Še tako nezahteven pes potrebuje vzgojo in vodenje

sep. '20

David Pogačnik trenira zlatega prinašalca za iskanje pogrešanih oseb.

V starejših letih oziroma po upokojitvi si marsikdo zaželi psa. Vendar kot opozarja David Pogačnik, vsak še tako nezahteven pes potrebuje vzgojo in vodenje. Vsak, ki želi imeti psa, naj ve, da bo moral nekaj truda vložiti v njegovo učenje.

Naš sogovornik si prizadeva dokazati, da se lahko ustrezno izšola oziroma prešola vsakega psa, s primernim vodenjem in usmerjanjem lastnika. Ljubiteljem psov je znan tudi po seriji televizijskih oddaj Pozor, priden pes! Svoje pse pa je izšolal na različnih področjih – za reševanje (iskanje pogrešanih v naravi, v ruševinah – s psom je sodeloval pri več sto reševalnih akcijah), iskanje različnih substanc ter lovsko kinologijo. Trenira tudi pse, ki so namenjeni za pomoč gibalno težko in najtežje oviranim osebam, in pse za vodnike slepih.

Največ pa se ukvarja z vzgojo in prevzgojo psov, torej z učenjem zaželenih vedenj in odpravljanjem neželenih. Pri tem izbira individualni pristop, saj nekdo želi, da pes mirno počaka nanj v stanovanju, drugemu je pomembno, da ne laja na poštarja, tretji pa potrebuje psa čuvaja. Zagotovo pa ima vsak skrbnik potrebo, da pes na povodcu ne vleče, da ga lahko prikliče in se v okolju obnaša tako, da ne povzroča težav.

Pri vzgoji psa je, poudarja David, na prvem mestu odnos z njim. »Psu moramo dajati jasna sporočila, da jih lahko razume. Pri treningu je zelo pomembno, da imamo pripravljeno nagrado, za katero se je pripravljen potruditi. Za učenje odpoklica na primer vzamemo nagrado, uporabimo besedo (sem!), in ko pes priteče k nam, mu damo nagrado.« David priporoča, da psa začnemo učiti doma, v stanovanju, saj je tako lažje osredotočen na nas, in šele potem to novo vedenje prenesemo na prosto. Običajno se ne zavedamo, koliko učenja je potrebno, da psu naučeno vedenje preide v navado (razume pa seveda že prej). Zelo veliko število ponovitev je potrebnih, da je znanje utrjeno. Da torej pes ne razmišlja, kaj mora narediti, ko izrečemo določeni ukaz, ampak to izvede refleksno. Pri starosti približno dveh let pa naj bi bil pes vzgojen.

Zmote in pomote

Ena največjih napak po mnenju Davida Pogačnika je, da od psa nekaj zahtevamo, ne da bi ga prej naučili, in kričimo nanj, pes pa niti približno ne ve, kaj hočemo od njega. Ta napaka izvira iz tega, da psu pripisujemo človeške lastnosti – nekako predvidevamo, da razume, kaj mu govorimo. Zmotno je tudi razmišljanje, da nekaj dela nam na ljubo, zato ker nas ima rad in nam želi ustreči, ali pa da nekaj dela zato, da nas jezi. Pes sledi izključno svojim interesom in potrebam, nagonom in trenutnemu ugodju. In delal bo tisto, kar ga bomo – hote ali nehote – naučili. Če prevečkrat dobi našo pozornost izključno takrat, ko dela nekaj narobe, bomo s tem pri njem neželeno vedenje le utrjevali. David Pogačnik lastnikom svetuje, naj psu postavljajo omejitve. Brez omejitev bo zelo hitro razvil vedenje, ki nam ne bo všeč, in nam bo zrasel čez glavo.

Koliko časa na dan je treba posvetiti učenju želenega vedenja? V začetku je to nekajkrat na dan po nekaj minut. Kasneje pa je treba ta čas podaljšati. Na splošno zadostuje, če mladička aktivno učimo skupaj eno uro na dan. Poleg mentalnih izzivov (učenja) mora dobiti dovolj gibanja. Prav tako pomembno je, da skrbniki namenijo dovolj časa igri, saj se s tem krepijo zadovoljstvo, navezanost ter zaupanje med njimi in psi.

Kako preprečimo, da bi pes lajal? »Treba je iti skozi proces. Zakaj pes laja? Ker jih ljudje naučimo lajanja s svojim odnosom, ki ga psu kažemo. Ko na primer pridemo domov ali ko pride kdo na obisk, mu damo čustveno intenzivno pozornost in v psu se nalaga čustveno vzhičenje. Vzhičenje nato prerašča v lajanje. Noben pes na začetku, ko ga pripeljemo domov, ne laja, lajati se nauči kasneje.« Pogačnik priporoča, naj psa omejimo, ko pride kdo na obisk. To pomeni, da ga zapremo v ločeni prostor in ga do obiskovalcev spustimo šele, ko se vsi (tako vi kot vaši obiskovalci) umirite. Šele takrat psa spustimo do obiskovalcev, da jih povoha. Prav zaradi neprijetnega lajanja ni dobro, da k psu pristopamo pretirano navdušeno ali vzhičeno. Vsi smo sicer zadovoljni, če nas pes veselo pozdravi, ko pridemo, a žal s tem psa navajamo na nemiren, lajajoč odziv na naš prihod ali prihod kogar koli drugega. Gre za učni proces, in ko se pes enkrat navadi lajanja, ga tega težko odvadimo. Izjema so seveda lastniki, ki želijo, da jih pes opozori na prihod nekoga k hiši. Še posebno, če živi bolj na samem.

Pes za zrela leta

Pri vzgoji psa ne pozabimo na igro! 

Na splošno bi lahko rekli, da starejši človek potrebuje psa kot družabnika, s katerim lahko gre čez dan na sprehod, zvečer pa skupaj z njim »gleda televizijo«. Pred nakupom pa naj vsakdo le dobro razmisli, kakšnega psa si želi, za kakšne potrebe in tudi kje ga bo kupil, iz kakšnega legla in kje bo poiskal pomoč pri vzgoji. Premisliti pa mora še to, kam ga bo dal, kadar ga ne bo doma, ko bo na primer na dopustu – ali ga bo v tem primeru vzel s sabo? Če bo morda moral v bolnišnico – kdo bo skrbel za psa? Razmisliti je seveda treba tudi o stroških.

Katere pasme psov so najbolj primerne za starejše ljudi? »Gledati je treba značaj psa in njegovo zdravje. Zagotovo so manjše pasme primernejše, saj jih je fizično lažje obvladati. Vendar pa je težko zagotovo reči, katera pasma je ustreznejša. Obstajajo rodovniške linije na primer labradorcev, ki so bolj energični, obstajajo pa tudi takšne, kjer so psi bolj umirjeni. Lahko pa rečem, da je na primer koder zelo nezahteven pes. To pomeni, da ne potrebuje veliko šolanja.«

Kaj torej izbrati? Rodovniškega psa, mešančka ali kaj tretjega? »Tretje ne obstaja. V oglasih sicer prodajajo 'čistokrvne pse, a brez rodovnika', vendar je pes brez rodovnika po kinoloških standardih mešanec in nikakor ne more biti čistokrven,« pojasnjuje Pogačnik in dodaja, da bomo pri rodovniškem psu lahko zagotovo vedeli, koliko bo zrasel, če pa je bil genetsko testiran (to je v Sloveniji obvezno za pridobitev rodovnika), bomo vedeli tudi to, da ne bo zbolel za določenimi boleznimi, ki so sicer značilne za to pasmo. »Psi z rodovnikom so značajsko predvidljivejši. Žal pa tudi rodovnik ne daje stoodstotnega zagotovila, da bomo dobili natančno takšnega psa, kot piše v knjigah. Psi iz zavetišča pa imajo svojo preteklost, ki se lahko kaže v njihovem vedenju,« opozarja sogovornik.

Uf, umazanija!

Vsak, ki želi imeti psa v stanovanju, se mora zavedati, da z njim pride tudi umazanija in predvsem veliko dlak. Mnogi so prepričani, da kratkodlaki psi puščajo manj dlake. To nikakor ne drži za vse pasme. Nekatere manjše pasme, na primer coton de tulear ali pa kodri, puščajo zelo malo dlake, nekatere druge, na primer labradorci ali beagli, pa zelo veliko. Upoštevajmo še, da pes z umazanimi tacami v stanovanje prinaša prah, blato, droben pesek oziroma mivko, kar pomeni več čiščenja. Pri nekaterih pasmah imamo veliko dela z nego, saj sta potrebna razčesavanje in kopanje, nekatere pasme pa potrebujejo manj nege.

Besedilo in fotografiji: Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media