Telo je naš najboljši prijatelj

Zgodbe | sep. '20

Ob 100. obletnici Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani je dobil posebno priznanje.

Najdete ga lahko s pohodnimi palicami ali pa s sadjarskimi škarjami v roki. Ali ob šivalnem stroju – da, šivanje je njegov priljubljeni konjiček. Pogosto tudi s knjigo na najrazličnejše teme. In vse, kar prebere, rad deli z drugimi. Anton Prosen, ki je na področju prostorskega načrtovanja v mnogih pogledih oral ledino, se šolal doma in v tujini, doktoriral in za svoje delo prejel številna priznanja, pri 74 letih zajema življenje s polno žlico.

Pravi, da je ob upokojitvi takoj začel študirati vse o staranju, saj do tedaj o tem ni kaj dosti slišal. Od doma je prinesel le materino izkušnjo. »Ko je začela umirati generacija mojih staršev, je mama menila, da so oni stari, sama pa ne. Njen bratranec, zdravnik, ki je živel na Švedskem, mi je razložil to filozofijo. So ljudje, ki se dolgo časa čutijo mladostni, veliko delajo in se, tako kot se je moja mama, radi lepo uredijo. Ker pa je staranje po svoje nor proces, je ta stopnica, ko padeš z nje, ko se zaveš, da si star, zelo visoka in padec zelo boleč. Ker se nenadoma vsak znajde na pragu starosti. Izjemno pomembna je, da spoznaš, da to ni TRENUTEK. To je počasen proces. Začne se zgodaj, prelomnica zagotovo ni 65 let. Ko sem začel počasi spoznavati filozofijo staranja, sem sprevidel, da na določene procese, mednje spada tudi staranje, ne moreš vplivati. Malo začnemo pozabljati, malce slabše slišimo, slabše vidimo, nismo več tako ročno spretni. Tu nimaš kaj. Moraš si priznati, da je treba popolnoma spremeniti način življenja. In to moraš ugotoviti SAM, čeprav je nasvetov o tem ogromno.«

Kot poudarja, pri tem stari rek, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal, še kako drži. Če niste verni, lahko v reku boga zamenjate z vesoljem ali čim drugim. »Tvoj bog so tvoji možgani – tvoj način življenja, način razmišljanja. Vedeti moraš naslednje: so stvari, ki so zate, za tvojo družino pomembne. Pri določenih si lahko pomagaš sam, so pa tudi stvari, ki jih ne moreš rešiti sam, pa če se še tako trudiš. V življenju je mnogo stvari, na katere nimaš vpliva. Pomembno je, da se s tem sprijazniš,« pravi sogovornik, ki je v doktoratu iz ekologije obdelal trajnostni sistem, sonaravni način življenja, sonaravni urbanizem, urejanje podeželskega prostora in integrirano kmetijsko pridelavo. Velik poudarek je namenil minimalni uporabi kemičnih sredstev, s čimer bi bili vzpostavljeni oziroma ohranjeni mreža biotopov, prehranska veriga in čim bolj ekološko kmetijstvo. Za svoja prodorna razmišljanja o uvajanju trajnostnega sistema je ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani prejel tudi posebno fakultetno priznanje. Ob tem omeni, da si je želel svoje bogato znanje prenesti v politiko. Leta 2014, pet let po upokojitvi, ko je še hodil v službo, so ga prijatelji nagovorili, da bi kandidiral za državni zbor, pa se ni izšlo.

Poišči najboljše zase

Anton Prosen leta 1964

Dandanes je vse bolj priljubljena beseda dolgoživost. »Menda je gensko pogojena, a v novejši literaturi berem, da je celo gene mogoče spreminjati. Zato moj odgovor na vprašanje, kdo je tisti, ki mi lahko pomaga, da doživim krasno starost, ostaja isti: moj duh, razmišljanje, filozofija, ki morajo biti samo moji. Čeprav se morda nekateri starejši počutimo malce prikrajšane, da morda nismo enakovredni člani družbe, nismo dovolj angažirani, vseeno še vedno lahko storimo še kaj koristnega za družbo. Naša življenja so kakovostna, če pogledamo zdravstvo, dnevne centre aktivnosti starejših, ki jih rad obiskujem, lahko obiskujemo koncerte, razstave, se izobražujemo. Rad se ukvarjam s sadjarstvom in sem celo obiskal tečaj obrezovanja. Morda bo moj naslednji konjiček slikanje. Tudi v publicistiko, kjer sem bil zelo uspešen, na kar sem posebej ponosen, bi se morda rad vrnil. Kakovost življenja, ki ti ga družba ponuja, si torej lahko še bistveno izboljšaš.«

Prevelika ovira ne sme biti niti bolezen. »Bolezen je pač porušeno ravnovesje v telesu. Zdrav človek pa je, bi rekel na podlagi vsega, kar sem prebral, tisti, ki z vsemi težavami, ki jih ima, kolikor toliko normalno živi. Ni človeka, ki ne bi imel težav. Mnoge bolezni si ustvarimo sami zaradi napačnega razmišljanja, negativnih čustev. Ko pa se naučiš do neke stopnje uravnotežiti samega sebe, mnoge težave izginejo.« A kako nehaš negativno razmišljati? »Reprogramiraš se. V življenju se mi je že nekajkrat zgodilo, da me je moral nekdo suniti v zadnjico, da sem to storil. Vsi ljudje smo malo zaverovani vase. Kar ni slabo, saj je prav, da se imamo radi. Ko se srečaš z boleznimi, sam sem večkrat hudo zbolel, je to še kako pomembno. In ko ti celo zdravniki rečejo, da se vzrok za številne tegobe skriva v glavi, je res čas za reprogramiranje. Na to me je opozorila tudi žena, ki se je na področje raziskovanja duhovnosti in osebnostne rasti podala še pred mano.«

Zamere niso dobrodošle

Šivanje je eden izmed njegovih konjičkov.

Anton Prosen je prebral veliko knjig s področja medicine, psihologije, delno antropologije. Svoja dognanja deli z drugimi in kot dolgoletni profesor katedre za prostorsko planiranje s tem nima težav. Na predavanjih poudarja, da moramo živeti tu in zdaj z vizijo prihodnosti, preteklost pa pozabiti, razen lepih trenutkov. Ni dobro kuhati zamere. Postaviti se moramo na realna tla. Ohranjati umske sposobnosti, potrebo po širini, odkrivati nova področja, ostajati močni in samostojni. »Preprosto rečeno, postati moraš človek in razumeti sočloveka, imeti empatijo. Sam sem že pred časom, tudi z ženino pomočjo, ugotovil, da sem čustveni invalid, zato sem tri leta hodil v Šolo čustvene inteligence. Čustva so res lahko pravi strup, zato je o čustveni inteligenci pomembno čedalje več govoriti.« Z vsem naštetim, poudarja, malo zadržiš proces staranja, a zaustaviti ga pač ne moreš. »Tudi s tem se moraš sprijazniti.«

Spregovoriva še o zdravem načinu prehranjevanja, ki naj bi nam čudežno dal zdravje in mladost. »Dober nasvet mi je dala lektorica, ki je lektorirala moj doktorat. V tistem času sem imel res hude alergije. Bila je raziskovalka duhovnosti in mi je rekla: Poslušaj svoje telo. Telo bo vedelo, kaj mu škodi in kaj je dobro zanj. Strinjam se z njo. Naše telo je naš najboljši prijatelj. V Sloveniji je skrb za zdravo telo in duha postala donosen posel. A raje raziskujem sam in znanje posredujem naprej.« Tako se morda v določenih pogledih precej razlikuje od samooklicanih gurujev nutricistike in duhovnosti: »Mnogi preberejo kaj v knjigah, in to prodajajo kot svojo filozofijo. Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da vzhodnjaška filozofija in način življenja preprosto nista – vsaj ne tako, kot bi nas hoteli nekateri prepričati – za zahodnega človeka. Glede prehranjevanja mi je izjemno všeč mnenje, da prehrana da človeku samo 18 odstotkov energije, preostalih 82 odstotkov mu dajo druženje, sprehodi, topel dom. Mar ni smešno, da se tak cirkus zganja zaradi tistih 18 odstotkov!« Svoje telo se naučimo poslušati, ko smo duševno, psihično v ravnovesju. »Jejmo vse, kar nam srce poželi, le količine si prilagodimo. Prav razjezim se, ko poslušam, da ne bi smeli jesti sladkorja. Lepo vas prosim. Odraščal sem po drugi svetovni vojni, ko je vladala huda revščina, ko o sladkorju še sanjali nismo. Pa da si ga zdaj ne bi smel vsaj malo privoščiti! Zato se poslušajte. Ko boste zadovoljni sami s sabo, bo zagotovo uravnotežena tudi potreba po hrani in pijači,« svetuje Anton Prosen.

Irena Pirman, fotografije: osebni arhiv A. P. 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media