Priloga: Ponikve – kraj, kjer slišimo tišino

Prosti čas | jul. '20

Panorama Ponikev

Gozdovi Kočevskega roga skrivajo številne naravne in tudi kulturne znamenitosti. Mogočna drevesa že stoletja kraljujejo v obsežnih gozdovih in dajejo zavetje številnim živalskim vrstam. Poleg bogate in slikovite narave pa tem krajem daje poseben pečat poselitvena preteklost, saj so v teh krajih do izselitve kar šest stoletij živeli Kočevarji. Na svojem jezikovnem in kulturnem otoku so vztrajali v svoji skromnosti in samozadostnosti.

Številne kočevarske vasi so po izselitvi leta 1941 ostale prazne. Veliko jih je med roško ofenzivo požgala italijanska vojska v bojazni, da bi se v hišah zadrževali partizani. Po končani vojni pa je bilo ob vsesplošnem pomanjkanju gradbenega materiala veliko ostankov hiš, ki so bile grajene iz obdelanega kamenja, uporabljeno za razne gradnje. Pri tem so bile porušene tudi številne cerkve. Ena takih vasi so tudi Ponikve izza 1048 metrov visoke Mirne gore.

Ponikve so ob izselitvi Kočevarjev pozimi leta 1941 premogle 8 hiš, kapelo sv. Trojice in žago. Od vsega tega so danes ostale samo ruševine, ki jih nezadržno zarašča gozd in si jemlje nazaj nekdaj skrbno obdelano krajino. Pa staro sadno drevje, ki zacveti približno mesec dni kasneje kot v dolini. Vas je bila pomaknjena čisto na rob nekaj hektarov velikega rodovitnega kraškega polja. Kočevarji so bili v vsem samozadostni. Vse, kar so potrebovali za svoje skromno življenje, so si pridelali ali naredili sami. Ali pa na sejmih zamenjali za dobrine, ki tam niso uspevale. Bili so zelo pobožni, o tem priča veliko število sakralnih objektov, žal po večini v ruševinah. Marija Makarovič v eni izmed svojih knjig o Kočevarjih vzrok njihove goreče pobožnosti pripisuje temu, da so poleg te surove in puste pokrajine morali imeti še nekaj, da so lahko preživeli ... in to je bil Bog.

Ruševine žage, dnevno je razrezala do 25 kubičnih metrov hlodovine.

Franc Janež, upokojeni gozdar iz Črnomlja, je odličen poznavalec teh krajev. O Ponikvah mi je povedal marsikaj zanimivega, tudi to, da so bila tam lepa dekleta, kar je privlačilo tudi fante s črnomaljskega konca ... V Ponikvah je do izselitve obratovala tudi žaga, ki je dnevno razrezala do 25 kubičnih metrov hlodovine. Ruševine najdemo čisto na severnem delu tega velikega travnika ob dveh idiličnih jezercih in izvirčku. Poganjal jo je eksplozijski motor na suho destilacijo bukovega lesa, kar je bilo za tiste čase redkost. Goriva pa je bilo dovolj na razpolago.

Franc mi je tudi povedal, da je v Ponikvah v zadnjih letih vojne obratovala partizanska kmetija, na ponikovskem polju je bil posajen krompir. Od tu tudi legenda, da je komandant Stane v Ponikvah zakopal zaklad, ta zaklad je bil krompir, ki je v tistih časih v vsesplošnem pomanjkanju hrane res predstavljal pravo dragocenost.

Ponikve so prekrasne v vseh letnih časih – spomladi, ko ozeleni ogromen travnik, poleti, ko je tu vse polno živopisnih metuljev, jeseni, ko se pokrajina odene v rumenkasto oblačilo, ali pa pozimi, ko narava počiva pod snežno odejo. Tako idilično jih doživljamo mi, ki danes obiskujemo ta lepi kraj, takratnim prebivalcem pa tu najbrž ni bilo tako romantično. V kočevarščini so se Ponikve imenovale Sporeben (cvetoči travnik), to je razvidno z nagrobnikov na Planini, kjer so pokopavali umrle prebivalce te vasi.

Na tem mestu je nekdaj stala kapela svete Trojice

Do tega prelepega kraja najlažje pridemo tako, da na Planini zavijemo na Mirno goro in nekako na pol poti pri označenem odcepu zavijemo levo proti Ponikvam. Najbolje pa je, da tu tudi parkiramo in se naprej odpravimo peš, saj ni več daleč. Lahko pa pridemo tudi z drugega konca, in sicer zavijemo ob označbi levo s ceste med Sredgorsko lužo in Planino in po kakih treh kilometrih vožnje po lepi gozdni cesti pridemo na cilj.

Obisk Ponikev vam toplo priporočam, seveda z vsem dolžnim spoštovanjem do prelepe narave. Tu se človek res naužije miru in tišine in tu si lahko res sam s sabo, daleč proč od vsakodnevnega vrveža. Kako je v Ponikvah lepo, so že pred 26 leti vedeli predstavniki svetovnega gibanja mavričarjev, ki so si ta kraj izbrali za letno srečanje. Tu se namreč pretakajo dobre energije.

Izlet lahko nadgradimo še z obiskom ostankov partizanskih bolnišnic, sledov gozdne železnice, vasi Planina s kočevarskim pokopališčem in dobro oskrbovanega planinskega doma na Mirni gori. Skozi Ponikve pa je speljana tudi markirana pastirska pot, po kateri lahko v štirih urah obkrožimo Mirno goro.

Besedilo in fotografije: Vinko Kukman


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media