Od kmetov prek rokodelcev do rudarjev

Zgodbe | jul. '20

Reševalna ekipa premogovnika Kanižarica v letu 1964

Rudarstvo spada med najstarejše industrijske panoge. Takoj ko je človek spoznal koristnost kovin, jih je začel pridobivati iz zemlje. Seveda je bilo prvotno pridobivanje težaško, skoraj suženjsko delo, saj tehnična sredstva še niso bila razvita in so delali predvsem ročno.

Pridobivanje premoga časovno zaostaja za pridobivanjem kovin, saj človek ni potreboval premoga, dokler je imel dovolj lesa. V srednjem veku so premog kopali najprej na Angleškem, prvi pa so ga uporabljali kovači. Prve rudarske pravice je podelil kralj Henrik III. okrog leta 1239 v mestu New Castle. V 17. stoletju so začeli pridobivati premog tudi v nemških in avstrijskih deželah. Med temi je imela Štajerska zaradi nahajališča železove rude še posebno močno rudarsko tradicijo, kar pa je vplivalo tudi na nastanek premogovništva. Kopanje premoga se je začelo okoli leta 1670, spodbujala ga je vlada habsburške monarhije v skrbi za usodo gozdov, saj so topilnice rud porabile velike količine lesa. Vlada je leta 1789 raznim obrtnikom, na primer steklarjem, ključavničarjem, opekarjem, svetovala uporabo črne smole ali kamenega premoga, kot so tedaj poimenovali rjavi in črni premog, ter jim za uporabo obljubila davčne ugodnosti. Dovoljenje za kopanje premoga je izdajala pristojna rudarska oblast, ki je izvedla potrebne parcelne razmejitve ter imetnikom dovoljenj zapovedala letno poročanje o višini izkopa. Deželni knez in njegova vlada sta podeljevala dovoljenja za izkoriščanje ter nadzorovala dejavnost.

Rudarstvo se je začelo razvijati tudi na Spodnjem Štajerskem, torej na območju današnje Slovenije, zato je vlada v tridesetih letih v Celju ustanovila poseben komisariat, ki je bil podrejen višjemu rudarskemu uradu v Leobnu. Po izidu novega rudarskega zakona v letu 1854 so višji rudarski urad v Celju preimenovali v rudarsko glavarstvo, medtem ko so sodne posle prevzela nova okrožna sodišča, ki so, kadar so delovala kot rudarska sodišča, sprejemala v senat tudi rudarske strokovnjake.

Delovna obleka rudarja

Ko so leta 1871 izdali poseben zakon o rudarski oblasti, so celjsko rudarsko glavarstvo spremenili v revirni rudarski urad, ki je deloval pod vodstvom rudarskega glavarstva v Celovcu. To glavarstvo je imelo oblast nad območji Tirolske, Vorarlberške, Koroške, Štajerske, Kranjske, Goriške, Gradiščanske, Trsta z Istro in tudi Dalmacije vse do propada habsburške monarhije.

Intenziven razvoj

Večina Slovencev ne ve, da se je prvo rudarjenje na Slovenskem začelo s topljenjem rud za potrebe izdelovanja orodja in orožja, predvsem na Gorenjskem, že v 13. stoletju. Z rudarjenjem so se prvi začeli ukvarjati kmetje, ki so rudo našli na svojih njivah in pašnikih, nadaljevali pa rokodelci, kovači, steklarji, ključavničarji in drugi. Lastniki rudnikov na našem ozemlju so bili najprej Nemci, Avstrijci, Angleži, Francozi, Čehi in še kdo, nato je to premoženje v celoti prešlo v roke takratne države SFRJ, danes pa je v rokah Republike Slovenije.

V rudniku svinca in cinka Mežica

V začetku 19. stoletja pa se je rudarstvo začelo razvijati zelo intenzivno. Najprej so ležišča premoga odkrili v okolici Šoštanja, nato v Zabukovju pri Frankolovem, potem v Libojah, zagorsko-laški kadunji in na območju Zasavja, kjer sta premog odkrila dva rudosleda. Novico sta prenesla v Dunajsko Novo mesto, kjer se je za nadaljnje sledenje rude odločil tamkajšnji deželni odvetnik Franc Maurer. Leta 1802 je odpotoval v Trbovlje, raziskal ležišča, odkupil parcele ter začel izkoriščati premogova ležišča. S kopanjem so se najprej ukvarjali kar okoliški kmetje, zato so bile nesreče zelo pogoste. Da bi to preprečili, je rudarska oblast od lastnikov rudnikov zahtevala zaposlovanje strokovno usposobljenega kadra. Tako so prišli iz nemških dežel, češkoslovaških pokrajin, Madžarske in južnoslovanskih pokrajin strokovno usposobljeni rudarji. Prvi slovenski rudarski inženirji pa so prišli predvsem s fakultet v Leobnu in Pšibramu.

Trboveljska premogokopna družba (TPD) je bila ustanovljena 30. decembra 1872 na Dunaju. Poleg številnih premogokopov, razsejanih po Zasavju, je začela počasi prevzemati tudi druge rudnike na slovenskem ozemlju, vse do Istre, Dalmacije in Hrvaškega Zagorja. Družba oziroma prvi lastnik Franz Maurer je zgradila prve ceste iz Trbovelj proti Savinjski dolini in Zagorju ter tako omogočila prodajo premoga številnim obrtnim in pozneje industrijskim obratovalnicam na širšem območju.

Pravi razcvet pa je premogovništvo v Zasavju doživelo z izgradnjo južne železnice oziroma proge Dunaj–Trst. Tedaj so začeli intenzivnejše vlagati v rudarsko tehnologijo izkopa ter graditi rudarska naselja za rudarje in nadzornike. Zaradi slabih delovnih pogojev, pogostih nesreč in nizkih plač so se začeli rudarji pogosto upirati in stavkati, zato so revirji dobili naziv »rdeči revirji«. To je bil tudi začetek socialdemokratskih gibanj v Zasavju in na širšem območju, ki so ga takratne oblasti na vse načine preganjale.

Del rudarske tradicije je čaščenje svete Barbare, ki jo je kruti oče, ker je prešla v krščansko vero, v Izmirju zazidal v stolp, kjer jo je tudi usmrtil. Rudarji so jo sprejeli za svojo zaščitnico, zato ob odprtju vsakega večjega rudarskega objekta vanj namestijo njen kipec, ob njenem godu (4. decembra) se na ta rudarski praznik skupaj poveselijo.

Rudarska šola v Celju

Da bi se sledenje rude in rudarjenje izvajala na čim bolj strokoven način, je bil leta 1849 na Dunaju ustanovljen Državni geološki zavod, ki je izdelal pregledno karto ležišč rude in premoga v takratni državi.

V Ljubljani pa so na pobudo muzejskega kustosa Henrika Freyerja maja 1851 ustanovili Montanistično-geološko društvo za Kranjsko, katerega namen je bil, da posreduje in vzdržuje stike z domačimi in tujimi strokovnjaki. Po seznamu iz leta 1852 je imelo društvo 52 članov in je torej predhodnica današnjega društva SRDIT (Slovensko rudarsko društvo inženirjev in tehnikov).

Po razpadu avstro-ogrske monarhije je rudarsko glavarstvo v Kraljevini Jugoslaviji postavilo za območje Dravske banovine sedež v Ljubljani, kjer je bil tudi sedež TPD. Tam je ostal tudi za časa SFRJ, čeprav se je njegov naziv spremenil v Upravni organ za rudarstvo in energetiko, ki je imel kot poseben organ še Republiški rudarski inšpektorat.

Zaradi potreb po strokovno izšolanih rudarskih kadrih so leta 1919 v Celju ustanovili rudarsko šolo, ki je bila edina v tedanji Jugoslaviji. V okolici so bila namreč številna nahajališča rudnega bogastva in drugi premogovniki (Škale pri Velenju, Zabukovica, Huda jama, Liboje, Trbovlje-Hrastnik, Laško, Stranice, Konjice, Rajhenburg, Podsreda in Rogatec). Prvi ravnatelj šole je bil inženir češkega rodu Jaroslav Plzàk iz Brna, predavatelji pa so bili večinoma slovenski inženirji. Prva rudarska fakulteta na Balkanu pa je bila ustanovljena leta 1923 v Ljubljani. Na njej so predavali priznani domači strokovni kadri ter tudi tujci, predvsem ruski emigranti. Na njej se je izobraževal kader iz celotne Jugoslavije, nekaterih balkanskih držav in tudi iz številnih neuvrščenih držav.

Pesnik in duhovnik Anton Aškerc je leta 1869 v rudniku opazoval težko delo ter svoje vtise izrazil v več pesmih, morda najizraziteje v pesmi z naslovom Delavčeva pesem o premogu, iz katere je odlomek: In dalje krti rijejo pod zemljoj / in mečejo krtine velikanske / iz globočine kvišku dan na dan. / Zamazana in črna so jim lica / in s čela teče znoj jim curkoma ... / Zamolkel slišiš včasih govor vmes, / tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dovtip ... / Oglaša se iz dalje dinamit …

Besedilo: Matjaž Cerovac, fotografije: J. D. in Muzejska zbirka rudnika rjavega premoga Kanižarica


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media