Rudetov muzej v Podstenjah

Zgodbe | sep. '20

Rude hrani tudi grablje s kratkimi zobmi.

Rudeta Valenčiča ni bilo treba prav veliko nagovarjati k intervjuju, še celo sam je pred nekaj leti izrazil željo, da njegovo zbirko predstaviva ljudem. Ne samo Rudetov muzej, ampak cela njegova domačija je ena sama galerija in tudi vasica z okolico, ki leži pod steno, ki ločuje Zgornjo Pivško kotlino od doline Reke, je prikupno slikovita.

Rude je imel že od malega veselje do zbiranja raznih predmetov, ampak ni imel svojega prostora za shranjevanje. Izšolal se je za zidarja, med vajeniško dobo se je prvič srečal z obdelavo kamna, vendar jo je za vrsto let prekinil. Leta 1980 se je poročil v slovensko Istro, kjer je delal v gradbenem podjetju Primorje, potem pri Komunali Piran. Kot komunalni delavec je bil izbran v ekipo, ki je delovala za piransko enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine. Takrat se je spet srečal s kamnom. Deset let je bil razpet med istrskim domom in Podstenjami, kjer je še živela mama. Ko se mu je prvi zakon nesrečno končal, se je vrnil v svoj rojstni kraj. Večkrat je opravljal zidarska dela v okolici, in namesto plačila je sprejel stare predmete. Tako se je sčasoma vrnilo veselje do zbiranja starega orodja. Leta 1994 je odkupil oziroma zamenjal sosednjo hišo, na njenem mestu zdaj stoji njegov park kamnoseških izdelkov.

Nekaj predmetov, ki so del muzejske zbirke, je našel kar doma; to so motike, rešeta, nečke, cepi, srpi ... Šolska torba je njegova. Nekaj eksponatov je dobil tudi od sorodnikov. Grablje je dobil v sosednjih Smrjah, posebne so zato, ker imajo zelo kratke zobe. Mislil je, da me bo ukanil in ne bom uganila, zakaj. Le kje bi se les lahko tako obrabil, če ne na kamnitih tleh. Ampak Smrje so na brkinskih flišnih tleh, grablje pa so obrabili kar na domačem dvorišču, ki je bilo tlakovano s škrlami.

Orodje in pustni kostumi

Posebno zgodbo skriva kosa. Ko je bil Rude star deset let, se je že naučil kositi in klepati. Njegovemu očetu se je zdelo prezgodaj, zato mu jo je skril v mejico ali grajo po domače, kjer je stala trideset let. Na istem mestu je čez leta našel več predmetov, ampak so vsi propadli, le koso je nekaj ščitilo in se je delno ohranila.

Pri delu in konjičkih mu je dosti pomagala druga žena Damijana, zdaj že pokojna, ki je bila doma iz Vrbova, kjer so doma tradicionalne maske vrbovske šjme. Nekaj let sta se Rude in Damijana šjmala z Vrbovci, sčasoma je Rude prišel na idejo, da oživi svojstvene maske tudi v svoji vasi. Svojo mamo je povpraševal po starih Podstenjcih, kdo je včasih predstavljal kakšen lik. Nekatere maske si je izmislil sam, nekaterih se še spomni. Podobno masko, kot je kleščar oziroma škopit, še vedno živ pri hrušiških in podgrajskih škoromatih, so poznali tudi na Premu. Čeprav je med vasema kar nekaj kilometrov, je premska poberija včasih zajemala tudi Podstenje, ker so bili Premci in Podstenjci precej v sorodu. Maske je Rude pripravljal namensko, najprej je zbiral prijave in po osebi je masko tudi izdelal. Vaško pustno skupino je poimenoval Podstenjski fehtarji. Leta 2005 so se prvič pokazali na vasi, naslednje leto so bili že v povorki v Ilirski Bistrici. Zdaj pustna skupina ni več aktivna, kostumi so del muzejske zbirke.

Rude, po domače Andrejcov, že od svojega osmega leta piše tudi delovni dnevnik. Zdaj je pri deveti beležki. O služenju vojaškega roka posebej, o življenju v Istri posebej. Hkrati piše še kroniko vasi.

Ker je vaški človek močno povezan s svojim okoljem in tradicijo domačega kraja, ne moremo, da ne bi omenili posebnosti Podstenj. Njen zavetnik je Anton Padovanski, ki goduje 13. junija, in prvo nedeljo po tem datumu pri cerkvi po maši poteka dražba svinjskih krač. Krače darujejo vaščani, ki jih prej prinesejo mežnarju. Na dražbo pridejo domačini, iz okoliških vasi, zdomci pa tudi radovedneži, vendar ti ne sodelujejo. Sodeluje pa župnik. Izkupiček ostane domači cerkvi. Včasih dogodek pritegne tudi televizijo, in ker stoji Rudetova domačija tik ob cerkvi, posnamejo za kuliso še njegovo okolico, ki vabi poglede s svojo urejenostjo.

In ne nazadnje – če vas zanese v Podstenje in k Rudetu, ga ne pozabite spomniti, da vam pokaže črno kuhinjo, ki je včasih še vedno v uporabi.

Besedilo in fotografija: Sabina Pugelj


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media