Zdusove strani
Domovi za starejše v času epidemije
Vodstvo Zveze društev upokojencev Slovenije podpira zahteve Skupnosti socialnih zavodov Slovenije za izboljšanje dela in življenja v domovih za starejše občane. Med temi je tudi zahteva za izdelavo enotne strokovne strategije ravnanja domov v času trajanja epidemije, saj je bilo med žrtvami koronavirusa velika večina ravno stanovalcev domov.
Domovi za starejše so izvajalci javne službe. To pomeni, da jih je država ustanovila za izvajanje storitev za starejše, ki morajo biti dostopne vsem pod enakimi pogoji. Izvajajo storitev institucionalnega varstva, ki obsega vse oblike pomoči v domu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se starejšim nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, varstvo, organizirano prehrano in zdravstveno varstvo. Izvajajo tudi pomoč posamezniku in družini na domu ter naloge, ki obsegajo priprave okolja, družine in posameznikov na starost.
Domovi za starejše izvajajo poleg socialnovarstvene tudi zdravstveno dejavnost. Ta se nanaša na zdravstveno nego in rehabilitacijo kot dela osnovne zdravstvene dejavnosti. Zdravstveno nego opravljajo zdravstveni delavci, ki jih določajo kadrovski normativi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zdravljenje pa zagotavljajo zdravniki, ki so zaposleni v zdravstvenih domovih ali so nosilci koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Domovi za starejše nimajo lastnih zdravnikov. Ti pri njih gostujejo. Stanovalci imajo možnost ohraniti osebne zdravnike, ki skrbijo zanje tudi po odhodu v dom. Domovi lahko pogodbeno organizirajo tudi specialistično dejavnost, vendar v omejenem obsegu (na primer psihiater, fiziater).
Stroške institucionalnega varstva krijejo po Zakonu o socialnem varstvu uporabniki storitev ali drugi zavezanci za plačilo, zdravstveno dejavnost pa plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Cena ene in druge dejavnosti je določena s predpisi in je ne določajo domovi sami.
Dolgoletna prizadevanja domov za izboljšanje skrbi za starejše niso obrodila sadov. Ne strokovna združenja ne sindikati in druge nevladne organizacije tu niso bili uspešni. Dokaz za to je poročilo Računskega sodišča iz leta 2019, ki je razkrilo stanje v domovih in bilo ocenjeno kot kritično. Skrb pa vzbuja ugotovitev, da pristojno ministrstvo ni spremljalo in ne pozna potreb ter načina življenja več kot 90 odstotkov starejših.
Prilagoditev čez noč
V takem stanju so domovi pričakali epidemijo, ki jo je povzročil koronavirus. Čez noč so morali na lastno pobudo prilagoditi svoje delovanje izrednemu stanju, za katero niso bili pripravljeni niti kadrovsko, niti prostorsko, niti tehnično. Virus je bil v domove vnesen nasilno, v sobe in postelje stanovalk in stanovalcev. Niso bili na smučanju v tujini ne na križarjenju po svetovnih morjih in tudi ne na množičnih športnih ter kulturnih prireditvah. Tudi zaradi tega so potrebni vse skrbi in pozornosti družbe, ki so jo zgradili v povojnem času, ji podarili svoje preteklo delo in finančna sredstva v obliki plačevanja predpisanih obveznosti.
Za dobrobit stanovalk in stanovalcev domov za starejše se ta čas najbolj poudarja Skupnost socialnih zavodov Slovenije, v kateri so združeni domovi za starejše. Zaposleni so po strokovni, še posebej pa po osebni plati edina živa vez s stanovalci. Strokovna in osebna etika jim narekujeta obveznost zagotavljanja sočutne skrbi in pomoči starejšim.
Dovolj zgovoren je podatek, da je med žrtvami koronavirusa skoraj 80 odstotkov starejših, in to tistih, ki so bivali v domovih za starejše. Ni sprejemljivo stališče, da so imeli pridružene kronične bolezni in bi se njihovo življenje verjetno zaključilo na enak način. S tem so bili deležni stigme, ki si je niso zaslužili. Še najmanj pa, da so postali del statistike o koronavirusu.
Zaradi navedenega je povsem utemeljena podpora skupnosti domov za starejše pri njihovih zahtevah. Podpora se nanaša na naslednje:
- zagotavljanje skupnega strokovnega dialoga pri kreiranju prilagojenega izvajanja zdravstvenih storitev ter nasprotovanje preoblikovanju domov v poceni negovalne bolnišnice za starejše;
- organiziranje skrbi za okužene s koronavirusom zunaj domov, saj bodo sicer domovi stalno žarišče okužb, ki bodo prikrajšale in prizadele vse druge stanovalke in stanovalce; prav tako pa domovi niso kadrovsko, prostorsko in tehnično opremljeni za strokovno obravnavo obolelih v izolaciji; tako so na primer mediji poročali, kako so na Hrvaškem vse obolele premestili v prilagojene bolnišnice, v Italiji pa celo na »bolnišnično« ladjo;
- izdelavo in uporabo enotne strokovne strategije ravnanja domov v času trajanja epidemije brez številnih navodil in priporočil, ki se dnevno spreminjajo, z upoštevanjem dejstva, da po zakonu domovi dopolnjujejo funkcijo doma in lastne družine, kar pomeni, da je obravnava stanovalcev in stanovalk domov praktično enaka, kot da bi živeli na lastnem domu;
- zagotovitev sredstev za vse dodatne stroške, ki ne smejo bremeniti plačila uporabnikov storitev ali njihovih svojcev.
Domovi za starejše potrebujejo vso pozornost družbe, v obliki solidarnosti, medgeneracijskega povezovanja in empatije vseh, strokovnjakov in politikov. Stanovalke in stanovalci domov za starejše so s preteklim delom prispevali h gradnji današnje družbe in imajo pravico do tega, da jim družba vsaj nekaj od tega vrne, tudi v obliki enakopravnega obravnavanja, ko zbolijo in potrebujejo pravočasno kakovostno ter varno zdravstveno pomoč.
Prostovoljci so nepogrešljiva vez s svetom
Kljub omejitvam za preprečevanje okužb z boleznijo covid-19 v zadnjih dveh mesecih številne prostovoljke in prostovoljci Zdusovega programa Starejši za starejše niso opustili svojega poslanstva, le način dela so nekoliko spremenili. Marsikateremu starejšemu so bili edina vez z zunanjim svetom.
Je pa delovanje v teh razmerah podvojilo odgovornost, poudarja vodja programa Rožca Šonc. »Večina prostovoljcev je namreč starejših od 70 let, tudi čez 80; in take starosti so tudi uporabniki našega programa. Zavedali smo se odgovornosti za njihovo zdravje, saj bi jih z obiski lahko ogrozili in jim prinesli bolezen, pa tudi dejstva, kaj bo zanje pomenila ta osamitev, še posebej za tiste, ki živijo sami. Že do zdaj so bile največje težave uporabnikov osamljenost, izolacija in prepoved druženja, in so to osamljenost še povečale in vnašale tesnobo. Seveda so pogrešali stike s svojci, še posebej z vnuki.« Zato so že v začetku karantene fizične obiske nadomestili s telefonskimi pogovori, pošiljali so jim SMS-sporočila, kjer je bilo mogoče, so organizirali skupine na aplikaciji Viber in povezave na aplikaciji ZOOM ter tako s pridom uporabili sodobno informacijsko tehnologijo.
Po besedah sogovornice so uporabniki vsa navodila vzeli zelo resno in se jih disciplinirano držali, upoštevali so higienske napotke, o čemer so se pogovarjali tudi po telefonu. Po vsej državi so prostovoljke in prostovoljci programa Starejši za starejše od 13. marca opravili več kot 17 tisoč telefonskih pogovorov, poslali so le nekaj manj kot pet tisoč SMS-sporočil in obiskali 1215 oseb, ki so nujno potrebovali pomoč nekoga od zunaj. Dostavili so še 1875 paketov hrane ob upoštevanju vseh varovalnih ukrepov. Številne prostovoljke so šivale maske, izdelale so jih kar 16 tisoč, in jih razdelile med prostovoljce in uporabnike, nekaj pa so jih predale tudi civilni zaščiti za krajane. Ker v programu sistematično zbirajo podatke o starejših, ki potrebujejo pomoč, so te informacije posredovali občinskim štabom civilne zaščite, kar se je izkazalo za zelo dobrodošlo.
Tako uporabniki kot prostovoljci upajo, da bodo v začetku junija spet začeli redno in pogosteje obiskovati starejše, predvsem tiste, ki živijo sami. »Iskreno pa upam, da nam ne bo treba ponoviti vsega tega,« je še dodala Rožca Šonc. A. Ž.
Čas je za novo konvencijo o pravicah starejših
Skoraj tri četrtine držav članic, zastopanih pri Združenih narodih, je v začetku maja izdalo skupno izjavo z opozorili o naraščajočem staromrzništvu, zanemarjanju in diskriminaciji starejših v času pandemije covida-19. Izjava priznava pomen sodelovanja starejših v družbi in pomen krepitve mednarodne in medgeneracijske solidarnosti med krizo in procesom okrevanja. »Izjemno smo veseli, da so države slišale zaskrbljenost, ki jo je organizacija AGE Platform Europe izrazila v nedavnem poročilu o človekovih pravicah starejših ljudi med pandemijo. Veselimo se sodelovanja z voditelji držav in vlad pri razvoju pravnih zaščitnih ukrepov in mehanizmov, ki bodo omogočili boljšo zaščito in spodbujanje človekovih pravic v vseh obdobjih,« je dejala Anne-Sophie Parent, generalna sekretarka AGE Platform Europe.
Pandemija je jasno pokazala, da neustrezni in nedosledni zakoni ne ščitijo enakopravno človekovih pravic v starosti, in razgalila potrebo po novi konvenciji ZN, da bi preprečili nadaljnje kršitve v prihodnosti. Pri AGE Platform Europe zato pozivajo OZN, da v okviru odprte delovne skupine za staranje pospeši razprave o vrzelih pri varstvu človekovih pravic v starejšem obdobju in prizadevanja za pripravo predlogov za novo konvencijo Združenih narodov o pravicah starejših. Prav tako jih pozivajo, da doseže napredek v skupnem stališču na ravni Evropske unije v korist novega mednarodnega instrumenta za zaščito človekovih pravic v starejšem obdobju po zgledu velikega napredka, ki ga je Konvencija ZN o pravicah invalidov dosegla od njene ratifikacije v EU v letu 2010. Pri tem pa naj se posvetujejo s partnerji, organizacijami civilne družbe, vključno s tistimi, ki neposredno zastopajo starejše ljudi, pri razvoju ukrepov, povezanih z boleznijo, ter pri drugih političnih ukrepih, načrtovanih za starejše osebe.
J. P.
