Klic po babicah in dedkih

sep. '20

Malo se naučimo iz zmag, mnogo iz porazov.

Japonski pregovor 

Spominjam se ju. Kot bi bilo danes. Prišla sta, da bi izlila silno žalost in bolečino. Svojih vnukov nista videla dve leti in pol. Nazadnje, ko so živeli skupaj. Tako lepo jim je bilo. Oni spodaj, mlada družinica zgoraj. Vsak dan sta ju čuvala. Do odhoda v vrtec pri treh letih. Z njima sta bila tudi na morju. A nenadoma je snaha odšla in odtlej je vse drugače. Ima novo družino. Sin se po sodni poti bori za stike. Dobil jih je, a otrok vseeno ne vidi. Odvetniki ga ogromno stanejo. Menda bo enkrat zmagal na Evropskem sodišču za človekove pravice, tako vsaj pravijo.

Takrat bosta vnuka zagotovo odrasla, onadva pa bosta morda že pokojna. Hudi so ti boji, najhujši prav za nič krive otroke. Tudi onadva bi lahko tožila za stike, a nimata ne moči ne denarja.

Podobnih zgodb je veliko preveč. Mnoge zveze razpadejo, vzroki so različni. Nekaterim staršem se uspe dogovoriti in življenje teče naprej. Mnogim staršem se ne uspe dogovoriti in tedaj je vse zaman. Na sodiščih je težko iskati pravico. Ta vedno ni prava za vsaj eno vpleteno stran, včasih kar za obe. Vsaka si prizadeva za svoj uspeh, ki je poraz za nasprotno. Otroci so kot »tržno blago«. Cena zanj je visoka. Namesto da bi starši denar namenili zanje, ga zapravijo za drage pravde.

Stari starši imajo pravico imeti redne stike z vnuki. A morajo na sodno pot, če jim tisti, ki ima skrbništvo nad njimi, stikov ne omogoča. In takrat nastopijo celo izvedenci, ki jih ocenjujejo. Ali so primerni ali ne? So morda »nevarni«, bodo z vnuki manipulirali?

Vsaka družinska zgodba ima vsaj dve plati in pogosto je marsikatera zaigrana. Kako naj sodniki v dvoranah ugotovijo, kaj je čista in zveličavna resnica? Komu naj zares verjamejo, ko pa stranke nastopajo kot na odru? Pranje umazanega perila se tam šele dobro začne. Na pomoč prihajajo odvetniki in izvedenci, včasih ni dovolj eden, pač pa kar več. In pravi je le tisti, ki ti pritrjuje. Sledijo sodbe na vseh stopnjah. Otroci pa ne vedo, zakaj vse to, čigavi so in bodo. In če pride morda še do izvršbe, se travm ne da niti opisati. Zato so le-te res v skrajni sili in zelo redke. Saj otroci niso televizor ali omara, da bi jih rubili in prestavljali sem ter tja. In vendar se to dogaja. Kako naj sploh razumejo vse, če so premajhni za pogovor in razlago, in kako, če so veliki, a si jih odrasli »kradejo«? Kdo jih ima pravzaprav zares rad?

V iskanju preštevilnih odgovorov na zelo zapletena vprašanja odraslih se izgubijo, tonejo v zasvojenosti, celo kriminal. Kdo jih bo rešil? Spet sodišča?

Ne pričakujte čudežev, zato se poskušajte pogovoriti in dogovoriti, dokler je še čas. Tudi za ceno drobnega popuščanja, kajti sicer bo celo zmaga lahko poraz.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media