Pogumni in drzni gorski vodniki

Zgodbe | jul. '20

Plošča v spomin znamenitim gorskim vodnikom.

»Zrasli v trentarskih strminah, ki so bile pesem njihovega življenja ...« se začne posvetilo na spominski plošči, vzidani v previsno skalo pod Alpinetumom Juliana v Trenti. Postavili so jo leta 1957 v spomin na znane trentarske vodnike iz konca 19. in začetka 20. stoletja: Jožeta Komaca - Pavra, Andreja Komaca - Mota, Antona Kravanja - Kopiščarja, Ivana Berginca - Štruklja, Antona Tožbarja - Špika očeta in Antona Tožbarja - Špika sina.

V zahtevnih naravnih razmerah so pilili svojo prožnost in ostrili čut za ravnotežje najprej kot pastirji, nato kot gozdarji in lovci. Za Trentarje je nekoč veljalo, da imajo prirojeno ljubezen do lova. O njih je dr. Julius Kugy, ki velja za očeta alpinizma v Julijskih Alpah, zapisal, da tako divjih izbruhov lovske strasti kot v Trenti ni videl nikjer. A z njimi je ravnal z vso potrebno spoštljivostjo, in to ne samo v gorah, tudi sicer. Znan je primer, ko je dva izmed njih (Andreja in Jožeta Komaca) v hotelu na Trbižu povabil za svojo mizo v prvem razredu in je očitajoče poglede in negodovanje sosednje gospode pogumno zavrnil, češ da je njegovo življenje v njunih rokah.

Njihovo drznost je poznal tudi Jakob Aljaž, ki je služboval na kranjski strani Julijskih Alp, kjer se je trentarskih lovcev držal rek: »Ko gams skozi Vrata (prehod pod Križem, op. avtorice) Trentarjem glavo pokaže, jo že izgubi.« Bili so predrzni in zviti lovci, imeli so nenavadno plezalno sposobnost in spretnost, zato so lovskim čuvajem in orožnikom povzročali nemalo skrbi in sitnosti. Ni je bilo sile, ki bi jih odvrnila od lova.

Spretnost, dobro poznavanje gora in ne nazadnje tudi potreba po zaslužku so trentarske lovce na pot gorskih vodnikov pripeljali znanim alpinistom, med drugim Juliusu Kugyju. Ta je prišel v Trento, da bi v gorah nad njo našel skrivnostno rožo Scabioso trento. Njegov prvi vodnik je bil Anton Tožbar – oče, Špik so mu rekli. V tistem času je bil najslavnejši trentarski lovec. Zaznamovala ga je nesreča z medvedom, ki mu je odtrgal spodnjo čeljust ter jezik. Hranil se je s tekočo hrano po cevki ter je težko in nerazločno govoril. Srečamo ga tudi v povesti Gustava Renkerja Pet mož gradi pot. Zaradi te nenavadne nesreče je postal prava znamenitost doline in mu je – po ustnem izročilu – celo sam cesar Franc Jožef ob obisku Bovškega podaril 25 goldinarjev. Kugyja je spremljal pri številnih vzponih, ko pa je njegov korak postajal truden in previden, si je našel drugega vodnika, ki mu je ostal zvest 20 let, Andreja Komaca - Mota.

Ponosni in drzni

Kugy uporablja zanj v knjigi Iz mojega življenja v gorah same presežnike, pa naj si gre za lov ali vodenje po gorah. Občudoval je njegovo mojstrsko plezanje, prožnost, naglico. Zanj pravi, da je bil najsmelejši, najpripravnejši lovec, največ je zadel in bil je najbolj nedosegljiv. Andrej Komac je veljal za zvestega in poštenega človeka. Z Juliusom Kugyjem ju je družilo osebno prijateljstvo, tedanje oblasti pa so mu tako zaupale, da so ga – divjega lovca! – postavile za lovskega čuvaja. Na kraju njegove smrti mu je dvojezično spominsko obeležje postavil botanik Albert Bois de Chesne, ustanovitelj alpskega botaničnega vrta Julijana v Trenti in nekdanji lastnik lovišč v Trenti.

V primerjavi z drugimi vodniki je Jože Komac - Pavr veljal za moža ponosne drže, ki se ni odlikoval s ponižnostjo in prijaznostjo, izstopal pa je po telesnih sposobnostih. Dr. Kugy ga je najemal za najzahtevnejše ter zimske vzpone. Velikokrat je rešil življenje tako njemu kot celi navezi in priznava, da sta za marsikateri njegov uspeh zaslužna neugnana in brezobzirna moč in premišljenost tega drznega moža. Cenil ga je tudi dr. Henrik Tuma, ki ga je štel za najboljšega slovenskega vodnika. Njegovo drznost in pogum je strnil v preprosto poved: »Kamor pride gams, prideva tudi s Pavrom.« Ni čudno, da se je Pavra prijel vzdevek divji Jože.

Čeprav je bil tudi Anton Kravanja - Kopiščar dober vodnik, je bolj poznan kot graditelj zahtevnih plezalnih poti v Julijskih Alpah. Sodeloval je pri gradnji plezalne poti v severni steni Mojstrovke, Hanzove poti v severni steni Prisojnika, za njegov največji podvig pa šteje pot z Vršiča skozi Prednje okno na Prisojnik, ki nosi njegovo ime.

Ivan Berginc - Štrukelj velja za prvega, ki je preplezal današnjo slovensko smer v severni steni Triglava. Podatki o njegovem vzponu se opirajo le na ustne vire in čas podviga ni povsem zanesljiv, najverjetneje pa se je to zgodilo leta 1890. Ob stoletnici vzpona so na njegovo rojstno hišo v Trenti postavili spominsko ploščo.

Tako kot njegovega očeta Antona Tožbarja je dr. Julius Kugy cenil tudi sina z enakim imenom ter je zahajal najprej k enemu, nato k drugemu in pri obeh občudoval njun nežni odnos do otrok. »Mala Tožbarjeva hišica je kraj mehkih src,« je zapisal. Anton Tožbar ml. je poleg vodništva vodil in nadziral gradnjo planinskih poti. Tudi njega je Albert Bois de Chesne postavil za glavnega lovskega nadzornika v svojem lovišču.

Trentarski gorski vodniki: Jože Komac - Pavr, Anton Tožbar - Špik ml. (sedi), Ivan Berginc - Štrukelj in Andrej Komac ml. so pomagali pri reševanju slovenskega zdravnika dr. Josipa Stojca, ki se je ponesrečil 9. avgusta 1909 v severni steni Škrlatice. V spomin na nekajdnevno reševanje, ki se je končalo uspešno, je SPD v Ljubljani založil to razglednico. Hrani jo Maksimiljan Košir.

N. Š.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media