Poseben čar tega poletja

Prosti čas | jul. '20

 »Pridi pogledat!« je vzkliknil in stopila je do njega. Sedel je na bregu in metal koščke kruha v vodo, race so se zapodile proti vzvalovani vodi, kjer se je potapljal kruh, nekatere pa so se vznemirile že prej, ko je bil košček še v zraku. Gledala sta račke in vodo in vse okoli njiju je plaval mir in se je razlivala nežna svetloba zgodnjega poletnega večera. Da se lahko vse to dogaja še enkrat!

Pogledala je v košaro, kjer so čakala zelišča, da jih odnese s seboj, in videla je, kako je mah poleg košare mehak in se blešči v večernem soncu. Sedla je nazaj na odejo, na kateri je preživela to popoldne, in se spet zazrla v skalo ob obali, kjer se ni mogla nagledati valov, ki so se v nekem čudnem ritmu zaletavali ob breg. »Se spomniš tiste zgodbe o beduinih pred slapom?«

»Ne, najbrž je nisem nikoli slišal,« je rekel in tudi v njegovem glasu je bil mir in je bila milina dneva, ki se je poslavljal.

Povedala mu je zgodbo, kako so beduini, vajeni puščave, kjer vsako kapljico vode loviš kot nekaj najdragocenejšega, stali pod slapom in strmeli vanj. »Pojdimo,« je rekel gostitelj, oni pa so kar stali in gledali vodo, ki se je razlivala čez skale. »Jaz bom počakal,« je rekel eden. »Počakal kaj?« »Da neha!«

Pisatelj Malega princa je res dobro opisal začudenje puščavskih mož, ki se niso mogli nagledati razkošja vode, padanja kapljice za kapljico, v nedogled. Tako kot tule – val za valom, kapljice na skali dan za dnem, dan za dnem ...

»Slišiš murna?« se je Aleš obrnil od rac in ganljivo je bilo slišati moža, ki sliši murnovo petje. Kdaj nazadnje sta skupaj poslušala murne, kje je že tisto poletje v davni mladosti, ko sta jih poslušala prvič? Ja, slišala je murna, videla race, videla valove na skali, videla dolge sence, ki so nastajale na grmovju in na travi za njim. Poletno popoldne se je prevešalo v večer in vse okoli in okoli jo je spominjalo na mladost in nepozabljeno lepoto zaljubljene radosti.

Dolgo pot sta prehodila od takrat do zdaj, kaj vse se je dogajalo! Kakšna poletja so bila, kakšne počitnice: dolge poti na vse konce sveta z avtom, letalom, ladjo, jadrnico, kolesi, motorjem ... Ogledala sta si sončni zahod na vseh celinah in v vseh letnih časih: sonce nad oranžnim morjem, sonce nad zlato puščavo, dež nad skrivnostnim tropskim gozdom, meglice za visokimi vrhovi in veter v laseh ...

Čudovita doživetja, čudovite fotografije, nepozabni spomini ...

Letos sta si izbrala drugačno, prav neznano. Največji del počitnic bosta preživela doma, peš in s kolesom se bosta vsak dan odpravila samo toliko daleč, da bosta zvečer spala v svojih posteljah. Kakšna dobra odločitev, kaj vse sta že odkrila na teh pustolovskih pohodih okoli doma. Stare spomine, za vedno pripete na domači kraj! Recimo na tale rečni ovinek, kamor sta hodila krmit race še kot sošolca – treba je bilo samo priti sem s kruhom in odejo, ki sta jo razgrnila po mahu, in že se je vrnil okus po mladosti, po vetru z vonjem črne mete in po poljubih, ki so dišali po njej.

Ali spomin na staro slaščičarno, ki je ni več, pretreseno sta se po dolgem času ustavila ob hiši in spoznala, da sploh nista opazila, kdaj je izginila ponudba sladoleda. Našla sta v gozdu tisto drevo, ki ga je Aleš pred pol stoletja ranil, da je vanj zarezal srček: ta srček je še tam, res da je spremenjen in se črki komaj še razbereta, v njunih srcih pa je še sposoben obuditi spomin na radost tiste mladosti, ki je verjela v večnost ljubezni. »Glej, res sva še tu, skupaj!« Bilo je ganljivo občutiti hvaležnost, da se lahko počasi, kar malo po starčevsko, zazreta nazaj v leta, ki so odtekla, srček na drevesu pa je ostal in njuna skupnost je trdnejša kot takrat v mladosti.

Počasi sta se odpravila domov peš, z roko v roki in čutila sta, da bodo to ene njunih najlepših počitnic. To bo res prav poseben čas, ko bosta hodila po starih, znanih, malo pozabljenih poteh. Poseben čas. Tako domač, tako preprost, tako poln miru in drobnih doživetij, ki bodo bogatila in grela srce še dolgo v mrzlo zimo.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media