LITERARNE STRANI POLETNA

Čevlji, knjige in kristal

(Ko se sanje uresničijo)

Nebogljeno in skoraj prestrašeno je stala v avli, ko se je na stopnicah pojavila lepotica, pravnica in jo povabila na razgovor za štipendijo. Sledila ji je po hodniku in zagledala svileno mašno na njenih srebrnih salonarjih in temne najlonske nogavice. Prvič v življenju je opazila lahkotnost ženskih čevljev in zaznala graciozno hojo. Ženska pred njo je delala majhne korake, sama pa je podrsavala in se zapletala kot kmetica s košem na rami. Hodnik je bil dolg, in ne da bi se zavedala, jo je začela posnemati, najprej nerodno in gugaje, nato počasi in po prstih, kot da je tudi sama obuta v čevlje z visoko peto. Bilo je kakšnih dvajset korakov, toda tik pred vrati je bila njena drža že bolj pokončna in korak prijetno drobencljav. Tam, na tistem hodniku, je shodila.

»Nekoč bom imela take čevlje in take nogavice in nikoli več ne bom obula tistih blatnih gumijastih škornjev!« je bila zadnja misel, preden je vstopila. Štipendijo je dobila.

Zdaj ima po celem hodniku in do stropa visoko omaro, polno čevljev. A čevlji z visoko peto so le nostalgija, teh skoraj ne obuje več, sanje so se spremenile, zdaj je želja po udobju pred lepoto.

***

Doma so imeli v mrtvem podboju vrat kredenco, v kateri so bile knjige; mogoče je bilo vsega le kakšnih sto. V glavnem so bile to slovenske večernice, kot sta Gostač Matevž, Bajtarska kri, med njimi tudi Poezije. Knjige so bile na policah zložene po velikosti, večji formati spodaj, na vrhu pa manjše knjige.

Leta 1956 je Ilka Vašte izdala knjigo Gričarji. »To je zelo pametna ženska,« je govorila mati, in nekega dne je vsa žareča prinesla knjigo domov. V njihovi knjižnici je bila to prva knjiga, ki jo je napisala ženska.

»Kar na glas beri!« ji je rekla. A brala je lahko le v nedeljo in ob zimskih večerih, poleti ni bilo časa za branje, poleti je bilo treba okopavati koruzo. »Ko bom velika, ne bom okopavala koruze! Ko bom velika, bom brala knjige!« se je vklesalo v otroško glavico.

Življenje je postalo resno, in preden se je prav zavedela, so minila desetletja. Kupovala je knjige in jih zlagala v omaro v dnevni sobi. Najprej so gledali slikice, nato so brali pravljice in nekako stisnjeni in pocrkljani z njimi zaspali. Kasneje so listali po enciklopedijah in iskali odgovore na kako in zakaj.

Otroka sta pustila žoge in kolesa v garaži in odšla po svoje in na svoje. V tem času so se ji nabrale gube, hoja je postala zibajoča in gibi počasnejši. Knjige je iz dnevne sobe preselila v izpraznjeno otroško in jih zložila na police, tudi tiste, ki so čakale v škatlah na podstrešju. Na posebno polico je postavila dediščino maminih knjig.

Ta knjižna soba je zdaj postala domači sveti prostor namesto bohka v kotu.

Neštetokrat se je zatekla h knjigam, navadno, ko ji je bilo hudo, včasih pa le zato, da ni slišala godrnjavega moža. Branje je postalo potovanje, po vsaki prebrani knjigi je bila malo drugačna, včasih bi kar vstala in zaplesala. Vsaka prebrana knjiga jo je na neki način blagoslovila.

***

Pavla je bila njena botra, bila je samska, iz Maribora je prihajala na obisk za vse večje praznike. Prišla je kakšen dan prej in se takoj lotila pospravljanja. Določili so, da ji bo pomagala. A najprej je bil na vrsti pouk: »Kozarce in steklenice pomivamo v mlačni vodi, splahnemo pa z mrzlo, da se lepše svetijo. To velja posebno za kristalne kozarce!«

Kristalnih kozarcev niso imeli, imeli so stekleno vazo z izbrušenim satovjem, na kateri jo je teta učila tehnike čiščenja. In pri tem je kar naprej ponavljala: »Mogoče se boš poročila v meščansko družino, pa moraš vedeti, kako očistiti družinsko srebrnino in kristal! Veš, kristal ima spomin,« je dodala.

Poročila se je s fantom iz mesta in za poročno darilo je tudi sama dobila prvi kristal, ki ga je spravila v vitrino nove omare v novem skupnem domu. Podarjali so ji kristal, včasih pa ga je kupila sama sebi za darilo, da je vitrina v dnevni sobi z leti postala premajhna.

O kristalu se je naučila skoraj vse, poznala je svetovne znamke, češki in nemški kristal je prepoznala že na daleč. O kristalu iz Rogaške je vedela vse, posamezne kolekcije je lahko umestila v dobo izdelave in jim določila starost. Le ob posebnih priložnostih, največ dva- do trikrat letno, je postregla vino v kristalnih kozarcih, se z njim pogovarjala, nato pa očiščene spet spravila v omaro.

Med prsti so spolzela leta, s kristalnimi spomini je ostala sama.

Na čisto običajno nedeljo, ko sta prišla na kosilo hči in sin z družinama, je na mizo postavila »ta boljše« krožnike in »ta boljše« kristalne kozarce. »Ali je kaj posebnega?« sta vprašala. »Ni!« je odgovorila. »Zdaj bo vsak dan nedelja!«

Ob slovesu so se objeli, stala je pred hišo in jim mahala.

***

V hodniku je odprla omaro s čevlji, na eni polici so bili zloženi copati, letni, zimski, za v garažo, za po tleh, za na kavč. Iz škatle je vzela skoraj nove in se preobula. Nato je s police v knjižni sobi vzela tiste mamine Gričarje, knjigo pobožala in si jo pritisnila na prsi. V dnevni sobi je počivalnik obrnila proti vitrini. Na posebni polici je stala velika kristalna skleda. Vanjo je odlagala drobna darila svojih vnukov: na morju nabrana školjka, pobarvan kamenček, medvedek, narisan na koščku papirja, posušena štiriperesna deteljica …

V copatah, s knjigo v roki in udobno nameščena na počivalniku se je ozrla proti kristalni skledi in ji pomežiknila.

Marinka Miklič

Slutnja

Položila sem jo na dno omare v škatlo za svoje »zaklade«. Poleg nje so ležali dnevnik, ki sem ga začela pisati tisti dan, ko sva se spoznala, velikanska školjka, ki mi jo je podaril, ko sva bila prvič na morju, šal, ki je bil njegovo prvo darilo za moj rojstni dan, vzorec vabila na najino poroko in seveda … njegova fotografija, ki mi jo je na mojo prošnjo dal na enem od zmenkov. V slabih trenutkih sem se začela spraševati o trdnosti najine zveze in takrat sem ponovno pobrskala po dnu omare in jo vzela iz škatle. Vedno znova me je spomnila na vzroke, zakaj sem se zaljubila vanj. A vse je postalo neizrazito, kot bi potonilo v megli. Slutnja? Ah, prezgodaj je za globoke misli.

Z levico sem masirala otrdel vrat in kmalu me je začela boleti glava. Krasno! Lep začetek dneva. Z desnico sem polnila kavni avtomat s svežo kavo, ki jo je zjutraj pred odhodom v službo zmlel Boris. Njen vonj me je spravil v boljšo voljo in svet je kmalu postal za nežen odtenek manj siv. Moj ritual je prekinilo zvonjenje telefona. Zdrznila sem se in v delčku sekunde pomislila, kdo bi lahko bil, saj me od mamine smrti še nihče ni klical na stacionarni telefon. Malo s strahom in malo z radovednostjo sem se oglasila: »Prosim.«

»Pozdravljeni, sem Darko, službeni prijatelj vašega Borisa, morda ste že slišali zame. Jaz za vas vsekakor sem. Boris se je velikokrat pohvalil, kako dobro vam gresta kuhanje in peka slaščic, kako lepo imate urejen vrt in …«

Možgane mi je prepredla meglica, sestavljena iz ne jeze, ogorčenja …, saj to sem jaz, Manja, profesorica, ženska, žena in mati. Kaj človek išče gospodinjsko pomočnico ali kaj?

»Veste kaj, mudi se mi v službo, pa še z levo nogo sem vstala, bi morda lahko hitreje povedali?«

»Ja, bom povedal kar naravnost: včeraj okoli poldneva sem odšel iz službe zaradi močnega zobobola. Ko sem bil v bližini zdravstvenega doma, sem zagledal Borisa v družbi rdečelaske. Pred kavarno sta pila kavo, bila sta videti prav domača.«

»Ali vi vsakega človeka, ki pije kavo z osebo nasprotnega spola, označite za prevaranta?«

»Veste, postal sem radoveden, in to tako, da sem za nekaj časa celo pozabil na zobobol. Oprezal sem izza ovinka in jima sledil. Na Lentu sta se skrila v hodnik stare hiše. Takrat sem seveda postal še bolj radoveden. Ugotovil sem, da ima hiša izhod na dvorišče, torej sem šel okoli nje in oprezal skozi zadnja vrata …«

»Darko, saj ste Darko, ali ne? Boris je, kot veste, v tem času v službi. Kaj mislite, da mu dajejo plačo za skrivanje po hodnikih? Poznam svojega moža. Morda ni največji romantik na svetu, a je človek, na katerega se lahko zanesem vsako sekundo vsakega dne. Boli me, da želite škodovati svojemu sodelavcu in prijatelju. Vem, da vam je že večkrat pomagal, nazadnje, ko ste ostali na cesti mrtvo pijani brez vozniške in kasneje še brez avta, in koga ste klicali sredi noči? Borisa! Če ne bi prišel po vas, bi prespali v policijski kamrici, ali ne? Ste pa res pravi prijatelj! Zdaj pa morava končati. Veste, moja služba ne dopušča, da bi se kakor vi med njo sprehajala naokrog. Naslednjič pa premislite, komu boste hoteli zagreniti dan, saj veste, da pravijo, da so naše misli kot bumerang.«

Roka se mi je vidno tresla, v glavi mi je nabijalo: »Boris, Boris, le kaj boš imel povedati?«

Pozna sem bila, pograbila sem torbo, ključe in odhitela z dvorišča. Pa kaj si misli ta dedec? Kaj nima drugega dela, kot da vznemirja poštene ljudi? Danes je pa res en dan! Parkirala sem in tekla proti šolskemu dvorišču. Za seboj sem slišala težke korake, ki so se mi približevali.

»Počakajte!«

Ozrla sem se in zagledala moškega srednjih let, kako teče za menoj. Pomislila sem, da ni ravno v neki formi, saj je že po nekaj korakih sopihal, zraven pa mahal, naj se ustavim.

»Kakšen prenapet starš,« sem pomislila.

Moški je še vedno tekel: »Manja, počakajte!«

»Manja? To pa ne bo starš.«

Počasi je prisopihal in se postavil predme: »Samo za minutko vas prosim. Jaz sem Darko, prej sva govorila po telefonu.«

»Pa kaj vam je, človek, kaj ne znate odnehati? Kaj vam je naredil Boris, da ga tako sovražite?«

»Nimam nobenega umazanega motiva, pa tudi proti Borisu do včeraj nisem imel nič. Rad sem ga imel kot brata, res mi je vedno stal ob strani in hvaležen sem mu bil. Zdaj pa ne morem več.«

»Pa kaj imate vi s tem, četudi bi me varal? To je moj in Borisov problem, ne vaš. Pogovorila se bova. Verjamem, da je bil v tisti hiši z rdečelasko, saj je vendar nepremičninski agent.«

»Ali se vsi nepremičninski agenti poljubljajo s svojimi strankami?«

»O poljubljanju pa po telefonu ni bilo govora.«

»Seveda, saj ste prej prekinili pogovor. Zato sem vas počakal pred šolo. V kotu hodnika sta se poljubljala in slišal sem, da se bosta zvečer dobila v praznem stanovanju v hiši na Lentu. Boris bo rekel, da jo prodaja nekemu Ljubljančanu, ki ima le takrat čas za ogled.«

Noge so mi začele klecati in po grlu mi je prihajal pekoč okus jutranje kave. V sencih je začela ponovno nabijati kljuvajoča bolečina. Nekje skozi meglico zavesti sem se začela zavedati, kaj mi želi povedati. Boris? Moj Boris? Oče mojega otroka? Boris, ki mi masira noge, ko sem na smrt utrujena? Ki skuha najboljšo sarmo? Boris, ki mi vedno govori, da sem njegova duša dvojčica? To ne bo držalo. Le kaj ima ta dedec za bregom?

»Zakaj, povejte, Darko, zakaj?«

»Manja, veste, poljubljal je mojo ženo.«

Ksenija Šešerko

Moji mami

Stojim na balkonu in uživam v padanju drobnih snežink, ki počasi belijo pokrajino. S pogledom se sprehodim po travniku pred seboj in sledim toku potoka, ki se vije po dolini. Čeprav ne vidim, vem, kje je brv čez potok, kje je studenec, kje je kamen, na katerem smo prali perilo. Kolikokrat sem prehodila to dolino in koliko spominov mi budi!

Sedim v domači hiši na topli krušni peči. Gledam naletavanje snežink in poslušam ropotanje v kuhinji. Vem, da mama pripravlja perilo za pranje. Že dva dni se njeno delo vrti okoli žehte. Najprej je namočila perilo v čebru čez noč, nato ga je zdrgnila z milom in ga dala kuhat v velik lonec za perilo na štedilnik. Ko je voda zavrela, je mešala perilo z dolgo kuhalnico. Tudi jaz sem mešala nekaj časa pod njenim vodenjem, saj bi se sama lahko poparila. Po hiši je dišalo ali pa smrdelo po milu in prekuhanih cunjah. Nato je odnesla lonec ven, ga postavila v sneg, da se je vse ohladilo, še enkrat pomencala cunje, jih ovila in naložila na lesen perilnik.

Stopa po gazi, ki jo je prej naredila z metlo, in nese ožete cunje na perilniku na glavi. V roki ima vedro, v katerem bo splakovala. Gledam jo s peči in zelo se mi zasmili. Zakaj mora toliko delati in kako jo bo zeblo v roke, ko bo splakovala perilo. Vseskozi jo spremljam s pogledom, ko gre čez brv prvega potoka, nato čez drugega in pod studenec.

Spomnim se na knjižico z naslovom Topli potok iz zbirke Čebelica, ki sem jo pred kratkim prebrala. Podarila mi jo je učiteljica v šoli. Vsebina govori o sinu, ki je želel pomagati svoji materi, ki je bila perica in je prala v mrzlem potoku. Domislil se je, da bi se lahko pri ognju pogrela, če bi ji zakuril. Šel je v gozd po dračje in tam srečal dobro vilo. Ko ji je povedal, zakaj nabira dračje, se ji je zelo zasmilil in rekla mu je, da bo ona pomagala njegovi materi. Res je pomagala in je ledeno mrzel potok spremenila v toplega.

Zlezem s peči, si obujem gumijaste škornje in se odpravim v gozd. Gazim po celem snegu, ki se mi vsipa za škornje, in nabiram dračje, da bi mami zakurila. Vse je pod snegom, primrznjeno in nimam moči, da bi kaj izvlekla. Naberem le nekaj drobnih vejic. Kmalu sem vsa mokra in premražena. Še nekaj časa hodim sem in tja, da bi srečala vilo, a je ni nikjer. Žalostna grem domov in vsi me sprašujejo, zakaj sem šla v gozd. Tiho sem in čez nekaj dni zbolim. Mama ima potem še več dela in skrbi, saj me mora zdraviti.

Ko mami pri njenih devetdesetih letih povem to zgodbo, mi reče: »Veš, ampak voda je bila pozimi tam kar topla, presenetljivo, poleti pa ledeno mrzla.«

Mira Smrkolj

Kako smo obirali hmelj

V času moje mladosti je bilo v Dravinjski dolini veliko hmeljevih nasadov. Tedaj smo hmelj obirali ročno, zato je kmetijska zadruga potrebovala večje število obiralcev. Delo je bilo težko, toda kdor je bil hiter in spreten, je dobro zaslužil. In ko se je sredi avgusta začelo obiranje, je mama sklicala družinski posvet in rekla:

»Otroci, v hmelj bo treba. Zaslužiti si boste morali denar za knjige in zvezke, z očetom ne zmoreva vsega!« To je bilo res, kajti spominjam se obdobja, ko nas je naenkrat hodilo v šolo pet otrok. Obiranje hmelja ni dišalo nikomur od nas, še najmanj meni. In vendar je mama za to delo določila ravno mene, ki sem bila najstarejša, in štiri leta mlajšega brata.

Hmeljevi nasadi so se šibili pod težo zelenih storžkov. Vroče avgustovsko sonce ni moglo do živega številnim obiralcem, ki so se trudili, da bi nabrali čim več škafov hmelja. Hitro so podirali prekle, po katerih se je vzpenjal, jih mimogrede osmukali in se pomikali naprej v svojih vrstah, da bi čim prej prišli do konca in potem morda dobili boljšo vrsto, bolj polno, bolj zeleno. Klicali so se z enega konca njive na drugega, tekali sem in tja, se smejali in tudi kakšen prepir je bilo slišati.

Z bratom sva dva tedna, kolikor je trajalo obiranje, preživela v miru in slogi. Včasih nama je prišel pomagat kdo od domačih, največkrat oče in mama. Hvaležna sva jima bila, saj se je nama njuna pomoč poznala pri merjenju, prinesla pa sta tudi kosilo, saj je obiranje trajalo od jutra do večera. Kdaj pa kdaj se je prikazal mlajši brat, hitro nabral nekaj storžkov, več rjavih kot zelenih, nato izginil v neznano, midva pa sva se tresla, kaj bo, če prideva »na plahto«. Priti »na plahto« je bila največja sramota, ki je lahko doletela človeka pri obiranju hmelja. Treba je bilo namreč paziti, da ni bilo med zelenimi storžki preveč rjavih. To se je rado zgodilo, kadar so bile slabe letine in je bilo preveč dežja. In če je nadzornik, ki je meril in zapisoval število škafov nabranega hmelja, menil, da je med zelenimi storžki preveč rjavih, te je poslal na tako imenovano »plahto«. To je bila velika razgrnjena ponjava, kjer je moral potem ta ali oni nesrečnež, ki je bil pri obiranju površen, na splošno zabavo in privoščljivost drugih obiralcev prebirati nesrečen hmelj.

Kaj je bilo hujšega kot »plahta«? Če so te ljudje videli na njej, so si to zapomnili za vse življenje in se ob vsaki priložnosti norčevali.

A nama z bratom je bilo s tem prizaneseno, z najinim hmeljem je bilo vse v redu. In čeprav sva bila tedaj še napol otroka, sva bila pridna in sva dobro zaslužila. Brat je bil pri obiranju hitrejši in spretnejši kot jaz, toda mama je težko prigarani zaslužek razdelila na pol. No, za šolske knjige in zvezke sva imela dovolj denarja, za kaj drugega ne.

Skupno delo v hmeljevih nasadih pa naju je z bratom zelo povezalo in najina medsebojna naklonjenost je trajala dolga leta. In še zdaj je tako.

Darinka Pajenk

COVID - 19

Cenen, brezčasen je prišel med nas

brez vizuma in brez poziva –

ukradel nam je ves pomladni čas

in na noben ukrep se ne odziva.

Opis njegov je nepoznan,

ne najdeš ga v imeniku,

po celem svetu prepoznan

kot »VIRUS«, ki je z nami v stiku.

Večno bomo vsi v skrbeh,

kaj bo storila MATI ZEMLJA,

ko VIRUSA ne bo več v tleh,

a VESOLJE ga še vedno spremlja.

Imuni ne bomo kar tako postali,

spremeniti moramo navade –

to je družbena bolezen časa,

to je odziv na naše nenaravne razvade.

Drug za drugega je treba poskrbeti;

solidarnost, sočutje, medsebojno potrpljenje,

spoštovanje in dostojnost zaživeti,

da spet posije sonce v življenje.

Dora Hrvatič

Kako?

So dali ti življenje

za srečo, ne trpljenje,

so roke dali, da objameš

jih ali da sprejemaš,

in roke so, da daješ,

so noge dali, da pohajaš,

spotikaš se, ne padaš,

ušesa, da poslušaš spev morja,

oči, da vidiš luč sveta

in ne gorja,

usta dali, da poveš, da ljubiš,

in poljubiš,

in nos, da vonjaš čar narave,

ki nosi vse lepote prave,

srce so dali, da kri pretaka,

so dali pljuča, da ne manjka zraka.

A kaj pogrešaš? Dušo?

Še dušo so ti dali,

povedati pa niso znali,

kako živeti nam –

to se odloči sam.

Daniela Nebec

Ogledalo

Ogledalo, zrcalo na steni,

dobro poglej.

Gube na obrazu mojem preštej

in se pri tem nič ne smej.

Tudi ti nisi več tako svetal,

tudi ti si že malce teman postal.

Ko zazrem se v te,

ugotovim, da z menoj

nekaj narobe je.

Lica blede,

gube bolj globoke so že,

svojega mladega obraza

več nazaj ne dobim.

Bom zrcalo zastrla,

ne bom več vanj zrla.

Bolje bo tako

in prav nič več

slabe volje ne bo.

Natalija Kajtna

Razmišljanje o smehu

Smeh človeku prijazen obraz naredi,

pa nič ne stane in tudi druge razveseli,

ko rečem dober dan in sem nasmejan,

mi je z druge strani enak odziv poslan.

O smehu radi rečemo, da je za pol zdravja,

da tako ugodno človeku notranje deluje,

v sožitje med ljudmi naj prevladuje,

človekove bolezni, če je moč, premaguje.

Če je smeh iskren, krepak, ponavljajoč,

bi lahko imel celo res zdravilno moč,

zato, soljudje, moj apel: če se smejimo,

si pozitivno hormone bogatimo.

Mislec sir Ustinov je o smehu zapisal:

»Zven smeha se mi je vedno zdel

najbolj omikana glasba v vesolju.«

Prva nedelja maja kot svetovni dan smeha

ni kar tako brez razloga bil razglašen;

sam pa vas vabim, da se smejemo vsi,

naj meni in vam smeh telo in duha bogati.

Vlado Parežnik

Noč brez sna

Polnoč se bliža in sen ni prijatelj moj.

Misel k tebi mi potuje,

za trenutkom vsakim mi žaluje,

ko sem sam in nisem s teboj.

S teboj se vse začenja in končuje,

barka moja po tem kompasu zdaj pluje.

Pozabljena je čer, na katero sem nasedel

pred desetletji, ne da bi vedel,

da bo še kdaj se vrnil rešilni val,

da me zajelo bo potresno valovanje,

da me prevzelo bo sladko čustvovanje,

ki bo dvignilo mojo barko z ostrih skal.

In zgodilo se je čudežno nenadno,

kot bi zlezel čez steno gladko in prepadno.

A zdaj stojim vrh nevarne te pečine

v strahu, da spet zdrsnem v nje globine.

Jožef Praprotnik

Voda

Prozorna življenjska tekočina,

ki celicam prinašaš hrano,

čudežno in mogočno si darilo

za življenje, zemljo in nebo.

Najboljšo pijačo brez plačila

bi kar naprej z neba delila.

Dežne kaplje so božji dar,

na suhi zemlji vse ozeleni,

vse kali, vse raste in rodi.

V mrzli zimi z odejo belo

pokrivaš planino in dolino.

Med gorami tvoje so doline.

Od gora in visokih vzpetin

naredila vodne si poti

do oceanskih globočin,

do ribje kraljevine brez carine

in svetovne ceste brez cestnine.

Brezmejne oceanske so gladine.

Ob njih celine so manjšine.

Zemlja vodni je planet.

Brez vode bi bil le skelet.

Brez vode trta vinca ne rodi.

Če vinska govorica je resnica,

kje brez vode bi bila pravica?

Ko potoček bistri iz planine

priskaklja doli do doline,

si pesmi poje za spomine.

Te melodije v note ni zapisal

in nihče na platno ne narisal.

Le sonce je vodi gospodar.

Ko hlapi postanejo oblaki,

se na nebu vse stemni.

Vse trese se, bliska in grmi.

Dežna kaplja v višinah ledeni.

Strele švigajo na vse strani.

Ko ujma v dolino prihrumi,

vse njej tedaj se pokori.

Vodna sila, usmerjena v cevi,

proizvaja energijo in luči

za velika mesta in vasi.

Brez nafte rožica lepo cveti

in čebelica se sonca veseli.

Brez vode se življenje ugasi.

Na svetu nobene ni stvari,

ki bi se mogla z vodo kosati.

Studenček pod skal'co, povej,

zakaj ptička žejna ob uri je tej.

Radi imejmo to dobrino

in varujmo jo kot domovino.

Jakob Čemažar