Upam, da smo se iz te lekcije kaj naučili
V epidemiji koronavirusne bolezni 19 jo je Slovenija za zdaj dobro odnesla, saj ji je uspelo zamejiti širjenje virusa. Ni pa bila uspešna pri zaščiti najranljivejše skupine v domovih za starejše in tamkajšnjih zaposlenih. Med umrlimi za to boleznijo je večina stanovalcev domov, le nekaj med njimi jih je umrlo v bolnišnicah. Prvi izbruh bolezni se je začel v metliškem domu starejših, a še huje je bilo v Šmarju pri Jelšah in Ljutomeru. Bilo je precej kaotično. Vse kaže, da država ni ustrezno poskrbela za domove in da so kadrovsko in finančno nedohranjeni ostali prepuščeni samim sebi. Razgalile so se težave, na katere so opozarjali že leta. O tem, kako so se v domovih organizirali in preživeli ta čas, smo se pogovarjali z direktorico Doma starejših občanov Črnomelj in predsednico skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Valerijo Lekić Poljšak, ki upa, da smo se iz tega kaj naučili.
V Sloveniji je v več kot 100 domovih za starejše okrog 20.500 stanovalcev. V času epidemije koronavirusne bolezni 19 ste bili izpostavljeni pritisku svojcev, vlade in nevladnih organizacij, pri reševanju težav pa je bil v javnosti občutek, da ste bili prepuščeni samim sebi. Kako ste se reševali?
V domovih smo pričakali epidemijo popolnoma nepripravljeni, zato smo se morali zelo hitro znajti in organizirati. Bili smo brez opreme, brez posebnih prostorov in polno zasedeni. V nekaterih domovih smo začeli intenzivno kupovati zaščitno opremo že v začetku februarja. Nekaj osnovne varovalne opreme, kot so maske in rokavice, ki se uporablja pri vseh nalezljivih boleznih, smo imeli zaradi gripe, ki je razsajala januarja in februarja. Ne predstavljam pa si, kako bi bilo, če bi virus prišel v hišo že na začetku – tako kot v drugih domovih. Zaščitno opremo smo namreč začeli dobivati šele od sredine marca naprej. Najprej so jo prejeli zdravstveni domovi in bolnišnice, potem domovi z okužbami in šele nato drugi. Pri rednih dobaviteljih opreme takrat ni bilo več mogoče dobiti. Zato je vsak reševal po svoje, med sabo smo si zelo pomagali z izmenjavo informacij o tem, kje se jo da dobiti, kolikšne so cene. O tem so nas dnevno informirale strokovne službe Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
Epidemije je zdaj konec, sproščajo se tudi posamezni ukrepi v domovih. Trenutno Skupnost socialnih zavodov Slovenije z ministrstvoma za zdravje in za delo pripravlja priporočila za domove za morebitni drugi val. Zaščitno opremo pa bomo morali od zdaj nabavljati sami.
Domovi so bili za obiskovalce zaprti več kot osem tednov. Kako so vaši stanovalci prenesli to osamo?
Naši stanovalci so generacija ljudi, ki je bila v življenju vajena veliko hudega in je nadpovprečno potrpežljiva in uvidevna. Seveda so pogrešali stike svojcev in druženje, ki je bilo običajno v domu. Navajeni so, da jih delavci pobožajo in stisnejo. Tega v tem obdobju ni bilo in jasno nam povedo, da to pogrešajo. Z maskami smo zaposleni manj razpoznavni, manj slišni in tudi manj razumljivi. Mnogi so nas prosili, naj jih snamemo, da nas bodo videli in slišali.
Od 11. maja imamo v domu spet obiske skladno z navodili strokovnih služb in ministrstev. Želimo si, da bi tudi ta navodila čim prej prenehala veljati in bi v domove spet vpeljali normalno življenje. Čeprav vemo, da ne bo več tako, kot je bilo. Še vedno bodo določeni ukrepi, ki se jih bo treba držati, vendar si želimo, da bi bili bolj življenjski. Radi bi začeli izvajati tudi aktivnosti. Pred epidemijo smo imeli najmanj dve prireditvi na mesec. Nastopili so razni pevski zbori, obiskale so nas šole, društva, enkrat na teden smo sodelovali s knjižnico, Hišo sadeži družbe in drugimi. Vsega tega zdaj ni.
V domu sicer niste imeli okužbe s koronavirusno boleznijo 19. Kako ste se organizirali in pripravili nanjo? Ali bi imeli dovolj prostora za razdelitev doma na tri cone, kot so zahtevali vladni ukrepi?
V celoti nismo mogli slediti navodilom, ki jih je izdalo resorno ministrstvo, ker nimamo prostorskih možnosti, da bi jih uredili skladno z navodili. Ukinili smo dejavnost dnevnega centra, ki ga obiskuje sedem starejših. Ob izbruhu epidemije smo bili polno zasedeni s 196 stanovalci. Obiskovalcem dnevnih centrov smo ponudili pomoč na domu, v teh prostorih pa smo uredili prostor za morebitne okužene stanovalce.
Drugi domovi so se srečevali še z večjimi problemi. Od prvega dne smo opozarjali, da ukrepov, ki jih zapoveduje stroka za zajezitev širjenja okužb, zaradi tehničnih, prostorskih in kadrovskih razlogov ne moremo izvesti. In ravno zaradi tega so vsi naši predlogi in apeli šli v smer, da je treba takrat, ko pride do prve okužbe, okužene stanovalce izolirati in preseliti zunaj doma. Tam, kjer so to naredili (v glavnem v gorenjskih domovih in Murski Soboti), se okužba ni razširila. Dali so jih v bolnišnico. Pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije smo menili, da je država tista, ki bi morala poskrbeti za okužene. K sreči nismo imeli hujših žarišč. Prve ukrepe (prepoved obiskov, uporaba zaščitne opreme, izobraževanje zaposlenih, ozaveščanje stanovalcev), ki so bili na začetku za marsikoga zelo strogi in neživljenjski, pa smo v domovih ocenjevali kot ustrezne in smo jih ponekod izpeljali že pred vladno zapovedjo.
Kako ste situacijo razložili stanovalcem in njihovim svojcem?
S stanovalci smo se veliko pogovarjali in že prej napovedovali, da bodo obiski verjetno prepovedani. Še pred vladnimi ukrepi smo uvedli spremembe v jedilnici. Najprej so stanovalci še vedno jedli v skupni jedilnici, ampak z zamikom po nadstropjih in s socialno distanco. Potem niso več jedli v jedilnici, ampak v sobah oziroma skupnih prostorih po nadstropjih. Zdaj bomo te ukrepe počasi začeli sproščati. Svojce smo sproti obveščali – največ po telefonu in tudi prek spletne strani in Facebooka. Vse omejitve so stanovalci in svojci dobro sprejeli, saj ni bilo pripomb. Res pa je, da se pri nas že ob sprejemu stanovalca v dom zelo potrudimo in podrobno predstavimo življenje v domu z vsemi dobrimi in tudi slabimi platmi.
Kako ste sodelovali z lokalno skupnostjo?
Zelo dobro smo sodelovali tako z županom in občinskim vodstvom kot tudi s civilno zaščito, zdravstvenim domom in Rdečim križem. Na pobudo župana smo se dobili na sestanku, ko v državi še ni bilo prvih okužb in razglašene epidemije. Vsak je predstavil svojo situacijo in naredili smo načrt, kako bomo poskrbeli za stanovalce, starejše, ki živijo doma, socialno šibke in druge pomoči potrebne, in te sestanke imamo občasno še danes. S predstavniki civilne zaščite in zdravstvenim domom smo imeli izdelan načrt potrebnih ukrepov. Skrbelo pa nas je, kako bo, če pride do hujšega scenarija. K sreči do tega ni prišlo.
Kako so v tem čas, ko je zastal javni promet in so se zaprle meje s sosednjimi državami, vaši delavci prišli na delo? Kako vam je uspelo organizirati delo ob tem, da v domove niso več prihajali prostovoljci in svojci stanovalcev?
Javnega prometa v Beli krajini tako in tako ni, zaposleni se na delo vozijo v glavnem z avtomobili, delavci s Hrvaškega pa so bili od 13. marca do pred kratkim doma. Pozna se vsak zaposleni, poleg tega ni bilo tudi prostovoljcev in svojcev. Vseh 98 zaposlenih je bilo zelo zagnanih, vsi so se zelo angažirali in prihajali s predlogi. Takoj smo reorganizirali vse službe in vsi zaposleni so se vključili v izvajanje storitev za stanovalce, kar pomeni, da so z njimi delali tudi ljudje, ki sicer opravljajo drugo delo. Na ta način smo nadomestili kadrovski primanjkljaj, ki je že tako velik. Angažirali smo vse, od socialnih, administrativnih do tehničnih delavcev. Stanovalcem so kuhali kavo, razkuževali, čistili, skratka delali so vse, kar je bilo potrebno. In vsem zaposlenim se lahko zahvalimo za njihov trud.
Vlada je v začetku epidemije obljubila, da bodo ljudje, ki bodo v najtežjem obdobju delali, deležni kriznega dodatka. Ali so ga vaši zaposleni dobili?
Naši zaposleni so dobili prvi krizni dodatek izplačan že aprila pri plači za marec, čeprav denarja zanj še nismo dobili. Trinajstega maja smo dobili sklep o dodelitvi sredstev po zakonu, zdaj bomo pripravili zahtevek, in prepričana sem, da se bo na koncu vse uredilo. Zagotovo so si ga zaslužili. Pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije smo se zavzemali za enakost in izplačilo dodatka za vse v panogi.
V mnogih evropskih državah se je pokazalo, da je bilo zelo slabo poskrbljeno za najstarejše, še posebej v domovih. Pri nas so se le-ti spremenili v negovalne bolnišnice, saj je večina okuženih stanovalcev bolezen prebolevala v domovih, ne v bolnišnici. In še v primeru, ko naj bi 40 okuženih prepeljali v ptujsko bolnišnico, jih tam niso želeli sprejeti. Gre za očitno diskriminacijo starejših. Kam to pelje?
Verjamem, da smo se v tem času vsi skupaj tudi veliko naučili in da bomo resnično začeli delati to, o čemer govorimo, o enakosti za vse generacije in zagotavljanju kakovosti življenja za vse, za mlajše in starejše. Da starejši ne bodo stigmatizirani, diskriminirani, skratka, da ne bodo imeli občutka, da so družbi odveč, in da zaradi tega, ker so stari, ne bodo deležni enakih storitev. Starejši so v svojem aktivnem življenju veliko ustvarili in sadove njihovega dela zdaj uživa moja in mlajše generacije. Velikokrat rečem: 'Če boste imeli srečo, boste tudi stari. Takrat si boste želeli, da vas bo družba obravnavala kot enakopravnega člana.' Sem večna optimistka in verjamem, da se bodo stvari obrnile na bolje. V tem času smo se bolje povezali in začeli poslušati in slišati, od izvajalcev pomoči na domu do upokojenskih združenj, raznih nevladnih organizacij, strokovnih zbornic …
Sicer pa veliko govorimo o starejših in zelo radi si vzamemo pravico odločati o tem, kaj je zanje dobro. Toda vprašati moramo njih, kaj si želijo.
Verjetno bi bilo drugače, če bi vlada v začetku epidemije v domove napotila zdravnike in medicinske sestre iz zdravstvenih domov in bolnišnic.
To, kar se je zgodilo v ptujski bolnišnici, me je zelo razžalostilo, da njihov zdravstveni kader ni bil pripravljen priskočiti na pomoč skoraj svoji stanovski organizaciji in da jih je bilo strah, da ne obvladajo oskrbe in uporabe osebne varovalne opreme. A v domovih pa lahko vse to obvladamo ob skoraj za polovico nižjih kadrovskih normativih, ki veljajo za bolnišnice, in ob bistveno nižji izobrazbeni strukturi, ki jo imamo? Kot bolnišnica niso želeli sprejeti okuženih stanovalcev, ki niso potrebovali bolnišničnega zdravljenja!
Posamezni zdravstveni zavodi in zbornica zdravstvene nege ter posamezniki so se zelo trudili, vendar smo v tem času imeli v državi sistem, da so zdravstvene delavce iz zdravstvenih ustanov prosili za pomoč, nam pa so se določene naloge samo nalagale. V Črnomlju smo se sami organizirali in naredili načrt, kako bomo ravnali, če pride do hujšega, čeprav je to naloga države.
Kako je v domovih sicer poskrbljeno za zdravstveno oskrbo? Ali ima kateri od domov zaposlenega zdravnika?
Zdravstvena oskrba je v domeni zdravnika, v domovih pa izvajamo zdravstveno nego in rehabilitacijo. V našem domu imamo zaposlene štiri diplomirane in 19 srednjih medicinskih sester in 23 bolničarjev. Po mojih informacijah imata samo dva domova zaposlenega zdravnika, za vse druge domove pa je zdravstveno oskrbo dolžan izvajati bližnji zdravstveni dom. Pri nas imamo zdravnika tako rekoč ves čas v hiši, saj ima v prostorih doma svojo ambulanto splošni zdravnik Miro Vuković, ki skrbi tudi za naše stanovalce. V času epidemije nam je bil ves čas na voljo, marsikje drugje pa v domovih niso imeli take sreče in so se morali ves čas boriti za njihov obisk.
V času koronavirusa se je pokazalo to, na kar so že pred epidemijo mnogi opozarjali, da imajo domovi za starejše zastarele normative in standarde, torej še iz časov, ko so vanje prihajali bolj ali manj zdravi starostniki. Zakaj še ni prišlo do sprememb teh predpisov?
Pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije si že več kot desetletje prizadevamo za spremembo standardov in normativov, žal smo pri tem neuspešni. Osebno menim, da je tako, ker je povezano z denarjem, skrb za starejše pa ni primarna skrb države.
Zdravstveno nego in rehabilitacijo plača zdravstvena zavarovalnica, o višini tega plačila se vsako leto pogajamo v okviru splošnega dogovora. Če se izvajalcem zdravstvenih storitev ne uspe dogovoriti, potem o tem odloči vlada. Glede standardov bivanja, standarda opravljanja storitev in socialnovarstvenega kadra pa se pogovarjamo z ministrstvom za delo. Smo socialnovarstveni zavod, ampak za delovanje se dogovarjamo dvotirno: za zdravstveni del z zdravstveno zavarovalnico, za drugo z ministrstvom za delo. Zanimivo je, da naš ustanovitelj – država – naših predlogov na vladi ne podpre. Od države – zdravstvene zavarovalnice – dobimo denar samo za zdravstveni del, pa še to je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki velja za vse državljane Slovenije. Sem spadajo še plačila ali doplačila občin. Preostalo prispevajo stanovalci in njihovi svojci. Delež plačila, ki ga plačajo uporabniki iz svojega žepa, je previsok. Tega ni nikjer v Evropi.
Koliko domov je včlanjenih v Skupnost socialnih zavodov Slovenije? Ali so člani tudi zasebni domovi?
V Skupnost socialnih zavodov Slovenije je vključenih 86 domov in tudi večina zasebnikov. To je prostovoljna strokovna organizacija, ki združuje izvajalce institucionalnega varstva in posebnih skupin odraslih. Organizirana je na način, da različni strokovnjaki in delovna telesa sodelujejo pri kreiranju politike storitev socialnovarstvenih zavodov, skupnem nastopanju in izmenjevanju dobrih praks.
Kako gledate na težnjo, da bi bilo vse več zasebnih domov?
Država se je pač odločila prenesti skrb za starejše na zasebni kapital, ker sama ni imela denarja ali pa ni našla volje za tovrstne naložbe. Nič nimam proti zasebnim domovom, si pa želim, da bi vsi delali pod enakimi pogoji, ker oboji izvajamo javno službo in bi bili izenačeni tako pri pravicah kot pri obveznostih.
Velik problem je tudi cena oskrbe, ki je za stanovalce previsoka, za domove pa nizka, da bi lahko zaposlene bolje plačali. Kje vidite rešitev?
Predvsem bi lahko ponudili kakovostnejšo storitev. Tako pa več kot 70 odstotkov storitev plačajo stanovalci, svojci ali občine kot doplačniki iz svojega žepa. Rešitev vidim v spremembi sistema in čimprejšnjem sprejemu zakona o zavarovanju in dolgotrajni oskrbi. V primerjavi z Evropo naši stanovalci veliko doplačujejo in jim država razen zdravstvene oskrbe, ki pripada vsem državljanom, ne primakne ničesar. Drugje pokrivajo te stroške iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, delež primakne še država, le manjši del pa prispeva uporabnik.
Domovi smo v zadnjih dvajsetih letih naredili izreden napredek, od opreme do pristopov. Na stanovalce se gleda celostno. Pri nas jih ne zapiramo in doma nimamo razdeljenega na stanovanjski in negovalni del, ampak bivajo mešano. Tudi posebnega oddelka za stanovalce z demenco nimamo, čeprav imamo okrog sto ljudi z različnimi stopnjami demence. Pri mešani nastanitvi je potrebno več izobraževanja zaposlenih, da sprejmejo večjo odgovornost, in tudi več pogovorov s stanovalci. Če pride do težav, se pogovorimo in težave hitro rešimo. Je pa tovrstno bivanje napornejše in zahtevnejše.
Ali bo rešitev prinesel zakon o dolgotrajni oskrbi, ki se že več kot deset let odmika?
Zakonskih različic imamo že zelo veliko, v večjem delu so strokovni izvajalci že usklajeni med sabo, država pa se bo morala odločiti, na kakšen način se bo dolgotrajna oskrba financirala oziroma koliko bo šlo iz zavarovanj in koliko iz drugih virov. Ko se bomo o tem dogovorili, takrat bo ta zakon tudi sprejet. Se pa mudi, saj bi ga potrebovali že včeraj. O njem se pogovarjamo že od leta 2002.
Ali ste domovi oziroma Skupnost socialnih zavodov Slovenije sodelovali pri pripravi zakona o dolgotrajni oskrbi?
Nazadnje nismo bili povabljeni, zato smo sodelovanje izsilili. Sicer pa je s padcem vlade predlog spet padel v vodo.
Ali so domovi za starejše po prvem valu epidemije covida-19 bolj pripravljeni na morebitno ponovitev bolezni?
Zagotovo smo se v tem času vsi skupaj precej naučili. Zaposlene bomo še naprej usposabljali in jih izobraževali glede uporabe osebne varovalne opreme ter poskrbeli za nabavo opreme, kar pa zadeva druge pogoje (kadrovske in tehnične), za zdaj ostaja vse odprto. Izboljšanje na tem področju, žal, ni v naši moči.
