Ljubeča vzgoja se prenaša med generacijami

Zgodbe | jul. '20

Slika je nastala leta 2003 ob srebrni poroki Vide in Simona Slakana, ko so bili še vsi otroci v domačem gnezdu.

Ko sem vprašala Tilna, najmlajšega od petih Slakanovih otrok, ki je pri 26 letih že uveljavljen skladatelj, kdo je njegov vzornik, je kot iz topa dejal, da so to njegovi starši. Danes je tako lepo priznanje iz ust mladega človeka redko slišati, zato sem si želela spoznati to družino iz Tabora v Savinjski dolini.

Mama Vida in oče Simon sta si za svojih pet otrok prizadevala pri razvoju njihovih talentov. Spodbujala sta branje, odgovornost do šole, jim omogočila, da se naučijo kolesariti, smučati, plavati, plesati, pridobiti vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in ob polnoletnosti narediti šoferski izpit. Z leti so počasi odhajali od doma. Najstarejši Primož je zdravstveni tehnik-reševalec in živi na Dobrni, za njim je violinist Andraž, edina hči Patricija je pravnica, oba sta si dom ustvarila v Ljubljani, Ožbej, ki živi v Mariboru, je magister prometnega inženirstva, doma je le še Tilen, skladatelj (z več kot 80 deli) in profesor na umetniški gimnaziji.

»Rodila sem šest otrok, toda Tadej je umrl že kot dojenček, letos bi dopolnil 40 let,« pove gospa Vida, ki je bila ob majhnih otrocih nekaj časa zaposlena za polovični delovni čas, torej za upokojitev še nima dovolj delovnih let, zato se še vedno z veseljem vozi v službo v geodetski pisarni v Žalcu. Oče Simon pa je že upokojen, kar pomeni, da si lažje vzame čas za to, da pomaga sorodnikom, še zlasti Vidinemu bratu na kmetiji, in se druži s sestro in svakom. Ko pa so bili še vsi otroci doma, sta imela veliko dela s tem, da sta jih razvažala po različnih dejavnostih, ki so jih imeli poleg šolskih obveznosti. Poseben finančni zalogaj je bila nabava glasbil – doma imajo citre, pianino, klaviaturo, violino, trobento in flavto, strošek pa je bila tudi šolnina. Zato sta vztrajala, da otroci vsaj 15 minut dnevno vadijo igranje na glasbilo, za katero so se odločili, in redno izpolnjujejo druge obveznosti.

Ohranjajo vrednote prednikov

V glasbeno šolo si je kot otrok želela tudi Vida, toda zaradi oddaljenosti njihove višje ležeče kmetije – živeli so v Črnem Vrhu – to ni bilo mogoče. »Že v šolo sem do Tabora vsak dan pešačila po sedem kilometrov v vsako stran; do Žalca pa je iz Tabora še 12 kilometrov ...« Ker pa jo je glasba tako zelo vabila, so ji doma kupili klavirsko harmoniko: »Toda nimam tako izrazitega posluha ne talenta, da bi se lahko kar sama naučila igranja nanjo. Je pa imel talent moj oče, ki je že po treh obiskih citrarja usvojil toliko osnov, da je lahko samostojno igral.« Bil je tudi odličen pevec v cerkvenem in prosvetnem pevskem zboru. Tudi Simon prihaja iz družine, ki je bila glasbeno izjemno talentirana. Daleč naokoli so vsi vedeli za čudovit glas Slakanove Kati, rojene Grobler (po domače Strmšek), kjer je bilo devet otrok, otroci so imeli skupaj s starši celo svoj pevski zbor. Kati je odlično igrala tudi na orglice in diatonično harmoniko, čeprav ni imela »uradne« glasbene izobrazbe. Kasneje sta Andraž in Primož v Taboru ustanovila mladinski pevski zbor, ko pa sta se odselila od doma, sta vodenje zbora prevzela mlajša Ožbej in Tilen. V zboru, ki še vedno deluje, Tilen pa ga spremlja na orglah ali s klavirjem, je pela tudi njuna sestra Patricija. Simonovi starši so žal že pokojni, spomin nanje pa ostaja živ in lep. Tako kot na pokojnega Vidinega očeta; je pa Vidina mama še živa, vnuki jo kličejo mama Minka.

 Še en rod nazaj

Za gospo Vido je pravi zaklad dnevnik njenega deda po očetovi strani. V njem je opisal čas med 1. svetovno vojno, ko je bil avstro-ogrski vojak na ruski fronti. V ujetništvu je zbolel za tifusom. Komaj je preživel, kljub temu je moral kasneje delati pri ruskih kmetih in celo v rudniku. Kot ujetnik v ašramu (Turkmenija) je 4. julija 1915 v dnevnik napisal pesem, iz katere povzemamo nekaj vrstic: »[...] O, ljuba moja ženka ti, kak' mile tvoje so oči. A zdaj nikjer jih vidim ne, kak mene to pri src' boli. O, ljubi sin in hčerkica, kak rad bi vaj' jaz videl že. Pa samo božja volja je, če bom kdaj tak' srečen še [...]« Po štirih vojnih letih pa se je srečno vrnil domov. »Ko prebiram dedov dnevnik, ko gledam stare slike in se spomnim družinskih srečanj, si ozavestim svoj moralni dolg in obvezo, da ohranim in prenesem na svoje otroke in vnuke vrednote, ki so odlikovale in vodile moje prednike,« pravi Vida. Dedu tudi med 2. svetovno vojno ni bilo prizaneseno – v ujetništvu je imel dva sinova; eden se ni vrnil domov. Strahoten udarec je doživel, ko se je njegova žena, Vidina babica, v nesreči pri delu smrtno poškodovala. »Bil je zelo delaven, potrpežljiv, pravičen, spoštljiv in veren, vreden velikega spoštovanja,« pripoveduje gospa Vida.

Vnuki in pravnuki mame Minke ob njenem 80. rojstnem dnevu

Kot otrok je bila večkrat na Vrheh pri maminih starših in poslušala njihove pripovedi; tudi o tem, kako sta se po koncu 2. svetovne vojne po srečnem naključju vrnila eden iz taborišča Auschwitz in drugi iz taborišča Dachau. Kot njuna prva vnukinja in v družini prva nečakinja je bila deležna velike pozornosti in ljubezni starih staršev, tet in stricev. »Vzori iz tega obdobja me vodijo še danes, in to sem predala tudi svojim otrokom. Deležna sem bila njihove velike in iskrene naklonjenosti, izražali so mi ljubezen, in to človeka za vedno obogati.«

Tudi Simon ima lepe spomine na stare starše; še zlasti očetov oče, Adametov ata, je bil do njega posebej prijazen. Večkrat ga je vzel s seboj na vožnjo s konjem in malim vozom; ata se je namreč ukvarjal z nakupom mladih teličkov in pujskov. Ko je bil Simon že najstnik, mu je včasih zaupal vajeti konja, kar je bilo za fanta velik ponos. Lepi so tudi spomini na to, kako sta pri starih starših s sestro obirala hmelj, košara pa je bila hitreje polna, ko jima je pri obiranju pomagala mama Kati. »Imela sva srečo, ker so nama veliko pomagali najini skrbni in dobri starši in ker sva bila oba vzgojena tako, da je v življenju treba na prvo mesto postaviti Boga. Saj ko je Bog na prvem mestu, se vse drugo postavi na pravo mesto,« pravita Vida in Simon Slakan.

Po prepiru objem

Vida in Simon sta kot mož in žena ter kot mama in oče znala deliti bogato dediščino lepih medsebojnih odnosov in izražanja ljubezni. Zato ne čudi njuno zanimivo vzgojno pravilo, da otrok ob njihovih prerekanjih ne bosta kaznovala, ampak »ko je šel prepir predaleč, sta se povzročitelja morala objeti vsaj za eno minuto. Če to še ni zaleglo, je bil objem podaljšan do popolnega 'pobotanja'.« Povesta še, da so bili vsi štirje bratje do edine sestre Patricije zelo pozorni in skrbni.

Otroci so drug za drugim nosili posamezna oblačila, v sorodstvu so krožile tudi knjige in učbeniki. Zgodil se je tudi kakšen popravni izpit in še kakšna neprijetnost, toda vse to je del »lastne šole za življenje« – ta je najtežja, a tudi najučinkovitejša. Predvsem pa sta mama in oče vesela, da so si otroci med seboj pomagali, se bodrili, se tolažili, in vesta, da bo tako tudi v prihodnje, saj se radi družijo ob različnih priložnostih.

Tako kot sta Vida in Simon v otroštvu rada preživljala čas s svojimi starimi starši, so tudi njuni otroci skupaj s sestričnami in bratranci poletne dni preživljali pri babici v ravno prav delovnem vzdušju. Mama Minka ima kar 17 vnukov in 13 pravnukov, najstarejša sta stara že enajst let. Z vsemi domačimi ohranja zelo tople stike in za prav vsakogar natančno ve, kdaj praznuje. Pozorno spremlja njihovo šolanje, zna se veseliti njihovih uspehov in zna tolažiti, predvsem pa spodbujati ob preizkušnjah.

Vida in Simon imata 7 vnukov; najmlajšo vnukinjo sta dobila prav v času koronavirusa. Rada jih sprejmeta v varstvo ali na počitnice; to je poseben čas druženja in podoživljanja zgodb, skratka življenja, ki prehaja iz roda v rod.

Besedilo: Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv družine Slakan


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media