S kolesom do slovenske Istre

Prosti čas | sep. '20

Abitanti - zapuščena vas počasi oživlja

Proti deveti je šlo, poletne stopinje so že plezale čez 25, ko sem pred domačo stolpnico v Ljubljani na treking kolo naložil dve torbi z vso potrebno opremo za neodvisno kolesarjenje. Neodvisno mi pomeni, da imam s seboj šotor, spalno vrečo, gorilnik s plinsko jeklenko, lonec, nekaj riža, kuskusa, konzerv tune, krekerjev in orehov. Kolo je 'klasično', torej brez električne baterije kot pomočnika v klancih – kljub dobrim 66 letom mi tak pomočnik pomeni 'goljufijo' pri kolesarjenju.

Pri svojih kolesarskih potikanjih izbiram manj prometne ceste, a ugotavljam, da kolesarjenje ni varno. Dvomim, da bo nova cestna zakonodaja, ki pri prehitevanju kolesarja terja 1,5 metra bočne razdalje, delovala v praksi. Pa saj tudi večina stranskih cest, ki jih iščemo kolesarji, ni dovolj široka. Zato se na slovenskih cestah kolesarji še dolgo ne bomo počutili varne tako kot na primer na španskih, kjer sem prekolesaril več kot 800 kilometrov znamenite romarske Jakobove poti. Ko španski vozniki dohitijo kolesarja, svojo hitrost zmanjšajo na kolesarjevo, nato pa na razdalji približno 30 metrov vozijo za njim, dokler nimajo pred seboj res preglednega dela ceste za prehitevanje. Tega izvedejo z rahlo pospešeno hitrostjo in res z vsaj 1,5 metra bočne razdalje.

Hotel »Pod borovci«

Vhod v Planinsko jamo

Prvi daljši klanec na poti proti Primorski kolesarja doleti na Vrhniki, za malico se ustavim v Planini, kjer me na kmetiji oskrbijo s svojimi suhomesnatimi izdelki in brezplačno skodelico kave. Malico pojem v senci bližnjih razvalin gradu Hošperk (Haasberg), v 18. stoletju najmogočnejšega baročnega dvorca na Slovenskem. Danes zaspani kraj Planina je bil nekoč ob živahni pomembni prometnici, ki je že od nekdaj povezovala obalo in notranjost. Goriški grofje so imeli tu mitnico, popotnike pa so v 14. stoletju nadzorovali z mogočnega gradu, od katerega je ostal le še (Ravbarjev) stolp. Ohladim se v največji vodni jami v Sloveniji, Planinski jami, in nato mimo omenjenega Ravbarjevega stolpa presopiham še Kačje ride. Te so tudi motoristični poligon za »polaganje ovinkov«, kar je lahko za kolesarja še posebej »razburljivo«. V Pivki zavijem na še bolj stransko cesto skozi vasi Grobišče in Slavina, kjer se iz »firbca« zarijem v hrib na gozdno stezo. Ta postaja vedno bolj osamljena, gozd vedno bolj gost, ko naletim na gozdarja, ki ga redči.

Pobaram ga, ali bom v tej smeri prišel do Senožeč ali Divače oziroma stare glavne ceste. »Ho, postoj malo in se mi pridruži pri malici,« me povabi, potem ko potrdi mojo smer. Klobasa, sir, kruh, paprika in nekaj žgane kapljice mi ob zanimivem pogovoru o gozdarjenju in gozdnih živalih omehčajo že utrujeno mišičevje, in nekaj kilometrov naprej si posteljem pod borovci. Takih zračnih »prenočišč«, kjer ti šumi narave zapojejo uspavanko, je nekaj deset metrov stran od kolesarskih poti obilo, zakonom na ljubo pa je treba povedati, da je »črno« kampiranje v naravi (tudi) v naši domovini prepovedano. Razen če ti tega ne dovoli lastnik posestva.

Še to: umirjen kolesar z ne preveč ambicioznimi ciljnimi željami se prepusti posluhu svojega telesa in sprotnih dogajanj okoli sebe ter dnevno naredi toliko kilometrov, kolikor mu pač znese – dvajset ali pa sto. Če teren ni preveč zahteven, je s treking kolesom in prtljago, težko 25 do 30 kilogramov, kakšnih 80 prekolesarjenih kilometrov dnevno udobno dovolj. Poraba kolesarjevega goriva – vode je v poletnih mesecih približno enaka kot pri varčnih sodobnih avtomobilih – 4 do 5 litrov na 100 kilometrov.

Hribovita Istra

Zvonik v Črnem Kalu je res postrani

Iz gozda sem naslednje dopoldne do glavne ceste proti Kopru pribrcal pri vasi Laže oziroma tamkajšnjem kamnolomu, nato pa mimo Senožeč, Divače (ali veste, da je tu športno letališče?) in Kozine prišel do kolesarskega užitka pri spustu po okoli desetkilometrskem klancu ceste v Črnem Kalu. V vasi strmo nad cesto se na kratko ustavim in se prepričam, da je s ceste tolikokrat viden nagnjen cerkveni stolp zaradi polzečega terena pri vrhu res nagnjen, in to za več kot meter.

V Dekanih zavijem na košček Parenzane, dobro urejene kolesarske poti, ki poteka po nekdanji trasi železniške proge od Trsta do Poreča, pomalicam sladoled v Kopru, se zmočim v morju, nato pa mimo mestnega pokopališča zagrizem proti Marezigam oziroma Šavrinskemu gričevju. Slovenska Istra me prijazno pozdravi s kupom na pogled majhnih hribčkov, kjer pa se, kot ugotovim naslednje dni, v njihovih nedrjih skrivajo za kolesarjeve noge uničujoči klančki, tudi taki s spoštljivim 15-odstotnim naklonom, kar je primerljivo vzponu na Vršič.

Tistega večera sem prekolesaril bojda drugi najhujši klanec v slovenski Istri. Ko sem poklical lastnico prenočišča v vasi Truške in ji povedal, da sem oddaljen le še 5 kilometrov, mi je resno dejala: »O. K., vas torej pričakujem čez dobro uro!« Halo? Za pet kilometrov naj bi potreboval uro? Res sem se čez dobro uro že močno tresočih nog le privlekel do svojega tokratnega prenočišča, kjer sem sklenil prekršiti svoje pravilo »kolesarske svobode« in želel porabiti turistični prenočitveni bon.

Nastanitev z lepim razgledom je bila sicer romantično vkomponirana v naravo, lastnica korektno prijazna, pivo mrzlo, kot zelo aktivnemu popotniku z izkušnjami po vsem svetu. A razlika desetih evrov med ceno apartmaja s kuhinjo in kopalnico (70 evrov za dve osebi) in ceno razmeroma tesne in zatohle lesene, sicer prikupne »tradicionalne istrske hiške« (60 evrov) brez elektrike, vode, kopalnice in stranišča, ki sta bila na voljo v glavni zgradbi dobrih 70 metrov stran, se mi je zdela pretirana. Ker sem bil sam, mi je bila »podarjena« cena za eno nočitev 50 evrov. Čisto za primerjavo: nočitev na omenjenem španskem caminu stane od 5 do 10 evrov, kosilo, pošten obrok z buteljko vina, pa 10. Tudi hiškam primerljiva nastanitev v dragih mestih, kot sta Barcelona ali Edinburg na Škotskem, vas bo stala okoli 30 evrov na osebo. A kaj bi razglabljal, stranke bodo dolgoročno povedale svoje.

Prebujenje zapuščenih vasi

V slovenski Istri je okoli 120 naselij, prevladujejo gručasta naselja brez pravega reda, hiše, vsaj starejše, pa so praviloma zgrajene iz kamna lokalnega izvora, torej apnenca ali peščenjaka, kar jim daje značilno privlačno istrsko podobo.

»Kaj boš vodo pil, pridi na kozarček refoška, za podlago pa bova pojedla še mineštro,« me je v eni od vasic povabil možakar mojih let, ko sem ga prosil, ali bi lahko svoj bidon napolnil z vodo iz njegove dvoriščne pipe. Ob refošku, ki je poleg malvazije tu najbolj znana sorta vina, mi je gostitelj povedal, da so se nekoč napol ali pa popolnoma prazne vasice spet začele polniti, saj so dediči (ali vikendaši) ponovno odkrili mir, ki ga pogrešajo v večjih mestih. »Poglej na primer Abitante, vas tik ob hrvaški meji s približno petnajstimi hišami, večinoma so že ruševine, v njej raste eden najstarejših hrastov v Sloveniji, star okoli 400 ali več let, tu so tudi več kot 150 let stare trte refoška. Pred drugo svetovno vojno je imela več kot sto prebivalcev. Uradno je še vedno brez prebivalcev, a prenovljene so že tri ali štiri hiše in počasi oživlja. V poletnih mesecih skušajo tu in še v drugih vaseh zaživeti tudi s pomočjo likovnih kolonij, gledališkimi predstavami, festivali vina in drugimi kulturnimi dogodki. Vse gre bolj stihijsko, saj je razvojni načrt narejen le do črte Marezige–Sveti Anton, naprej, bolj globoko v Istri, smo bolj prepuščeni samim sebi. Le redko se zgodi večji projekt, kot je bila obnova trga v eni najlepših tukajšnjih vasi Topolovec, ki ga je financirala Občina Koper. Res lep trg, ki s kamnito arhitekturo ohranja istrsko tradicijo, služi druženju vse več prebivalcev in raznovrstnim prireditvam,« me je z utripom tukajšnjega življenja seznanil moj gostitelj.

Teden dni pritiskanja na pedale me ni ravno utrdilo, pravzaprav sem spoznal pomen vsebine besedne zveze »popolna izčrpanost«. Na poti nazaj sem zmogel le še črnokalski klanec navzgor, potem pa sem se vdal in na Kozini sedel na vlak, ki je za upokojence in nezaposlene, starejše od 65 let, brezplačen, ter dal svoje razrahljano telo prepeljati v bližino doma.

Besedilo in fotografije: Vlado Kadunec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media