Da bi bolj humano zapuščali ta svet

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Dobro počutje | jun. '20

Na sliki (z desne): Roki Rečnik Ravbar, ustanovitelj Društva Zadnja pot z Alenko Čurin Janžekovič in njenim možem.

V slovenski družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico številnih predsodkov, strahov in skrivnosti. Je še vedno tabu, kar je na moč nenavadno, saj se vsako življenje začne z rojstvom in konča s smrtjo.

Domala vsi, ki se jim bliža zadnja ura, si predvsem želijo, da bi se na zadnjo pot podali v krogu družine, če jo imajo, da jih ne bi bolelo, da bi umrli pomirjeni s sabo ter dostojne smrti. Večini se te želje ne uresničijo ... Veliko več kot polovica jih namreč umre v bolnišnicah ali domovih za starejše, mnogi so ob smrtni uri sami in hudo trpijo.

»Smrt ni vedno nekaj groznega, je tudi rešitev,« je prepričana prva sogovornica Alenka Čurin Janžekovič, upokojena učiteljica, ki živi v Zagorju, kraju na obrobju Slovenskih goric. Širši slovenski javnosti je postala znana predlani, ko je v odprtem pismu pogumno in vsem razumljivo pojasnila, zakaj se je odločila, da bo šla na evtanazijo v Švico. Zato tudi ni čudno, da je bila med prvimi, ki so podpisali peticijo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja, ki jo je pripravilo Društvo Srebrna nit, združenje za dostojno starost.

Po njeni poti je krenil 43-letni Roki Rečnik Ravbar iz Slovenj Gradca, saj je januarja letos z nekaj somišljeniki ustanovil Društvo za priznanje evtanazije Zadnja pot. »Da bi drugače, predvsem bolj humano, zapuščali ta svet,« je poudaril.

Alenka Čurin Janžekovič je bila zelo vesela, ko je slišala, da Srebrna nit pripravlja zakon o dostojnem dokončanju življenja. Poudari, da se ji zdi nedopustno, da bo morala umreti na tujem in za svojo dostojanstveno smrt odšteti veliko svojih pokojnin. »Ko bo postalo moje življenje zame ena sama muka, bi rada umrla doma.«

Za evtanazijo pa se je odločila zato, ker ima že od rojstva neozdravljivo bolezen (sindrom morquio), ki povzroča razpadanje kosti. Pri petnajstih je zato nehala rasti, njeni notranji organi pa so normalno razviti. »Kar je tudi velik in boleč problem,« je preprosto pojasnila Alenka, ki z možem Marjanom živi v lepi hiški na podeželju. »Na srečo ima mož iz prvega zakona hčerko Natašo, in ko sem mu, ko sva začela živeti skupaj, povedala, da otrok ne bi imela, ker se bojim, da bi podedovali mojo bolezen, je to razumel.« Je pa z veliko ljubeznijo sprejela njegovo hčerko in tudi ona njo. »Zdaj imava že dva odrasla vnuka: Marka in Jano.« Vsi ju radi obiskujejo.

Vsak naj se odloči sam

Tudi Roki je bolan. »Od rojstva imam cerebralno paralizo, hodim z berglami in se dnevno spopadam s hudimi bolečinami. Žal pa nimam toliko denarja, da bi si plačal evtanazijo, ko mi bo telo povzročalo same bolečine. Ni me strah smrti, se pa bojim trpljenja,« prizna. Potem pove, da je Društvo Zadnja pot ustanovil zato, »da bi tudi nas, navadne ljudi, politika in stroka slišali in morda celo uslišali.« Ve namreč, da protibolečinske (paliativne) oskrbe v naši državi niso deležni vsi. »Najmanj je dobijo ljudje na podeželju, zato mnogi še vedno umirajo in umrejo v hudih bolečinah.«

Zato bi se mu zdelo prav, da bi ob hudem trpljenju ter neozdravljivih boleznih in stanjih tistim, ki bi si to želeli, tudi v Sloveniji omogočili evtanazijo oziroma dostojno smrt. »Da jim ne bi bilo treba, tako kot moji dragi prijateljici Alenki, oditi umret na tuje.«Po razmisleku, saj težko govori, še poudari: »V našem društvu želimo, da čim prej sprejmejo zakonodajo, ki bo vsakemu posamezniku naše države omogočila, da se bo lahko sam odločil, kdaj bo ob hudih bolečinah ter neozdravljivi bolezni ... končal svoje življenje s pomočjo evtanazije.«

Sicer pa Roki živi sam, ni poročen in nima otrok. Ima pa občinsko stanovanje, za kar je zelo hvaležen. »Streha nad glavo je moje zatočišče, moj dom. Glede na moje zdravstveno stanje in stalne bolečine, ki jim imam, sem ponosen, da še sam skrbim zase.«

Dodaja, da evtanazija ni le za starejše ljudi, čeprav je res, da imajo ti več kroničnih in drugih obolenj kot mlajši ljudje. Pogosto oglušijo, oslepijo, ne morejo več hoditi ali kar vse hkrati. Najbolj pa jih prizadene to, da so v breme drugim, da jih morajo hraniti in umivati tujci, da imajo plenice … Zaradi številnih tegob in zmanjšane kakovosti življenje želijo nekateri umreti, preden pride njihova ura.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media