To bi bilo res škoda. Za vse

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '20

 V tišini zapuščenega parka so se visoke trave upogibale pod dežnimi kapljicami. Nikjer ni nikogar, med bloki tišina in mir. Ljudje so kljub razglašenemu koncu epidemije kakor nekam poniknili, spremenili so navade in niso jih še pridobili nazaj. Jih bodo? Ali se bo kaj zares zelo spremenilo? Bo prelomnica te pomladi ostala globoko zarezana za vedno?

»Zanamci bodo naš čas delili na obdobje pred virusom in obdobje po njem.« Bodo? Se bo svet nagnil v red ali kaos, bo korona v zgodovinskih knjigah omenjana kot povod za spremembe v dobrem ali v slabem? O tem sem premišljevala ves čas karantene. Strašljivo, kako je v času virusa s televizijskih zaslonov izginilo skoraj vse, kar je prej polnilo informativne oddaje – selitve narodov, vojne, lakota – nič. In česar ni na svetlečih se zaslonih, je, kot da se ni zgodilo!

Gledala sem, kako zlahka so ustavili svet – nepojmljivo in prej nepredstavljivo! Vse se da, če se hoče! Dalo bi se tudi kaj drugega ... Joj, vsa ta letala na tleh, vsa ta nafta, ki se je izlivala čez robove skladiščnih cistern – kako zlahka bi letala, natovorjena s pšenico in rižem in mlekom, zaokrožila nad presušeno zemljo Afrike in stradajočim in umirajočim prebivalcem pripeljala življenje! 

»Kako si naivna, še vedno!« me miri sogovornica. Po telefonu, saj se še vedno boji vsega nevidnega v zraku. Boji zase. Toži nad prikrajšanostjo in komaj čaka, da se življenje vrne v stare tire. Stare? Hočemo nazaj staro?

Slišim, da so trgovine spet polne ljudi, ki polnijo košare, kot da bo konec sveta ... Spet nabiralništvo. Hočemo to? In ali res hočemo tekmovalnost, napihovanje, boj in mesarsko klanje in nestrpnost in sovraštvo in obmetavanje ljudi z nalepkami levi, desni, rdeči, črni, beli, lopov, izkoriščevalec, baraba, gnoj … Hočemo spreobračanje besed, kazanje s prstom stran od sebe, obtoževanje, tožarjenje, žalitve, in to vedno višje, hitreje, močneje, kdo bo koga, kdo bo zmagal ... Res hočemo?

Kaj res ne more nekdo zavpiti KONEC in bi se vsi zdrznili, se malo osramočeni ozrli okrog in NEHALI in bi nastal mir? Kaj vsega groznega res ne more biti enkrat končno konec?

Kaj bi pravzaprav radi eni in drugi in tretji in vsi in vsak?

Prepričana sem, da je vsak človek v bistvu dober – in da je v vsakem želja, da bi bil srečen. Da vsakogar žene o svetu ista sila … Gon, da bi imel zadovoljene potrebe – to pa niso samo preživetje, razmnoževanje in varnost, ampak tudi občutek vrednosti v skupnosti, potreba po ljubezni in sočutju, po sprejetosti in miru pa tudi možnost, da lahko ne samo sprejema, ampak tudi daje drugim. Prepričana sem, da od rojstva do smrti vsak človek zavedno in nezavedno išče poti, ne le zato, da bi si zadovoljil vse te potrebe, ampak tudi zato, da bi v svojem življenju videl smisel in vrednost. In da bi našel vsaj malo zadovoljstva ob pogledu na prehojeno pot in vsaj malo veselja v upanju na jutrišnji dan in na izzive in priložnosti, ki jih bo prinesel.

Tako lepo, bogato deželo imamo v tako lepem, bogatem delu sveta z elektriko in tekočo vodo in dobrimi zdravniki in učitelji in umetniki in strokovnjaki na vseh področjih, imamo pametne in potrpežljive in vztrajne in delavne ljudi in imamo dobre možnosti za ureditev vseh področij družbenega življenja. Ali res ne moremo vsi skupaj iskreno iskati poti do skupnosti, v kateri bi vsak človek lahko uresničeval svojo srečo? Kaj, ko bi končno nehali kričati, sedli skupaj in se dogovorili, kako narediti deželo uspešno in varno za vse ljudi.

Saj bi vsi to radi, kajne? Srečo, mir in varnost. Za vse. Za vsakogar, kajne? Če res to hočemo, je rešitev: začeti moramo poslušati drug drugega. Umolkniti in poslušati. Slišati in iskati pot. Skupaj, vsi. Skupaj sanjati in uresničevati deželo, ki bo dom za vse. Za vse. Za danes, za jutri. Da bomo srečno živeli, »dokler lahko«.

Če to ni mogoče samo za enega, ni mogoče za nikogar. To bi bilo pa res škoda. Za vse.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media