Ali petje zares ogroža zdravje?
Damijan Močnik
Slovenci imamo radi glasbo, radi jo poslušamo in radi pojemo. Pogosto se šalimo, da so trije Slovenci zbor, če se izgubimo v tujini, gremo enostavno v tamkajšnjo operno hišo, kjer bo gotovo kak slovenski pevec, ki nam bo pomagal. Podatki o zborovskih pevcih pri nas so veličastni: 64.000 ljudi poje v pevskih zborih, pevci so povezani v 1800 kulturnih društvih, zbori delujejo v 786 župnijah, imamo 1178 otroških in mladinskih pevskih zborov, 1340 zborovodij, ki posredujejo pevsko znanje in prinašajo ljubezen do petja med pevce. Kaj se bo dogajalo z njimi v novi stvarnosti po koroni?
Pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSKD), kjer pripravljajo številna srečanja ter tekmovanja pevskih zborov, so nam svetovali imenitnega sogovornika Damijana Močnika. Je pedagog, eden najbolj izvajanih slovenskih skladateljev doma in v tujini, priljubljen dirigent več zborov, ki sledi in spremlja aktualne pokoronske zagate. Vodil je Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj in Cerkveni ženski zbor Andreja Vavkna Cerklje na Gorenjskem. Trenutno jih vodi kar nekaj: Komorni zbor Megaron, ki je eden najboljših zborov pri nas, zmagovalec tekmovanja Naša pesem v Mariboru in festivala Vratislavia Sacra v Wroclawu, Mladinski mešani zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, Godalni orkester Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava in Cerkveni mešani zbor Andreja Vavkna Cerklje na Gorenjskem. Od leta 2019 je tudi docent za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Rodil se je seveda v glasbeni družini v Cerkljah na Gorenjskem. Oče in mama sta bila zborovska pevca, stric Janez skladatelj, stric Jože zborovodja, oče je vztrajal, da se je učil igranja na klavir, a prizna, da ni bil preveč priden pri vadenju. Končal je splošno teoretsko smer na srednji glasbeni šoli in se vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani (smer kompozicija). »Imel sem srečo, da sem študiral pri dveh velikih skladateljih – Danetu Škerlu in Alojzu Srebotnjaku. Bil sem sam v letniku in sem lahko izvedel tisto, kar me je najbolj zanimalo. Predvsem profesor Škerl me je spodbujal, naj po svetu hodim z odprtimi očmi. Tako sem že kot študent obiskal nekaj festivalov sodobne in zborovske glasbe, ki me je še posebej zanimala.«
Že v srednji šoli je začel voditi pevske zbore v domačem kraju, in ker je včasih primanjkovalo literature ali se mu ni zdela zanimiva, je začel glasbo pisati sam. »Tako sem počasi odkril v sebi nagnjenje k temu, da bi se lahko glasbeno izražal.« Kot skladatelja ga je tujina sprejela konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, njegovo skladbo Christus et natus so po svetu prodali v 15.000 izvodih. Lani so ga na francoskem radiu izbrali za skladatelja tedna in njegova dela vsak dan z zaključno portretno oddajo predvajali v okviru Création Mondiale.
Naročila iz tujine
»Vse se je dogajalo med leti 1996 in 1998, ko sem dobil nagrado na pomembnem nemškem tekmovanju za skladatelje v Bochumu. Skladbo s tekmovanja je izvedel profesionalni angleški zbor The London Sinfonietta Voices, pomembna založba Carus pa je želela priredbo slovenske božične pesmi in izbrala mojo priredbo Kaj se vam zdi, pastirci vi. Tako smo se spoznali, sledile so izdaje več skladb in avtorske zgoščenke pri tej nemški založbi.« Potem je z velikimi koraki vstopil v mednarodne glasbene vode. Tuji zborovodje se stalno zanimajo za njegova dela, in kolikor le lahko, skuša odgovarjati na naročila. Založba Carus je izdala tudi njegovo zgoščenko Et lux perpetua, ki jo je posnel izvrstni Komorni zbor sv. Jakoba iz Stockholma z dirigentom Garyjem Gradnom. Njegove skladbe pa že več let izvajajo najboljši poklicni in ljubiteljski zbori, glasbena dela izdaja pri mnogih tujih založbah.
Težišče Močnikovega skladateljskega snovanja je posvečeno zborovski glasbi, glasbi a capella in vokalno-instrumentalni glasbi. Sledilo pa je presenečenje: mladinska opera Všeč mi je, s katero je dosegel velik uspeh tudi pri mladem občinstvu, kar se le redko zgodi. Kako je sploh nastala opera, kdo jo je naročil, saj skladatelji ne pišejo oper za predal, ker zahteva tako delo ogromno časa? »Že od takrat, ko se je Glasbena matica Ljubljana začela prenavljati, me je Jože Humar povabil k sodelovanju. Svetoval sem mu, da je treba najti identiteto njihovega mladinskega zbora, ki naj bo drugačna od drugih. Počasi se je izkristalizirala ideja, da bi izvajali glasbeno-gledališka dela. Po nekaj uspešnih projektih so mi naročili opero, v kateri sem hotel združiti evropsko glasbo, orientalske in afriške ritme. Tako sem uporabil tolkala, klavir, sintetizator, ki omogoča različne zvoke, od čembala do Hammondovih orgel, bas kitaro in saksofon. Nastale so zanimive zvočne kombinacije, spremljane z različnimi plesi (od afriških, orientalskih do španske folie), ki se med seboj prepletajo. Pomembno vlogo je imel zbor, pa tudi plesalci, kar je občinstvo lepo sprejelo.« Veliko ugibanj je bilo o izbiri avtorja in temi libreta. Odločili so se za pesnika Milana Deklevo in skupaj sta izbrala aktualno temo begunstva, migracij. »Vesel sem bil, da mi je pustil veliko prostora za glasbo, da me je dobro razumela tudi režiserka Nana Milčinski.« Nastalo je izvrstno delo, lepo so ga sprejele vse generacije, ne le mladi. Morda zato, ker so pogumno nakazali, da se na koncu lahko vsi prelevimo v večne begunce, ki iščemo svetlobo v življenju. Ob tem pa sogovornik neizmerno rad prebira poezijo. Uglasbil je že več pesmi slovenskih poetov, med njimi pesmi Vena Tauferja, Gregorja Strniše, Jožeta Udoviča ...
Pevski zbori so postali tvegani
Med pandemijo pa je petje, predvsem zborovsko, v Evropi dobilo sloves ene od tveganih dejavnosti, predvsem zaradi okužb, ki so se pojavile na pevskih vajah. V vseh državah so odsvetovali, v nekaterih celo prepovedali petje. Pa pri nas? Kdaj se bodo lahko sestali, začeli vaditi, nastopati, tekmovati? Posebna skupina pri JSKD spremlja priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje in tudi dogajanja po svetu. Med njimi je tudi Damijan Močnik, ki odkrito pove, da vsakemu pevcu reče: »Vaš prihod na vaje gre na račun vaše odgovornosti.« Vsi se zavedajo, da bo treba upoštevati priporočila o medsebojni razdalji, prezračevanju, razkuževanju in drugem, da bo treba organizirati vaje v manjših skupinah. Ali bo to mogoče pri nas? »Nekatere napovedi za jesen niso le črnoglede, zato upamo, da se bomo nekako organizirali in nadaljevali delo. Na Norveškem in v nekaterih drugih državah so zbori že začeli vaditi pred enim mesecem po natančnem protokolu: vadijo v večjih dvoranah, ki omogočajo medsebojno razdaljo, vsak ima svoj stol, zato je možnost okužbe minimalna.«
Pri nas imajo mnogi zbori manjše prostore za vajo, zato je vajo na ta način težko organizirati. »Pa vendar se zavedamo, da zbori niso le umetniške organizacije, ampak se v njihovih okvirih dogajajo pomembni socialni stiki, ki vplivajo na kakovost življenja, delovanje v zboru je dodana vrednost v življenju vsakega pevca. Lepa, osrečujoča in spodbudna. V zboru morajo biti vsi pevci enako dobri, zato se morajo spodbujati, da napredujejo, morajo se poslušati med sabo, drugače zbor ne funkcionira. Petje v zboru je kakovostno in koristno preživljanje časa. Vendar v zboru ni mogoč tek na kratke proge. Dela z zbori, srečanj, koncertov, nastopov in tekmovanj ne bi smeli kar prekiniti. To bi bila velika škoda. Različne raziskave odkrivajo in potrjujejo, da pri petju ob upoštevanju higienskih ukrepov in medsebojni razdalji meter in pol ni večje nevarnosti okužbe kot pri govorjenju ali športu. Gre tudi za osebno odgovornost vsakega posameznika, da na pevske vaje pride brez znakov prehlada, pa čeprav se giblje v okolju, kjer bi se lahko okužil,« je zaključil Damijan Močnik.
