Opojnost oblasti
Za slovenske zmage
Razširitev koronavirusa po vsem svetu je tako prebivalce kot voditelje držav opozorila, da je naš planet povezan veliko bolj, kot se zdi na prvi pogled. Med drugim je epidemija pokazala, da se je proti taki grožnji mogoče uspešno zoperstaviti z učinkovitim javnim zdravstvom in skrbjo za najranljivejše družbene skupine. Posledice svetovne epidemije so namreč najbolj občutili ljudje, ki že v običajnih razmerah živijo na družbenem robu. Morda je to še najbolj očitno v ZDA, kjer je javnemu zdravstvu namenjeno vse manj sredstev, hkrati pa se še povečujejo socialne razlike. Zgovoren je podatek, da petina Američanov nima zdravstvenega zavarovanja.
Posledice zdravstvene ogroženosti ameriškega prebivalstva ter upad gospodarske aktivnosti in posledično povečanje števila brezposelnih bodo najbrž poglavitne teme tekme za predsedniško mesto. Donald Trump si seveda želi ponovnega mandata na mestu prvega človeka najmočnejše države na svetu, zato je namenil veliko denarja, ki naj spodbudi ameriško farmacevtsko industrijo pri zagotavljanju učinkovitega zdravila proti uničujočemu virusu. Prav tako si, kolikor je le mogoče, želi spodbuditi ponovni zagon gospodarstva, saj bi tako omilil ostrino očitkov, da je njegova prva skrb, da kriza ne bo prizadela tistega sloja, ki v resnici odloča o ravnanju oblasti. Če bi se ta prizadevanja izjalovila, pa je treba spodbuditi mednarodno krizo, ki bi terjala »stabilno administracijo« v Washingtonu. Kot je videti, bi bila priročen krivec za nastanek resne mednarodne krize Kitajska, od koder je navsezadnje tudi prišel zloglasni virus. Povrh vsega pa je postala azijska velesila velik tekmec tudi v gospodarskem pogledu.
V tem »prerivanju« na svetovni ravni se je v dokaj neprijetnem položaju znašla Evropska unija. Na eni strani jo Američani skušajo omejiti pri trdnejšem gospodarskem in finančnem povezovanju, na drugi strani pa se v sami skupnosti krepijo težnje, ki spodjedajo njene temeljne vrednote. Ni mogoče spregledati dejstva, da se krepi »suverenizem« zlasti v državah, ki so pred dobrimi tremi desetletji živele v »omejeni suverenosti«. Zato je najbrž prišel čas, ko je treba ponovno zelo jasno povedati, kateri so temelji demokratične in solidarne skupnosti evropskih narodov in držav.
Drži, da bo gospodarsko okrevanje po koronakrizi v največji meri odvisno od ravnanja gospodarsko najmočnejših držav. Toda pred tem se bo treba na svetovni ravni vprašati, ali je bil dosedanji razvoj ustrezen. Nebrzdano izkoriščanje naravnih bogastev, gospodarska rast za vsako ceno, uničevanje okolja in strahovito povečevanje razlik med bogatimi in revnimi zagotovo ne omogočajo trajnega miru in sožitja med državami in tudi med ljudmi.
Na vsa ta in še nekatera »lokalna« vprašanja moramo iskati odgovore v domačem okolju. Najprej morajo tisti, ki so prevzeli odgovornost za vodenje naše države, sprejeti tudi odgovornost za svoja ravnanja. Tega je bilo do zdaj premalo, za vse »grehe« (z narekovaji ali brez) smo plačevali (in še plačujemo) državljani, ki nismo imeli nikakršnega vpliva na delovanje oblastnikov. Res, skrajni čas je, da se oblast zave svoje odgovornosti do državljanov. Oblastniki se morajo naučiti, da je treba državljane poslušati in tudi slišati. Na to jih velja opozoriti tudi zaradi bližajočih se volitev.
