Še vedno sem radovedna

Zgodbe | sep. '20

Zlata Jeras Plohl

»Krivica me od nekdaj boli. Rada bi več naredila za pravičnejši svet brez laži in nasilja,« začne svojo pripoved Zlata Jeras Pohl, arhitekta in konservatorka, zadnja Plečnikova učenka, ki ljubi slikanje od svoje rane mladosti.

Rodila se je v Ljubljani leta 1930 v družini premožnega trgovca in industrialca Egidija Jerasa, ki je bil tudi častni meščan mesta Ljubljana. Njena ljubezen do slikanja se je začela, ko je imela 12 let, in od takrat ni nikoli podvomila, da bo izbrani motiv upodobila v sliki in risbi. Veselje in navdih največkrat najde v naravi in kot arhitekta v gradbeni dediščini. Pri študiju se je naučila vrednotiti risarske spretnosti. Ni pa obiskovala nobene umetniške šole. V slikarstvu je pravzaprav samouk. Končala je študij arhitekture v razredu profesorja Jožeta Plečnika, ki je bil takrat že zelo bolan in star, ter diplomirala z nalogo Žale v Kranju. Njena prva naloga, ko je že bila arhitektka, pa je bila sanacija semenišča v pokrito tržnico v Ljubljani. Leta 1970 se je z družino za 20 let preselila v Zagreb, kjer je bila zaposlena v hrvaškem restavratorskem zavodu. V Zadru je na primer sodelovala pri obnovi cerkve sv. Marije. Z možem Emilom Pohlom, akademskim restavratorjem, sta službovala v istem podjetju.  

Čustveni realizem na platnu

Njene slike so svetle in barvite.

S slikanjem se je začela resneje ukvarjati, ko je ovdovela in so se otroci osamosvojili ter odselili. »Slikarstvo je trdo delo. Naučiti se je treba spretno uporabljati barve, izbrati motiv in na koncu biti zadovoljen s svojim umotvorom,« razmišlja Zlata. V rani mladosti so jo navdihovali slovenski impresionisti, kasneje pa krajinarji: France Pavlovec, France Slana, France Mihelič in drugi. Vedno so jo zanimale zgodovina slikarstva in biografije slikarjev.»Učila sem se iz različnih virov in postopoma odkrivala in razvijala svoj slog, ki ga imenujem čustveni realizem.« Po upokojitvi se je vpisala v Društvo likovnikov Ljubljana. Sodeluje v vseh društvenih dejavnostih, skupinskih razstavah, ekstemporih in tečajih. Prejela je veliko priznanj in pohval ter imela več samostojnih razstav v Ljubljani in Zagrebu. Leta 2016 je prejela zlato plaketo za najboljšo sliko, ki jo podeljuje Zveza 41 likovnih društev Slovenije.

»Pri slikanju čutim povezanost glave z roko, v kateri je kist – slikarski čopič. Roka večkrat dela prehitro, kar me žalosti in obenem jezi. Moj akvarel naj bi bil vesel, barvit, poseben, moj slog viden v njem. Najraje bi slikala dan in noč. Stara sem že 90 let in še vedno sem radovedna. Rada pa tudi berem. Naročena sem na Delo in Vzajemnost, prebiram politične članke in priloge ter seveda gledam televizijo. Rešujem križanke in včasih napišem kakšno kritično pismo bralke,« pravi naša sogovornica, ki ima sina in hčer ter dva vnuka, ki sta že študenta. »Zdaj, ko so poklicne in družinske obveznosti za menoj, imam čas, ki ga vsak dan posvečam slikanju, saj me to sprošča in daje največje zadovoljstvo in veselje,« konča pogovor slikarka.

Besedilo in fotografiji: Milena Majzelj


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media