Očetov in hčerin skupni talent
Iz roda v rod
Božidar Grilc s hčerko Laro.
Človek se ne rodi kot hipnotizer, vsekakor pa mora imeti talent oziroma sposobnosti, se veliko izobraževati in tudi veliko garati. No, Božidar Grilc je te sposobnosti v sebi zgodaj spoznal, toda nikogar ni bilo, ki bi mu pojasnil njegova notranja dogajanja in doživljanja drugih stanj zavesti. Nikoli tudi ni izvedel, ali je morda podedoval te danosti od katerega od staršev ali starih staršev, saj se o tem ni govorilo. Je pa po njem podedovala te sposobnosti njegova mlajša hčerka Lara.
Zanjo oče pravi, da ima še več talentov in večje sposobnosti kot on sam. Od vsega začetka jo je podpiral pri tem in ji pomagal, da svoje talente uspešno razvija.
Iz Posavja v Piran
Družina Grilc – mama, oče ter starejša sestra in Božidar – je živela v vasi nekje med Sevnico in Brežicami. Toda družinska sreča ni trajala dolgo; oče je umrl, ko je bil Božidar star tri leta. Vse, kar je sledilo, je mlado mamo z dvema otrokoma peljalo na čisto drug konec Slovenije – v Piran. »Takrat so bila poletja še drugačna, bolj zdrava. Mama me je poleti postrigla »na balin« in gologlav ter v kopalkah sem preživljal vroče dni predvsem na plaži s prijatelji. Starši takrat niso toliko komplicirali, kot to počnemo danes; vse je teklo spontano in v zaupanju, da je vse prav. In tako je tudi bilo.« Pripoveduje o mami, ki je obema otrokoma omogočila izobrazbo, za kar je morala zelo garati. Božidar je že zgodaj začel prikazovati svoje spretnosti in si kot iluzionist prislužil tudi nekaj denarja. Mama je bila nanj ponosna, hkrati pa tudi malo zaskrbljena. Otrokoma je želela privoščiti mnogo več, kot je uspelo njej, zato je imela v mislih predvsem njegovo šolanje. Zanimala ga je elektrostroka, še zlasti elektrotehnika, in na to smer se je vpisal na srednji pomorski šoli v Piranu. Po končani srednji šoli je sestrin mož, ki je bil »visoko vojno lice«, mami namignil, da bi se Božidar lahko vpisal na vojaško akademijo v Zagrebu, kjer je bil študij elektrotehnike na zelo visokem nivoju. Užival je ob skrbnih profesorjih in odlični opremljenosti; med drugim je imel vsak študent svoj računalnik, medtem ko mu je prijatelj, ki je elektrotehniko študiral v Ljubljani, povedal, da si je cel letnik delil en sam računalnik. Božidar je bil uspešen pri študiju, toda ko so začeli v višjih letnikih v stroko »vpletati« tudi doktrino, se mu je vse skupaj uprlo.
Stečaj, ki je bil rešitev
Prispel je nazaj v Piran, se kmalu zaposlil v portoroškem hotelu na delovnem mestu z manjšo plačo od čistilke, toda denar je vzporedno služil s prikazi čarovniških trikov; zabaval je goste na terasah hotelov in v diskotekah. Veliko je bral, še zlasti pa so ga zanimale knjige s področja hipnoze in parapsihologije. V njih je iskal odgovore na vprašanja o marsičem, kar ga je zaposlovalo. V tistem obdobju je mama zbolela, a kot pravi Božidar, je »svojega raka 'vlekla' toliko časa, dokler ni bila prepričana, da je njen sin na pravi in dobri poti«. Danes bi jo še marsikaj rad vprašal, se z njo pogovarjal o očetu, širši družini, starih starših, ki jih ni poznal ... Zato mladim priporoča, naj sprašujejo, dokler so njihovi starši in stari starši še živi, da ne bodo – tako kot je on – ostali z neodgovorjenimi vprašanji.
Poročil se je in se preselil v Postojno. Tu se je začela njegova podjetniška pot; podjetje za izdelovanje vzmetnic je hitro napredovalo, ob 15 zaposlenih pa ni bilo časa za kaj drugega kot za posel. Zanimivo je, da so bili vsi v podjetju zaposleni, le on sam ne. »Vedno sem varčeval pri sebi. Mislil sem si, da se bom že znašel, treba je bilo poskrbeti za delavce, zaposlene.« Potem pa se je trend obrnil in rezultati so šli naglo navzdol. »Samo malo bi se moral preusmeriti, vendar sem, ne vem, zakaj, kar vztrajal in upal, da se bo stanje popravilo. Očitno sem moral doživeti stečaj, ki me je seveda zelo potrl, ker pač nisem doumel širše slike, globljega namena. Danes vem, da je bil stečaj in s tem odhod iz podjetniškega sveta moja rešitev. Odločil sem se, da bo moja pot hipnoza.«
Hipnoza – spremenjeno stanje zavesti
Ob tej odločitvi je začel iskati stike po svetu. Zanimala ga je odrska hipnoza, ki je bila še zlasti v ZDA zelo razširjena, kot tudi terapevtska hipnoza; posvetil se je obema. Povsem intuitivno je navezal stik z Geraldom Keinom, enim najboljših praktikov s tega področja, in odpotoval k njemu na Florido. Z veliko dela in znanja je pridobil dva pomembna certifikata: Board Certified Hypnotist in Designated Certification Instructor. Kasneje se je začel povezovati z evropskimi psihoterapevti in ustanovil svojo mednarodno šolo hipnoze, ki uspešno deluje tako v Sloveniji kot v tujini. Napisal pa je tudi knjigo o hipnozi. Poznamo ga iz odmevnih televizijskih oddaj, ki so bile zanj poseben izziv, še zlasti v fazi priprav, ko so več koncev tedna zapored testirali ljudi, ki so dovolj dojemljivi za hipnozo. V nastopu samem pa je užival, saj je oder že od malega njegov prostor.
Obogaten z znanjem je začel izvajati tudi terapevtsko hipnozo. »Hipnoza je med ljudmi še vedno napačno razumljena; ne gre za moč nad nekom, ampak za sposobnost doseči drugačno – razširjeno stanje zavesti. Človek pa se tudi po terapiji zaveda in spomni, kako je ta postopek potekal.« Odnos do hipnoze se je v svetu na osnovi raziskav bistveno spremenil. Te so dokazale, da je hipnoza človekova naravna sposobnost, in sledile so tudi operacije s hipnozo namesto narkoze, prijela se je tudi v športu. Kljub temu pa je pri nas še vedno precej pomislekov, čeprav »s hipnoterapijo uspešno odpravimo fobije in tudi mnoge razvade in odvisnosti – od kajenja do najedanja«. Zanima me, ali je hipnoza enako uspešna pri vseh generacijah. »Odvisno je od posameznika – če je odprt in dovolj motiviran, vse zlahka steče. Pri ljudeh, ki so polni zadržkov in dvomov, pa se je težje ali celo nemogoče približati. Zato je tudi pri tistih starejših, ki so ohranili zvedavost in so odprti za marsikaj, hipnoza zelo uspešna.«
Lara in Jakobova pot
Ob težjih življenjskih spremembah mu je bila hči Lara v veliko oporo, saj ga globoko razume. Najprej pa je seveda on razumel njo in njene danosti. »Lara ima veliko več talentov, kot jih imam jaz. Že kot majhna deklica je bila zelo sprejemljiva za hipnozo in tudi sicer je imela odprte kanale. Zaveda se, da je to, kar je nekoč mislila, da se ji samo zdi, mnogo več; da so to določena sporočila, ki jih zelo resno jemlje.«
Lari, ki bo letos maturantka, je mnogo lažje, kot je bilo Božidarju, ko je bil v njenih letih. Razume njene danosti in jih spodbuja. Mlademu človeku ni enostavno sprejeti dejstva, da vidi in sliši več kot drugi, se zanesti na kanalizirana sporočila. Nekaj teh »lekcij« sta z očetom strnila tudi v knjigi. Lara je hvaležna za te danosti, nasvete pa poišče le, ko je to nujno. No, na znani romarski Jakobovi poti (380 km) jih ni potrebovala, je pa, preden sta šla na pot, potrebovala očetovo pomoč, saj je sonce le stežka prenašala. Ker je bila zelo motivirana, je bila dovolj ena hipnoterapija, da je bila ta težava odpravljena in je končno lahko uživala tudi na soncu. Hodila sta mesec dni in kmalu se bosta vrnila še na daljšo pot, 800-kilometrski camino. To je pot očiščenja, spoznavanja samega sebe in predelovanja spominov in čustev.
