Žival je odličen družabnik
Živali prinesejo veliko veselja, a tudi obveznosti.
V Sloveniji ima večina ljudi za domačo žival psa ali mačko, ptice, kunci, glodavci in plazilci pa so manj pogosti družabniki. Hišni ljubljenček nam nedvomno polepša življenje, izboljša počutje in širi – zlasti pes – krog znancev, a omislimo si ga le, če mu lahko zagotovimo dobro in odgovorno oskrbo in lahko v primeru naše nenadne odsotnosti kdo drug prevzame skrb zanj. Temeljito pretehtajmo, ali bomo zmogli tako fizično kot finančno.
Lastništvo živali je odgovorna naloga. Pes na primer ne pomeni le sprehodov in crkljanja pred televizorjem, pač pa poleg časa zahteva kar nekaj energije in denarja. Če psa posvojimo, naredimo dobro delo, ognemo pa se tudi začetnemu strošku. Kupiti pa je treba pripomočke oziroma opremo (ovratnico ali oprsnico, transportno kletko itd.), hrano, plačati je treba cepljenja (tako obvezna proti steklini kot priporočena), sredstva za zatiranje zunanjih in notranjih zajedavcev, morebitne veterinarske stroške, morda sterilizacijo oziroma kastracijo ter po potrebi prehranska dopolnila ali zdravila. Če bomo za nego skrbeli sami, potrebujemo še strojček za striženje, škarje in klešče za kremplje, če ga bomo vozili k pasjemu frizerju, pa bo treba vsakokrat pripraviti nekaj deset evrov. Pametno je, da se s psom udeležimo vsaj začetnega tečaja poslušnosti, kar je prav tako treba plačati.
Poleg psa nam lahko življenje prav tako popestrijo mačke, ptiči, kunci, morski prašički, činčile, eksotične živali (na primer kače, kuščarji, pajki) in tudi druge. Dokazano je, da dotikanje, božanje in ljubkovanje oziroma bližina družne živali med drugim znižuje krvni tlak in srčni utrip ter tako pripomore k sprostitvi. Vendar za vse živali velja: pred dokončno odločitvijo dobro premislimo in se posvetujemo s poznavalci posamezne vrste.
Vsak pes ni primeren
Marsikdo, ki psa kljub želji nikoli ni imel že med službovanjem načrtuje, da si ga bo omislil v pokoju. Metoda Mikuž, inštruktorica v ljubljanski pasji šoli Švrk, kjer so specializirani za šolanje družnih psov, na vprašanje, ali si je modro pri 60, 70 ali 80 letih omisliti psa brez pomišljanja odgovori: »Seveda, saj bližina, toplina in brezpogojna naklonjenost, ki jo kosmatinec izkazuje, starejšemu človeku izredno veliko pomenijo. Znanstveno je dokazano, da so starostniki, ki imajo psa, živahnejši (psa peljejo na sprehod večkrat na dan), bolj zdravi in hitro širijo krog znancev. Seveda pa je treba zadostiti kar nekaj pogojem. Tako je pomembno, da vozite avto, saj bo treba psa peljati v veterinarsko ambulanto oziroma pasjo šolo, če stanujete v bloku, je dobro, da je dvigalo, če živite sami, se je treba že vnaprej dogovoriti za pomoč oziroma varstvo, če vi ne boste mogli poskrbeti zanj.« Pove še, da so znanstvena dognanja o sobivanju starostnikov (tudi tistih z demenco) in psov izredno pozitivna. »Pri nas to med drugim opazujemo v projektu Tačke pomagačke: socializirani psi s svojimi lastniki so dnevni gostje v domovih za starejše, kjer lahko vidimo, kako zelo jim popestrijo vsakdanjik.«
Za starejše ljudi je najprimernejši dobro socializiran odrasel pes manjše rasti, da ne bo težav ob srečanju s psi in ljudmi. Takega je lažje negovati, obvladovati in voziti k veterinarju. Mlajši upokojenci si seveda lahko omislijo mladička manjše pasme, saj so še dovolj vitalni, da bodo z njim obiskovali pasjo šolo in bodo kos njegovim vragolijam. »V prvih mesecih, ki so, to je treba poudariti, kar naporni, moramo namreč mladiča privaditi na družinski ritem, ga socializirati, lepo vzgojiti in marsičesa naučiti,« dodaja inštruktorica Mira Bizjan iz pasje šole Švrk, kamor na tečaje pripeljejo pse tudi starejši ljudje, ki med šolanjem lahko sedijo, če ne morejo ves čas stati oziroma hoditi in tekati s psom. Pri višji starosti pa je veliko bolj kot mladič primeren umirjen odrasel pes z že oblikovanim značajem: »Če se boste ponj odpravili v dobro zavetišče, vam bodo svetovali, kateri bi bil pravšnji za vas.«
Od kletke do akvarija
Mačke so priljubljene hišne živali. Če živimo v bloku, je notranja mačka prava izbira, medtem ko imajo lastniki hiš lahko zunanjo mačko oziroma takšno, ki sicer živi v stanovanju, a ji dovolijo tudi raziskovanje okolice. Ta mačka bo sicer imela več svobode, bo pa bolj izpostavljena nevarnostim, zajedavcem in boleznim.
Če boste zanjo dobro skrbeli, bo z vami tudi 15 let in več. Potrebujejo ustrezno hrano – mačka je mesojedka, veterinarsko oskrbo, preventivna cepljenja, redno dajanje sredstev proti zajedavcem, nego dlake, notranjim živalim je treba priskrbeti mačje stranišče, drevo za plezanje in praskanje ter igrače pa tudi svežo travo; pomembno je, da se z notranjo mačko lastnik igra vsaj dvakrat na dan po 15 minut.
Mačke so lahko dlje same kot psi, zato se zanje vedno pogosteje odločajo zaposleni samski ljudje, poleg tega je mačka samostojnejša in mnogo tišja od psa, zato je nadvse primerna za stanovanje v bloku, pojasnjuje Urška Škufca, dr. vet. med., iz Veterinarske ambulante Noe v Domžalah. »Če veste, da bo veliko sama, nabavite dve muci, da si bosta z igro krajšali čas. Večina mačk se hitro naveliča človeškega dotika, vendar pa se vseeno dobro počutijo v naši bližini. V primerjavi s psi so mačke občutljivejše za spremembe in se težje prilagodijo novim situacijam, kot so selitev, prihod dojenčka ali nove živali in tudi odhod katerega od članov družine.« Primerne so torej tako za tiste, ki so veliko zdoma (zaposleni, aktivni upokojenci), kot za starejše, ki živijo sami in si želijo živali, a ne zmorejo hoditi veliko ven.
Biologinja mag. Nika Leben iz društva Bioexo pravi, da so za odgovorne odrasle primerne tudi ptice. Vedeti pa je treba, da nekatere večje vrste papig zahtevajo veliko prostora in pozornosti in da lahko zelo dolgo živijo. Pa tudi beli dihurji, a nega je zahtevna, in eksotični plazilci – vendar ne za ljudi z zmanjšanim imunskim odzivom in nikakor za otroke, mlajše od treh let, zato bodite pozorni, ko so na obisku vnuki. Nad kosmatinci, kot so hrčki, skakači, činčile ali kunci, se navdušujejo zlasti otroci (mlajših od pet let nikoli ne pustimo samih z njimi), kar pa ne pomeni, da te živalce ne bodo prirasle k srcu vsakomur, ne glede na starost. Tudi ribe prinesejo življenje v stanovanje, pomembno pa je, da se držimo navodil o hranjenju. Urška Škufca poudarja, da se po žival vedno odpravimo k registriranim vzrediteljem ali v dobro zavetišče, saj bomo le tako prepričani, da je tudi zdravstveno z njo vse v redu. »Zaradi prenosa bolezni na ljudi so zlasti nevarne papige, morski prašički in potepuške mačke.«
