Najljubši kraj na svetu ljudske pesnice Terezine Skočir

Zgodbe | sep. '20

ODSTRTE PODOBE – ŽABČE

Marija Dvorščak

Majhno gručasto naselje na severovzhodnem robu tolminske kotlinice leži ob vznožju zahodnega pobočja Žabijskega vrha oziroma Šenpavla (772 m), kot mu pravijo domačini. Nekdanje nadstropne zidane primorske hiše z latniki vinske trte, zgrajene na morenskem grušču nad levim bregom reke Tolminke, so danes večinoma obnovljene in posodobljene. Med njimi je v zgornjem delu vasi tudi Mešeletova hiša, iz katere je doma 85-letna upokojena vzgojiteljica Marija Dvorščak, ki pravi, da so se v času njene mladosti Žabčani v glavnem preživljali s kmetovanjem. »Največ s planšarsko živinorejo, pri čemer so govedo pasli predvsem na planinah Polog in Lašca blizu izvirov Tolminke, medtem ko so na njivah na terasah pod vasjo pridelovali koruzo in krompir.«

Vendar pa to ne velja za njihovo bajtarsko družino, ki je imela le dve kozi in nekaj vrta, tako da sta njena mati Terezina Skočir (1905–1995), ljudska pesnica in vaška kronistka, in bolehni oče Jože poprijela za različna priložnostna dela, da sta kljub skromnosti ustvarila topel dom za štiri hčerke; ob Mariji še za Heleno, Jožico in Pavlo. »Mama je pomagala pri bogatih družinah, oče pa je opravljal cestarska dela in hodil služit na večje kmetije,« opisuje tedanje trdo življenje naša prijazna sogovornica in nadaljuje: »Ker je oče kmalu po drugi svetovni vojni umrl, je vsa skrb za štiri odraščajoča dekleta padla na mamo, ki je naredila vse, da nam je kljub pomanjkanju zagotovila dovolj živeža, in kot šivilja poskrbela, da smo bile lepo urejene. Tudi tako, da je predelovala stara oblačila, ki jih je dobila v dar. Hkrati je z veliko ljubeznijo negovala svoje rožice, tako omamno dišeče viseče nageljne na ganku kot tudi na vrtičku, na katerem je našla svoj spokoj in navdih.« Tudi za pesmico o njihovi hiši, v kateri je zapisala: Pozdravljena, ti hiša naša, pozdravljen, ti moj rodni dom, na svetu ni nikjer enake, zavetje meni drago ti! / Žlahtna trta te objema, spomladi širi vonj sladak, v jeseni pa se v listju skriva obilen žlahtni sad. / Tam ob vznožju so cvetlice, ki krasijo tebe, dom; na nedrjih tvojih cvete slap rdečih nageljnov.

Nobene proslave ni bilo brez nje in njenih pesmi

Seveda so tudi hčerke pridno pomagale pri hišnih opravilih. Delo so si razdelile tako, da je vsak teden ena kuhala, druga pospravljala, tretja pasla kozi (da so imeli vsak dan sveže mleko), četrta pa je bila prosta. Marija Dvorščak se živo spominja običaja ob vseh svetih, ko so na bogatejših kmetijah pekli posebne hlebčke, imenovane preš(i)ce, ki so jih revni otroci hodili pobirat in jih odnesli dom. Takrat se je edinkrat v letu najedla kruha, se spominja svojega otroštva na Tolminskem, zavedajoč se, da je mama storila vse, kar je lahko, a obilja pač ni bilo. Hkrati je tudi poskrbela, da so se vsa dekleta izšolala in prišla do poklica. Naša sobesednica se je tako po končani osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Tolminu, oddaljenem dober kilometer, leta 1952 vpisala v srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani in po vrnitvi delala v tolminskem vrtcu, se leta 1960 poročila in štiri leta kasneje sledila možu v Ljubljano in tu ostala. »Kot vsem sestram je mama tudi meni ob odhodu namenila nekaj verzov. Ko šla boš proč od tod na življenja pot, samo nasvidenje mi reci, kot da se vrneš zvečer domov. […] Piši, če ti bo lepo, in pridi, če ti bo hudo, saj mama čaka te težko,« se spominja maminih besed Mešeletova Marija, ki je bila vse do upokojitve vzgojiteljica, nazadnje v vrtcu Kolezija.

Majhno gručasto naselje se razprostira ob vznožju Žabijskega vrha oziroma Šenpavla, nedaleč od Tolmina.

Vendar pa se Terezina Skočir ni razdajala le za svoja štiri dekleta, ampak je bila tudi duša vasice z nekaj več kot 150 prebivalci. Požrtvovalno je delala v vseh vaških organizacijah, zlasti pri Rdečem križu in sosedski pomoči. Nobene proslave ni bilo brez nje in njenih pesmi, ki so zvest odsev tedanjega dogajanja in življenja v vasi. S preudarno in kleno besedo si je prizadevala rešiti spore in nevšečnosti v vasi, pripravljala in vodila je različne akcije, bila je gonilna sila pri urejanju skupnih zadev. Svojo trdno povezanost z ljudmi, sovaščani, naravo, svoja čustva, doživetja in tudi razočaranja je izpovedovala v preprostih, a prisrčnih pesmih. Prvo pesem je napisala leta 1944 ob stoletnici rojstva Simona Gregorčiča in jo recitirala na proslavi v Čadrgu. In potem se njeno pero ni več ustavilo, ustvarjala je do zadnjega. Njena hči z opazno vznemirjenostjo pripoveduje, kako je ob svojih obiskih v Žabčah »doživela najlepše kulturne večere, ko ji je mama brala svoje najnovejše pesmi in druga besedila«. Kot je zapisal kustos Tomaž Pavšič, vsebina njenih pesmi v glavnem zajema domovinska in ljubezenska čustva, nekatere so odziv na življenjske dogodke, precej pa je tudi priložnostnih. Nekaj pesmi je objavila v časnikih, revijah in zbornikih, ob njeni osemdesetletnici je tolminska Zveza kulturnih organizacij izdala izbor desetih najboljših pesmi, pred tremi leti pa je hči Marija Dvorščak poskrbela za izid njenih Zbranih pesmi.

Prvo majsko nedeljo skupen praznik šempav

Igralci iz igre Na Visokem leta 1925; prva z desne sedi Terezina Skočir.

Od konca prve svetovne vojne je ta neutrudna kulturna delavka vestno popisovala svoj kraj, navade ljudi, dogodke … ter tako v več zvezkih ustvarila imenitno kroniko Žabč in z njo pozabi otela mnoge etnografske zanimivosti svoje rojstne vasi, ki je bila zanjo, kot je leta 1975 zapisala v Tolminskem zborniku, najljubši kraj na svetu. »Vas z okrog tridesetimi hišami leži pod hribom Šenpavlom, ki se po pripovedovanju starejših ljudi imenuje tako zato, ker je bila nekoč gor cerkvica svetega Pavla, dolga devet in široka štiri korake. V bližini stoji velika skala, ki ji pravimo Baba. Ko je bila pozneje na robu vasi sezidana cerkev svetega Marka, so dol prinesli še svetega Pavla. Tako smo se združili Žabijci in Poljubinjci in imeli prvo majsko nedeljo skupen praznik – šempav. Za ta praznik smo dekleta s stopljenim voskom na pirhe napisale zaljubljene verze in jih dale fantom za spomin.« Prvotna cerkev sv. Marka je bila zgrajena na prelomu 11. in 12. stoletja in je bila večkrat prezidana. Leta 1758 je bila ta tolminska podružnica barokizirana in opremljena z zlatimi oltarji »kobariške delavnice«, leta 1949 je bila porušena in leta 1994 na novo zgrajena v gotskem slogu.

Leta 1925 so v Žabčah ustanovili liberalno prosvetno društvo Pomlad, ki so ga fašisti kmalu zatrli. Med njegovimi ustanovitelji je bila tudi Terezina Skočir. »Člani smo uprizarjali razne igre, na primer Na Visokem, Trije tički idr. Imeli smo tudi razne krožke, ki so jih vodili napredni in požrtvovalni študentje in študentke iz naše vasi. Študentke so nas učile vezenja in tako smo si same sešile lepe narodne noše: rožasta krila, bele bluze z narodnim vzorcem pa rdeče, bele, modre predpasnike. Nikoli mi v spominu ne zbledi slika, ko smo za praznik šempav šle po stezi čez Breg druga za drugo v narodnih nošah. Slika mladosti in pomladi!«

Pred 45 leti je med drugim razmišljala tudi o izginjajočih starih navadah. »Prišli bodo časi, ko se bo človek čudil, kako smo lahko živeli brez vode v hiši, brez elektrike in brez avtomobilov. Nekdaj je človek v vasi težko dobil zaposlitev, zdaj pa gredo vsi v službe. Tudi v Žabče je prodrla modernizacija. Oglašajo se razni kmetijski in gospodinjski stroji. Zidajo nove hiše in popravljajo stare. Kmetov je le malo, vendar so se nekateri lotili naprednega kmetijstva. Skozi vas se zdaj vije asfaltirana cesta, sad požrtvovalnosti vaščanov.«   

V majhnem, a prijetnem stanovanju v trnovskih blokih smo Žabčanko Marijo Dvorščak, ki neizmerno uživa v družbi treh otrok, štirih vnukov in treh pravnukov, zmotili sredi urejanja maminih zapiskov in drugih dokumentov, ki jih je vestno shranjevala. Od tega gradiva je ob zadnjem obisku v rojstnem kraju tri zvezke pesmi izročila Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu, vaško kroniko v petih zvezkih s prilogami pa vaščanki Senki Krapež, ki bo nadaljevala to delo.

Še vedno pa se ji orosijo oči, ko prebere mamino pesniško Oporoko: Da umreti treba bo, to vem, zato dekleta moja vam povem: ljubezen med seboj gojite, v nesreči na pomoč skočite, svojega bližnjega ljubite.  

 Boris Dolničar    


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media