Usnjarna je bila gonilo razvoja kraja

Zgodbe | jul. '20

ODSTRTE PODOBE – ŠOŠTANJ

Joco Žnidaršič

Mestno naselje na zahodnem robu Šaleške doline leži na rečnih naplavinah med regulirano Pako in strmimi vzpetinami na jugu, visokimi do šesto metrov, medtem ko ga z vseh drugih strani obkroža ugrezninsko območje velenjskega premogovnika. Pred vstopom reke Pake v sotesko Penk se v bližini naselja vanjo izlivajo potoki Velunja, Bečovnica, Toplica in Šentflorjanščica. Krajevno ime izvira iz nemške besede Schönstein (lepi kamen), kakor se je imenoval stari šoštanjski oziroma današnji Pusti grad iz 12. stoletja, od katerega se je na strmem griču ohranil le večnadstropni obrambni stolp. Ob nastanku obeh razglednic pred dobrimi sto leti je bil Šoštanj, kot pravi 82-letni Joco Žnidaršič, domačin in eden najuglednejših slovenskih reporterskih in umetniških fotografov, cvetoče trško središče z eno največjih usnjarn v avstro-ogrski monarhiji, ki je bila v lasti družine Vošnjak in je odločilno prispevala h gospodarskemu razmahu kraja.

Dejstvo, da je konec 19. stoletja tovarna usnja, katere dimnike in zgradbe vidimo na panoramski razgledniški fotografiji, začela preraščati lokalni okvir in postajati vse pomembnejši dejavnik v širšem prostoru, je po navedbah zgodovinarja Toneta Ravnikarja imelo ključno vlogo pri tem, da je Šoštanj, ki je leta 1355 prvič omenjen kot trg, leta 1911 postal mesto. »Ta najpomembnejši kraj v Šaleški dolini je namreč vse druge pogoje za podelitev mestnih pravic izpolnjeval že veliko prej. Tu je nastala prva sodobna osnovna šola leta 1799, od jožefinskih reform naprej je bil kraj sedež občine, v Šoštanju je bil sedež sodišča in davkarije, stalno pošto je kraj dobil leta 1850, prvi notar pa je začel delovati leto kasneje. Šoštanj je tudi eden prvih krajev na Slovenskem, kamor so napeljali elektriko, saj so tu električne svetilke zasvetile že leta 1902. Tako je v kraju, ki je bil sicer tedaj gospodarsko veliko bolj razvit kot sosednje Velenje, manjkala le kakšna omembe vredna industrija, ki jo na prelomu stoletij predstavlja Vošnjakova tovarna usnja.«

Okrajno sodišče in ljudska šola

Podobe Mayerjeve vile, šole, sodišča in Glavnega trga v začetku 20. stoletja

Njen začetek sega v leto 1750, ko je v Šoštanj kot usnjar prišel Josip Vošnjak in leta 1788 za svojega sina Mihaela kupil usnjarno Ivana Troterja pri mostu čez Pako. Vodenje le-te je za njim prevzel sin Franc in pod njegovim vodstvom se je začela hitro razvijati ter preraščati okvir manjšega obrtniškega obrata. Pred prvo svetovno vojno je bila tovarna znana izdelovalka likanca (močnega gladkega usnja), ki ga je izvažala tudi v Veliko Britanijo, ZDA in severno Afriko. Leta 1938 je bila delniška družba Franca Vošnjaka in sinov največja usnjarna v državi, v kateri je 347 zaposlenih izdelovalo vse vrste zgornjega in spodnjega usnja za obutev ter sedlarsko in galanterijsko usnje. Leta 1954 je tovarno prizadela poplava in leta 1966 še požar, nakar se je leta 1972 zaradi slabega gospodarskega položaja povezala z Industrijo usnja Vrhnika in se ji nato pridružila. Zavoljo ekoloških razlogov in krize v evropski usnjarski industriji je leta 1999 šoštanjska tovarna prenehala izdelovati usnje. Na 210-letno tradicijo usnjarstva v Šoštanju zdaj spominja Muzej usnjarstva na Slovenskem, ki so ga leta 2009 uredili v prostorih nekdanje tovarniške kopalnice.

Ob tovarni usnja, ki je bila od konca 19. stoletja gonilo gospodarskega razvoja Šoštanja in njegove okolice, so v mestu poleg stanovanjskih zrasle mnoge druge stavbe, med katerimi je bila tudi zgradba okrajnega sodišča, upodobljena na srednji sliki pokončne razglednice. »V to stavbo se je naša družina vselila malo pred mojim rojstvom leta 1938, ko so očeta Jožefa, finančnega uradnika, iz Gorenje vasi v Poljanski dolini premestili v Šoštanj. V poslopju sodnije je bila namreč tudi davčna uprava z glavnim oddelkom finančne kontrole in tako smo dobili stanovanje v pritličnih prostorih, levo od vhoda. Poleg očeta in mame Julijane ter mene kot najmlajšega od štirih otrok so šestčlansko družino sestavljali še sestri Jožica in Mara ter brat Julijan. A tu smo živeli samo štiri leta, saj so ob okupaciji poslopje zasedli Nemci in nas leta 1942 izselili. Tako smo se otroci z mamo preselili k mizarju Slemeniku, očeta pa so najprej zaprli v celjski Stari pisker in zatem na grad Borl, od koder so ga poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Mama je nato tri leta sama skrbela za štiri otroke in ob tem očetu vseskozi pošiljala pakete s hrano, da je preživel,« se svojega otroštva spominja naš sobesednik, katerega družina se je po osvoboditvi preselila v občinsko hišo na Kajuhovi cesti. Leta 1945 je začel nasproti sodišča obiskovati nemško šolo in po njeni ukinitvi čez pol leta v isti zgradbi znova začel hoditi v prvi razred slovenske ljudske šole ter po štirih letih nadaljeval šolanje na nižji gimnaziji na robu mesta proti Metlečam.

Kot pridnega dijaka so ga pri trinajstih letih poslali v Bohinj na tabor dopisnikov Pionirskega lista, nakar je v Šoštanju sodeloval pri ustanovitvi taborniške organizacije. Ta je na koncu nižje gimnazije pripravila taborjenje ob Bohinjskem jezeru. »Tako sem se zaljubil v Bohinj, naravo, hribe, obenem pa me je profesorica zemljepisa in zgodovine Vera Dobnik, ki nas je nenehno slikala, verjetno prva navdušila za fotografijo,« pravi Šoštanjčan Joco Žnidaršič, ki si je po desetletjih najemniškega prebivanja, fotografskega raziskovanja in upodabljanja v Zgornji Bohinjski dolini lani v Stari Fužini postavil prikupno domovanje. Tu nam je z velikim žarom pripovedoval o svojem rojstnem kraju, iz katerega je leta 1953 odšel na višjo gimnazijo v Celju in nato absolviral študij na ljubljanski medicinski fakulteti. A že med študijem je kot fotoreporter delal za Tribuno in kasneje za TT in Tovariša, kjer se je leta 1969 zaposlil. Leta 1974 je začel delati pri Delu in bil dvajset let urednik fotografije. Po upokojitvi leta 1998 se je posvetil predvsem fotografiranju narave in izdajanju fotomonografij. Teh je skupno izdal 15, hkrati pa zasnoval in uredil še 20 drugih knjižnih del. Mednarodni mojster umetniške fotografije je prejel več kot sedemdeset domačih in tujih nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, nagrado World Press Photo, Župančičevo nagrado, Puharjevo plaketo, nagrado Consortium veritatis, državni odlikovanji zlati red za zasluge in red za zasluge.

Mayerjeva vila in Glavni trg

V ospredju je podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata, v ozadju desno pa nekdanja župnijska cerkev sv. Mihaela v Družmirju.

Ko sva se z Jocem Žnidaršičem vrnila k šoštanjski trislikovni razglednici iz leta 1910, nam je najprej pojasnil zgornjo fotografijo, ki prikazuje niz hiš nasproti sodišča. V prvi je bila trgovina Ložak, ki so jo med vojno zasedli nemški vojaki, v srednji je bila ljudska šola, na koncu pa Mayerjeva vila. To eno najlepših meščanskih zgradb v Šoštanju je v letih 1900 in 1901 zgradil odvetnik dr. Fran Mayer, dolgoletni župan in častni občan, ki je bil med najzaslužnejšimi, da je mesto leta 1931 dobilo vodovod, bil pa je tudi pobudnik za ustanovitev meščanske šole. Po prenovi pred desetimi leti je Občina Šoštanj v njej uredila stalno zbirko kiparskih del Ivana Napotnika in izbor likovnih del iz zbirke Napotnikove galerije, del zasebne domoznanske zbirke Zvoneta A. Čebula ter hortikulturno zbirko vrtnarja Alojza Kojca. Razen tega so v njej tudi informacijska točka, poročna dvorana in večnamenski protokolarni prostor. Klasična meščanska hiša z vrtom je zavarovana kot spomenik lokalnega pomena.

Spodnja slika pa prikazuje klasicistični Glavni trg (zdaj Trg bratov Mravljakov), na katerem stoji kip Matere božje, ki ga je dal ob koncu 19. stoletja postaviti lastnik tovarne usnja Franc Vošnjak v spomin na katastrofalno poplavo leta 1887. Takrat je Paka po štirinajstdnevnem močnem deževju tako narasla, da je bilo mogoče na trg priti le s čolni ali na konjih. Po drugi svetovni vojni je kip postal moteč, zato so ga odstranili. Toda ko ga je domačin Viktor Kojc pozneje odkril v okolici Laškega, so ga v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja vrnili na trg. Pomembna stavba na njem je tudi nekdanja trška hiša, ki je že ob nastanku (verjetno vsaj v času baroka) imela javni značaj, o čemer pričajo tako arhitekturna členitev kot tudi ura na pročelju in stolpič z zvoncem vrh strehe. V njenem pritličju je zdaj gostilna, v nadstropju pa so prostori društva upokojencev.                                                                               

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media