Trstenke, haloško ljudsko glasbilo
Trstenke so poleg žvegle, bršljanovega lista in lončenega basa eno izmed štirih ljudskih glasbil, značilnih za Haloze. Ohranile so se po zaslugi Janeza Jerenca, po rodu iz Podlehnika, izdelovanja in tudi igranja nanje pa ga je naučil očim. Njegova mama se je namreč poročila s Francem Laporškom iz Jablovca, ki je bil znan izdelovalec trstenk. Nanje je igral po vsej takratni Jugoslaviji in tudi v Avstriji in na Madžarskem. Fantiča je spodbujal, pri 15 letih mu je uspelo narediti take, da je bil očim z njimi zadovoljen. Nato je odšel v srednjo gozdarsko šolo v Postojni in potem v vojsko. Hotel je postati mizar, a je dobil službo gozdarja, ki jo je vzljubil in ostal v njej do upokojitve. Vmes se je poročil, dobil dva prekrasna otroka in začel graditi hišo. Na trstenke ali orglice, kot jim pravijo Haložani, ni pomislil trideset let, dokler se ni včlanil v Turistično društvo Podlehnik. Tam so ga nagovarjali, da jih je začel ponovno izdelovati.
Poiskal je stare trstenke, da je osvežil spomin, kako so izdelane in kako jih je treba uglasiti. Začel je zbirati material, trstiko je namreč treba porezati pozimi in čakati eno leto, da oleseni, priskrbel si je les in smrekovo smolo ter orodje. Po spominu je začel izdelovati glasbilo, a največ časa in truda mu je vzelo njihovo uglaševanje. Vsako piščal iz trstike je treba uglasiti s pomočjo smrekove smole, ki jo dodaja piščalim. Posamezne piščali potem poveže z leseno deščico iz smrekovega ali češnjevega lesa in še dodatno s čevljarsko dreto. Za eno glasbilo porabi od 10 do 15 ur.
V zadnjem času je Janez Jerenec izdelal 25 glasbil, od najmanjših – trinajstic (to so male trstenke, ki imajo 13 piščali) do največjih – devetindvajsetic. Ker je eden redkih, ki zna nanje tudi igrati, veliko nastopa z njimi po Štajerski in po vsej Sloveniji. Zelo si želi, da bi lahko svoje znanje predal tudi drugim, predvsem pa upa, da bo to delo pritegnilo njegovega vnuka Nejca.
