Ne sprijaznite se z uhajanjem vode!

Dobro počutje | jul. '20

Prof. dr. Igor But, dr. med

Prof. dr. Igor But, dr. med., predstojnik oddelka za ginekologijo in ginekološko urologijo UKC Maribor in višji svetnik, si želi, da bi manj žensk imelo plenice ali predloge zaradi uhajanja vode in da bi jim le-te zdravniki celo manj predpisovali. A seveda ne zato, ker bi jim odrekal to pravico, ampak zato, ker ve, da večini med njimi lahko pomagajo. »Pridite po pomoč,« svetuje tudi tistim ženskam, ki so svojo težavo do zdaj skrivale ali pa se z njo kar sprijaznile.

Kot nam je povedal, uhajanje vode prizadene tretjino vseh žensk. Pogostejša je stresna urinska inkontinenca, kjer do uhajanja pride ob naporu (kihanje, kašljanje, dvigovanje, skakanje, spolni odnosi ...). Pri desetih do dvajsetih odstotkih pa zaradi čezmerno dejavnega mehurja prihaja do urgentne urinske inkontinence, ko ženske pogosto sili na vodo, lahko tudi ponoči. Ta žensko spravi v največjo stisko, ugotavlja sogovornik, saj gre lahko za tako nenadno potrebo po mokrenju, da pogosto nima možnosti, da bi pravi čas prišla do stranišča. »Res hudo obliko uhajanja vode ima štiri do šest odstotkov vseh žensk, kar je še vedno ogromno, če pomislimo, da to pomeni okoli 50.000 Slovenk,« opozarja. Pri četrtini žensk se obe obliki inkontinence pojavljata hkrati.

Stiska in sram

Več vemo o dejavnikih tveganja za nastanek stresne kot urgentne inkontinence. Prof. dr. But našteva, da je med njimi najpomembnejši vaginalni porod, saj glavica, ki drsi in se obrača v porodnem kanalu, lahko potrga vezi ob nožnici in sečnici. Naslednji pomemben dejavnik tveganja je težko fizično delo, zlasti prenašanje bremen. Na pojav stresne inkontinence vplivajo nekatere bolezni, kot je kronična obstruktivna pljučna bolezen, ki je povezana z močnim kašljanjem. Povečan pritisk v trebuhu (ter tako tudi na mehur in sečnico) povzročata še zaprtost in debelost.

O dejavnikih tveganja za prekomerno aktivnost mehurja vemo manj. V večini primerov tudi ne odkrijejo vzroka zanjo, lahko pa nanjo vplivajo pretirano pitje alkohola, kave in/ali pravih čajev, nekatere pridružene bolezni (nekatera mišična obolenja, bolezni živčnega sistema) ali jemanje določenih zdravil (diuretiki, antipsihotiki, pomirjevala, nevroleptiki).

Pomembno vplivajo tudi pogostejša in nezdravljena vnetja mehurja, kjer pa imamo, kot ugotavlja specialist uroginekologije, precejšnje težave s prepoznavanjem pravih vnetij. Enostavni urinski testi namreč ne povedo dovolj, da bi z gotovostjo lahko ugotovili, ali gre za vnetje mehurja ali ne. Še en dejavnik, ki verjetno prispeva tudi k tej obliki inkontinence, je upadanje hormona estrogena v pomenopavzi. Če ga dodajamo v obliki sistemskega nadomestnega zdravljenja, se lahko težave še poslabšajo, opozarja sogovornik, medtem ko lokalno zdravljenje v nožnici praviloma prispeva k izboljšanju težav.

Najpomembnejši razlog, da veliko žensk ostaja brez ustrezne pomoči, je ta, da svojih težav zdravniku dolgo sploh ne zaupajo. Tako so prikrajšane za številne dejavnosti, ki se jim v strahu pred uhajanjem vode raje izognejo – ne hodijo v gledališče, kino, na ples ali telovadbo, se celo izogibajo partnerskim odnosom … Še posebno ženske s stresno urinsko inkontinenco se s svojo težavo morda kar sprijaznijo in ji podredijo življenje. »Pred spolnim odnosom ali preden gredo na tek, izpraznijo mehur. Preden zakašljajo, prekrižajo noge in stisnejo mišice medeničnega dna ...,« opisuje sogovornik nekatere strategije, s katerimi si ženske pomagajo.

Tovrstnih težav nikakor ni malo, ugotavlja. Imajo jih lahko že deklice, ki pravijo, da so si prehladile jajčnike v mrzli vodi in čutijo bolečine v spodnjem delu trebuha. »In tudi pod temi 'vnetimi' jajčniki se lahko skriva prekomerna aktivnost mehurja. Ko smo naredili raziskavo pri adolescentkah v srednji šoli, smo ugotovili, da jih ima težave z mehurjem kar do tri odstotke, in to do te mere, da jim voda tudi uhaja,« opozarja prof. dr. But. Seveda številne posegajo po vložkih oziroma inkontinenčnih predlogah in jih preprosto sprejmejo kot del življenja vsake ženske. A sam je prepričan, da so ustrezna rešitev le, ko drugo zdravljenje ne pomaga, in da se marsikatera ženska prehitro »preda« in se k tej rešitvi zateče, še preden je poskusila z zdravljenjem.

Več vrst pomoči

Pomemben del ukrepov je vadba mišic medeničnega dna, in sicer dvakrat na dan po pet minut. Strokovnjak svetuje, da vaje začnemo postopoma.

  1. Na začetku izvajamo šestsekundne stiske, ki jim sledi šestsekundno sproščanje, kar ponavljamo pet minut. To pomeni 25 stiskov dopoldne in 25 zvečer.
  2. Trajanje stiskov postopno podaljšujemo na deset sekund, kar pomeni 15 stiskov v petih minutah dvakrat na dan.
  3. Ko to izvajamo z lahkoto, povečujemo še intenziteto stiska, tako da vedno stiskamo, kolikor moremo močno.
  4. Na koncu delamo vaje tako, da v zadnjih treh sekundah naredimo še nadstiske. To pomeni, da močno stiskamo, na koncu naredimo še tri dodatne hitre stiske in šele nato mišice sprostimo.

»Te vaje uspešno pomagajo kar 70 odstotkom žensk s stresno urinsko inkontinenco,« zagotavlja sogovornik. Mišice lahko dodatno okrepimo še s pomočjo vaginalnih uteži ali električno in magnetno stimulacijo. Pri izvajanju vaj sta pomembna doslednost in potrpljenje, saj se izboljšanje lahko pokaže šele po nekaj mesecih. Pogosto ženske ne vedo, ali stiskajo prave mišice ali ne, zato naj povprašajo ginekologa, ki bo moč medeničnih mišic ocenil med ginekološkim pregledom.

»Vaje pomagajo samo takrat, kadar gre za oslabelost mišic medeničnega dna. Voda pa še vedno uhaja, kadar so poškodovane porodna pot in vezi. Tedaj pomagajo majhne operacije, ki jih izvedemo v lokalni anesteziji v petih minutah. Na ta način zelo elegantno in dobro rešimo problem stresne inkontinence v celoti.«

Oh, spet vnetje sečil!

K pojavu prekomerne aktivnosti mehurja lahko vodijo tudi ponavljajoča se in nezdravljena vnetja. Zato je pomembno hitro prepoznati težavo in čim prej ukrepati. Do vnetja pride, ko v mehur po sečnici zaidejo bakterije, ki tja ne spadajo, in se razmnožijo. To se pogosteje zgodi pri ženskah (po menopavzi tudi zaradi manj estrogena). 

Najpogostejši znaki vnetega mehurja so: močna in pogosta nuja po uriniranju, pekoč in boleč občutek, moten seč, spremenjena barva seča (rdečkast, rahlo rožnat ali temnejši), neprijeten vonj in bolečina v medenici. Še posebno pri sicer zdravih ljudeh lahko okužba pogosto spontano izzveni.

Ko okužba povzroča bolečine, ne čakajmo predolgo z iskanjem pomoči. Včasih pa nam že s pravočasno samopomočjo (pomembno je pitje vode, na voljo so nekateri naravni pripravki, ki spodbujajo splakovanje bakterij iz sečil: brusnice, peteršilj, luštrek, rožmarin) ob manjših težavah uspe preprečiti, da bi se vnetje razširilo.

Vaje in zdravila za mehur

Keglove vaje prav tako niso rešitev za prekomerno aktivnost mehurja. Tu je prvi ukrep vadba sečnega mehurja. »Z njo podaljšujemo čas, ko je treba na vodo – od 90 minut na tri ure, če pri tem spijemo vsaj liter in pol vode na dan.« To je dovolj, poudarja prof. dr. Igor But. »Potrebujemo 23 mililitrov vode na kilogram telesne teže, kar znese od litra in pol do dva litra na dan. Pacientkam tudi povemo, naj s pitjem ne pretiravajo.«

Včasih pomaga, če ob nenadni potrebi prekinemo delo in obstanemo na mestu, se usedemo na stol ali se naslonimo ob mizo in prekrižamo noge. Takrat močno stisnemo medenične mišice in počakamo od 10 do 20 sekund, da premagamo najhujšo nujo, in gremo šele potem počasi in mirno na stranišče (še vedno stiskamo mišice medeničnega dna).

Če trening mehurja ne pomaga, uvedejo zdravljenje z zdravili. »Ena so taka, ki vplivajo na sprostitev sečnega mehurja, druga pa preprečujejo njegovo krčenje in tako izboljšajo zadrževanje vode.« Ko tudi to ne pomaga, kombinirajo zdravljenje še z električno ali magnetno stimulacijo. Naslednja rešitev pa je še vbrizganje botulin toksina (botoksa) v mehur. Operacije pa redko izvajajo, saj so obsežne in zahtevne (nov mehur).

Šele zadnja rešitev, ko nič ne pomaga ali ko vsi ti ukrepi niso dovolj učinkoviti, so inkontinenčne predloge, ki jih predpisujejo družinski zdravniki. »Dodatno so tu kot občasna rešitev še gobice, ki jih ženska navlaži, da nabreknejo in pri vstavitvi v nožnico ustvarijo pritisk na sečnico, da voda v določenem obdobju ne uhaja, ko na primer želi na izlet in se boji, da bi se medtem zgodila nesreča,« omeni prof. dr. Igor But še en dodatni pripomoček, za katerega je dobro vedeti. Ob tem doda, da lahko več informacij glede uhajanja vode in prekomerno aktivnega sečnega mehurja pridobite tudi na spletni strani https://uro-ginekologija-but.si ali pa na Facebookovi strani Uroginekologija But.

Njegovo glavno navodilo in že kar prošnja pa je, da naj vsak ženska, ki ima težave z uhajanjem vode, obišče zdravnika in mu zaupa svoje težave. Ni edina, ki jih ima, in škoda bi bilo, da bi zaradi tega po nepotrebnem trpela.

Ob uhajanju vode, se izogibajmo

- pretiranemu pitju tekočin (dovolj je 1,5 do 2 litra na dan),

- kajenju (nikotin povzroča krče mišic in mehurja),

- pitju alkohola, gaziranih pijač in uživanju agrumov.

Proti uhajanju vode:

- ob stresni urinski inkontinenci izvajamo keglove vaje,

- ob urgentni urinski inkontinenci podaljšujemo intervale med odvajanjem vode,

- obiščemo zdravnika.

Urša Blejc


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media