Naj se ve, praženi krompir je samostojna jed!

Prosti čas | jul. '20

Praženi krompir je vsem dobro znana jed, priprava pa vendarle ni tako enostavna, pravijo v Društvu za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. To dokazujejo na prireditvah in tudi s pripravo knjižice receptov Praženi krompir za vsak dan v letu.

»Do danes smo zbrali 203 recepte, med njimi je morda še najbolj poseben tisti s Kanalskih otokov, ki je začinjen z morsko travo, zanimiv pa je tudi okus praženega krompirja z Islandije, kjer ga pripravijo na kitovi masti,« pove predsednik društva Stane Menard. Pri društvu zavzeto zbirajo recepte na približno 20 prireditvah, ki se jih letno udeležijo, ter tudi na vsakoletnem svetovnem festivalu praženega krompirja, ki ga organizirajo vsako prvo septembrsko soboto, vsakokrat v drugem slovenskem kraju – letošnji jubilejni 20. festival bo v Sevnici. Običajno se zbere okoli 50 ekip pisane mednarodne druščine vseh starosti iz Avstrije, Nemčije, Belgije, Švice, Švedske, Italije, Črne gore in še nekaterih držav. »V Sloveniji imamo okoli 2000 članov društva, bolj aktivnih je več kot 350, sicer pa smo unikum na svetu, a so se podobna društva, ki jih je spodbudil naš festival, razvila še v 23 državah po vsem svetu, tudi v ZDA, Peruju, Braziliji, na Novi Zelandiji in Kitajskem,« pove Menard.

Bistvo je druženje

Društvo ima svojo njivo pri Ljubljani, ki jo imajo za svojo »znanstvenoraziskovalno postajo«. Vsako leto na njej posadijo sedem do deset sort krompirja, ki jih dobavijo iz semenarne v Holandiji in veljajo za najboljše (evropske) sorte tega leta. Ko jeseni poberejo približno tono težak pridelek, društvena komisija iz vsake sorte spraži ponev krompirja in odloči, katera je to leto najboljša. Lani je bila to sorta nataša, sicer pa so se za praženje odlično izkazale tudi sorte concordia, elfe, manitou, red fantasy, aluete in desire.

Seveda doda praženemu krompirju odličen okus tudi odlična čebula, po »znanstvenem dognanju« članov društva so se najbolje izkazale belokranjska ter ptujska in ljutomerska čebula. Pri pripravi so nujni še ocvirki in domača svinjska mast. »Priprava praženega krompirja predstavlja prijetno druženje, saj zahteva svoj čas, ki ga danes gospodinje nimajo, zato izginja z jedilnika. Zato je naše poslanstvo, da ga promoviramo, saj gre za izvirno tradicionalno slovensko jed, tradicije pa ne smemo pozabiti. Poleg tega gre tu tudi za to, da si v tempu, ki nam ga nalaga sodobno življenje, vzamemo čas za druženje, ob sekanju čebule, lupljenju krompirja, srkanju cvička, ki je 'uradna' pijača društva, humornih pripombah in sproščenem kramljanju, kjer je strogo prepovedana tema – politika, mine še eno lepo popoldne ali dan,« pove sogovornik in doda, da je po vsem svetu, kolikor ve, postavljenih 27 spomenikov krompirju, saj je to živilo v veliki meri pripomoglo k premagovanju lakote. Od leta 2008 spomenik v čast krompirju stoji tudi v Šenčurju.

Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi je nastalo iz hudomušne ideje na nekem sprejemu okoli novega leta 2000, ko so med drugimi dobrotami za prilogo jedli praženi krompir. Razvila se je debata o tem, kako je podcenjen v primerjavi z drugimi jedmi, družba je sklenila, da je treba temu narediti konec. Ustanovili bodo društvo, ki si bo prizadevalo poveličati praženi krompir v glavno jed in se zavzemati za njegov obstoj. Zadeve so se lotili zelo resno, napisali statut, akademski kipar Peter Mali je oblikoval koloradskega hrošča, ki je prepoznavni znak društva, Dušan Velkaverh je napisal besedilo, Mojmir Sepe pa je uglasbil himno društva.

Pravilno praženje krompirja

Recept »pravilnega« praženja krompirja je po tehnologiji društva, ki temelji na dolgoletnih raziskavah s kar znanstvenim pristopom in izkušnjah. Pred pripravo uradni pražilec preveri ustreznost krompirja (sorta), svinjske mati in ocvirkov (tip), čebule (izvor in sorto), soli (morska sol domačega izvora).

Priprava:

- Krompir v lupini operemo in očistimo vse nesnage. Kuhati ga damo v mrzlo osoljeno vodo. Pazimo na zadostno količino vode – 2 prsta (kazalec in sredinec skupaj) nad krompirjem. 

- Ko zavre, ga kuhamo še približno 25 minut; glede na vrsto krompirja lahko tudi dlje.

- Ko je krompir pravilno skuhan, odlijemo vodo in počakamo, da se ohladi po naravni poti.

 - Krompir olupimo in odstranimo vsa očesca, pike ter morebitne druge nepravilnosti na njem.

- Krompir narežemo na kolobarje v debelini okoli 3 mm.

- Na nežno ogreto domačo svinjsko mast vsujemo pravilno narezano čebulo (olistkano) s kančkom soli. Masti nikakor ne smemo pregreti, čebula pa se mora v njej počasi in dobesedno raztopiti. To lahko traja tudi do 40 minut.

 - Ko pražilec ugotovi, da je čebula dobila pravilno zlatorumeno barvo, je čas, da se čebula in krompir »oženita«.

- Krompir enakomerno razporedimo po ponvi, med praženjem (tenstanjem, dinstanjem …) skrbno preverjamo, kaj se dogaja na spodnji strani, in ko začne krompir dobivati zlatorumeno skorjico, se začne najpomembnejši del priprave: krompir z lopatko nežno obračamo oziroma prelagamo.

 - Ko uradni pražilec ugotovi, da se obred praženja približuje h koncu, krompirju enakomerno po vsej površini dodamo sol, ponovimo nežno obračanje in prelaganje; krompirja ne smemo tlačiti in mečkati!   

- Nato jed oplemenitimo z domačimi ocvirki. Pražilec ga z lopatko še enkrat obrne in preveri, ali je ves krompir enakomerno spražen. Čas praženja je približno 20 do 30 minut, in sicer glede na vrsto krompirja in druge okoliščine. Pomembno: če je krompir presuh, ga je dopustno malce zaliti z jušno osnovo (govejo juho) ali kultno pijačo društva – cvičkom.

Dobro je imeti krompir

Krompir je po vsem svetu zelo cenjeno živilo, za rižem, pšenico in koruzo je četrto najpogostejše živilo na planetu. Pred skoraj dvema stoletjema je Evropo rešil lakote. Sredi 19. stoletja je plesen uničila polovico pridelka na Irskem, skoraj milijon ljudi je umrlo zaradi lakote, milijon stradajočih pa se je z izselitvijo v Ameriko želelo rešiti smrti.

V Andih so ga Indijanci gojili že pred 2500 leti, na staro celino pa so ga v 16. stoletju iz Južne Amerike prinesli španski morjeplovci. Zaradi lepih cvetov so ga najprej posadili le kot okras okoli gradov in samostanov. Ljudje, ki krompirja niso poznali, so se zastrupljali s surovimi gomolji, zato je bil sprva nezaželena hrana. Za pravilno pripravo in širitev območij, posajenih s krompirjem, se lahko zahvalimo ruskim monarhom Petru in Katarini Veliki. V Slovenijo ga je v 18. stoletju z dekretom o obvezni saditvi prinesla cesarica Marija Terezija. Ena od njenih razlag prednosti gojenja krompirja je bila, da se iz njega lahko dela tudi žganje, torej za te namene ni več treba uničevati dragocenejših žit. Iz krompirja lahko izdelamo vodko, škrob pa je dober za izdelavo odličnega papirja. Iz dehidriranih krompirjevih odpadkov se lahko izdelajo tudi razgradljive embalažne škatle.

Na svetu poznamo okoli 3000 sort krompirja, čeprav v zadnjem času uporabljamo le nekaj sto sort. Te se razlikujejo po dobi zorenja, obliki gomolja, barvi lupine in sredice, vsebnosti škroba ter odpornosti proti boleznim.

Po drugi svetovni vojni smo ga v Sloveniji pridelovali na 50.000 hektarih in ga pojedli sto kilogramov na prebivalca. Obdelovalne površine krompirja so se do danes skrčile na slabih 3000 ha, letno ga pojemo okoli 60 do 70 kg na prebivalca. Skozi čas smo za krompir imeli kar 170 poimenovanj: korun, brnik, bob, čompa, grumpir, jabučice, kampir, kepa, krumpelni, laška repa, muga, podzemljica, turška repa, zemljak …

Vlado Kadunec