Priloga: Cvetje in mir na Vremščici

Prosti čas | jul. '20

Med številnimi cvetlicami na planoti raste tudi gorski koren.

Vabim vas na hrib, na katerem ni koče. Na vrhu je »le« travna planjava, kjer se lahko zleknemo, poiščemo notranji mir in se ob čistem ozračju zazremo do morja, Nanosa in naprej do Alp ali pa do Javornikov in Snežnika. Oči, nos in dušo pa si lahko napolnimo še s cvetjem, ki tu cveti od pomladi naprej, ko vas tam med prvimi nežno pozdravi gorski kosmatinec, potem pa se kar vrstijo še druge lepotice vseh barv, velikosti, oblik in vonjav.

Ob nežno vijoličastem kosmatincu je tu še modri encijan (clusijev svišč), v poletje pa si sledijo in včasih hkrati tekmujejo za vašo pozornost razkošne perunike in bolj diskretni glavinci, cela polja nežnih narcis in belih zlatih korenov, nežno svetlomodri francoski lan, živo rdeče rožnate krvomočnice, grmički potonik in turške lilije. Naštela bi jih še več, če bi le poznala njihova imena.

V duhu varovanja narave se lahko na izlet odpravimo z vlakom in avtomobil pustimo doma. Hojo tako začnemo na postaji Gornje Ležeče, kjer oznaka pravi, da do vrha Vremščice ni več kot uro in pol. Verjetno je vračunan še kak klepet ali postanek v vasici, kjer se pot začne. Kajti če se urno odpravimo po makadamski cesti skozi gozd, že po dvajsetih minutah lahnega ogrevanja pridemo do ceste proti Divači, in ko jo prečkamo, je ob začetku poti v hrib znak, ki pove, da je do vrha le še 45 minut (kjer pa po drugi strani pozabijo vračunati postanke za oglede, fotografiranje in vonjanje vsega prej naštetega cvetja).

Tudi tu bi lahko bilo naše izhodišče, če bi prišli z avtomobilom. Res pa je, da ni veliko prostora za avtomobile, nekaj več jih je malo nižje ob cesti ob odcepu za Volče, od koder vodi le malce daljša in položnejša pot na vrh, ki gre tudi mimo cerkvice sv. Urbana, prav tiste, ki jo najdete na večini fotografij z Vremščice.

Planota, s katere se vidi morje.

Naša pot je krajša in se malce strmeje, a ne preveč, vijuga proti vrhu. Pokaže pa nam še več cvetja (tudi kakšno jagodo) in še prej nam odpre pogled na morje. Ko pridemo iz gozda, ga lahko z malo domišljije že zavohamo. Zdaj pridemo v del, kjer ni zavetja in nas Vremščica osveži tudi zato, ker lahko tu zapiha burja. Ta ni tako huda kot tista vipavska, a vseeno se je vredno pred potjo pozanimati za napoved in imeti pri sebi (poleg malice) tudi vetrovko, da bomo na vrhu lahko uživali malce dlje. Po drugi strani je poleti tu lahko vroče, zato je dobro iti na pot bolj zgodaj zjutraj.

 Na vrhu torej ni koče, a če se spustimo na drugo stran proti Senožečam, bomo po 20 minutah naleteli na okrepčevalnico in na objekt Biotehnične fakultete, kjer je mogoče kupiti ovčji sir in skuto (če je le pastir tam). Po drugi strani se lahko z vrha odpravimo tudi po grebenu in že po petih minutah pridemo do prej omenjene cerkvice, ki nam ob slabem vremenu v sobici zadaj ponudi tudi zavetje, sicer pa klopco za malico in zvonec za srečo.

Pa še nekaj uradnih podatkov. Vremščica je pravzaprav pogorje, ki se razteza med Senožečami, Pivko in Divačo. Vrh, na katerega smo se odpravili, je Velika Vremščica in meri 1027 metrov. O imenih vrhov, ki jih od tam vidimo vse naokoli, pa nas poduči orientacijska plošča na vrhu. Ko se potem po tej ali drugi poti vrnemo do železniške postaje, lahko zavijemo še na kratko pot v drugo smer in poiščemo vodni zbiralnik (tajh). Zgrajen je bil konec 19. stoletja, ko so gradili železnico in so vodo potrebovali za oskrbo parnih lokomotiv.

Besedilo in fotografiji: Urša Blejc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media