S kolesom do slovenske Istre

Prosti čas | sep. '20

Proti deveti je šlo, poletne stopinje so že plezale čez 25, ko sem pred domačo stolpnico v Ljubljani na treking kolo naložil dve torbi z vso potrebno opremo za neodvisno kolesarjenje. Neodvisno mi pomeni, da imam s seboj šotor, spalno vrečo, gorilnik s plinsko jeklenko, lonec, nekaj riža, kuskusa, konzerv tune, krekerjev in orehov. Kolo je 'klasično', torej brez električne baterije kot pomočnika v klancih – kljub dobrim 66 letom mi tak pomočnik pomeni 'goljufijo' pri kolesarjenju.

Pri svojih kolesarskih potikanjih izbiram manj prometne ceste, a ugotavljam, da kolesarjenje ni varno. Dvomim, da bo nova cestna zakonodaja, ki pri prehitevanju kolesarja terja 1,5 metra bočne razdalje, delovala v praksi. Pa saj tudi večina stranskih cest, ki jih iščemo kolesarji, ni dovolj široka. Zato se na slovenskih cestah kolesarji še dolgo ne bomo počutili varne tako kot na primer na španskih, kjer sem prekolesaril več kot 800 kilometrov znamenite romarske Jakobove poti. Ko španski vozniki dohitijo kolesarja, svojo hitrost zmanjšajo na kolesarjevo, nato pa na razdalji približno 30 metrov vozijo za njim, dokler nimajo pred seboj res preglednega dela ceste za prehitevanje. Tega izvedejo z rahlo pospešeno hitrostjo in res z vsaj 1,5 metra bočne razdalje.