Kje in kako bomo umirali?

sep. '20

Ali kdaj razmišljate o tem, kako bo, ko boste popolnoma odvisni od pomoči drugih? Vas je zelo strah? Tudi če imate dovolj denarja, takih je med nami manj kot deset odstotkov, nimate nikakršnega zagotovila, da boste imeli ob sebi kakovostno pomoč, ko jo boste potrebovali. Politika in kapital, ki jo vodi, pa tudi strokovnjaki, pristojni za to področje, dolgotrajne oskrbe bolnih in onemoglih niso pripravljeni urediti tako, da bi bila dostopna vsakomur, ki jo potrebuje.

Popolna odvisnost od pomoči drugih je huda reč. Tisti, ki imamo svojce, računamo na njihovo pomoč. A 24-urna potreba po pomoči ni enostavna stvar. Naj nas imajo še tako radi, imajo lastne potrebe in obveznosti, ki jim pogosto onemogočajo kakovostno skrbeti za bolne in onemogle svojce. Kdor nima sorodnikov ne denarja, je še v večji stiski, odvisen je le od pomoči občine, sosedov in prostovoljcev.

Ali je dom za starejše prava rešitev? Za mnoge ni, je le edini izhod. V razvitem svetu, kjer imajo starejši več politične moči, sprejemajo zakone, ki jim pomagajo pri odločanju o tem, kje bodo prebili zadnje dni svojega življenja, ter jim z javnimi sredstvi in pomočjo svojcem pomagajo pri uresničitvi teh pričakovanj.

Ko te dni poslušam, da vlada načrtuje gradnjo novih domov, ob tem pa noče vzeti iz predala katere od vsaj petih dosedanjih verzij zakona o dolgotrajni oskrbi – eno zadnjih so napisali tudi upokojeni strokovnjaki, predstavniki uporabnikov – mi gredo lasje pokonci. Ali se niso iz izkušnje s koronavirusno boleznijo ničesar naučili? Domovi za starejše, ki izgubljajo svojo prvotno vlogo drugega doma za starejše, kjer se je mogoče prijetno in varno starati, se vedno bolj spreminjajo v finančno in kadrovsko nedohranjene negovalne ustanove hudo bolnih in onemoglih in postajajo ob epidemiji, ki smo ji priča, prostor, kjer se je mogoče na hitro znebiti presežkov starih. Sem preostra?

Med najpomembnejšimi negativnimi platmi domskega življenja starejših je prav odtrganost od življenja lastne družine. Že doma se nam dogaja, da postajamo bolj ali manj moteč privesek svoje družine. Bolj ko se staramo, manj nas otroci in vnuki vključujejo v svoj vsakdan, manj so nam pripravljeni prisluhniti. Bolj ko potrebujemo njihovo pomoč, večje breme postajamo zanje. Večina potomcev ima rada svoje starše, s pomočjo politike in javnih služb, ki bi bile naklonjene starosti, bi lahko veliko kakovostnejše skrbeli zanje, kot to lahko storijo danes. Tako bi se v marsikateri družini tudi zmanjšalo nasilje nad starejšimi, s katerim se srečujemo v taki ali drugačni obliki, saj nastaja pogosto zaradi preobremenjenosti in nemoči tistih, ki nam pomagajo.

Ne znajo ali nočejo sodelovati?

Morda največja ovira pri sprejemu zakona o dolgotrajni oskrbi je med ljudmi malo poznana. Strokovnjaki dveh strok, najpomembnejših za uspešno vodenje dolgotrajne oskrbe, se med sabo ne morejo sporazumeti, katera stroka bo vodila to dejavnost. Že odkar so politiki socialno varstvo prenesli z ministrstva za zdravje na ministrstvo za delo, sta si ti dve stroki, ki sta za starejše tako zelo pomembni, torej stroka patronažnega zdravstvenega varstva in stroka socialnega varstva, glede tega, kdo bo vodil to dejavnost, v laseh. Tako v tej vladi prevzame pisanje zakona eno ministrstvo, osnutku zakona ostro nasprotuje drugo ministrstvo, v naslednji vladi pa gre pobuda v obratno smer. To se je v dvajsetih letih kar nekajkrat ponovilo. Finančnikom, ki morajo dati soglasje k zakonu, pride seveda spor med prihodnjimi upravljavci zelo prav. Malo podžgejo tukaj in malo tam, pa ostane denar v blagajni. Skrb za potrebe prihodnjega uporabnika se pri teh kolobocijah izgubi, pri tem pa obe stroki prisegata na predanost potrebam ciljnih skupin.

V Sloveniji imamo dve odlični mreži strokovnjakinj in strokovnjakov, ki pomagata starejšim ljudem. Patronažne sestre obiskujejo starejše, so podaljšana roka primarnega zdravstvenega sistema. Socialne delavke so poleg svoje glavne naloge, tj. lajšati socialne stiske posameznikov in družin, prevzele skrb za organizacijo oskrbe na domu. Pri organizaciji dolgotrajne oskrbe sta nujno potrebni obe stroki, ki morata z roko v roki izdelati učinkovit načrt oskrbe na terenu. Kdaj se bosta zavedeli, da bo obema prinesla uspeh in priznanje le kakovostna dolgotrajna oskrba, in ne stolček, za katerega se borita?

Dejavnost patronažnih sester so začeli zdravstveni politiki razvijati po prvi svetovni vojni kot odziv na zdravstvene in socialne stiske prebivalstva. Njihovo glavno poslanstvo je bilo priti v zdravstveno in socialno ogrožene družine in jim pomagati z zgodnjim odkrivanjem bolezni ter s svetovanjem in usmerjanjem v zdravstveni sistem izboljševati fizično in duševno zdravje posameznikov in družin. Drugi, morda še pomembnejši del tega poslanstva pa je bil obveščanje lokalne skupnosti in zdravstvenega sistema o tem, kako živijo posamezniki in družine, kakšno je njihovo zdravstveno in socialno stanje, da so lahko odgovorne službe ukrepale v njihovo korist. Žal te svoje najpomembnejše vloge niso nikoli razvile v celoti, zlasti v velikih mestih, kjer jih socialno in zdravstveno zanemarjene družine bolj potrebujejo kot na podeželju, terena ne raziskujejo in ne poznajo. Vedno bolj postajajo le podaljšana roka družinskih zdravnikov in porodnišnic na terenu. V naprednejših državah opravljajo to delo druge medicinske sestre.

Slovenija se v tekmovalnem kapitalizmu hitro razslojuje. Prav zaradi tega je trdna, neprepustna mreža patronaže na terenu vedno bolj potrebna. Patronažne sestre so dobro sprejete v vsaki družini in so lahko, seveda primerno izobražene, edino uho in oko družbe, ki s svojimi poročili in analizami seznanjajo lokalne in državne politike o težavah posameznikov in družin v stiski. S poznavanjem terena bi morale biti tudi najpomembnejši vir za delo socialnih delavk. Postati morajo strokovnjakinje v dolgotrajni oskrbi, ki bodo skrbele, da jo bodo dobili ljudje, ki jo najbolj potrebujejo, pa so zaradi svojih stisk odrinjeni in nevidni. Kakšno stopnjo dolgotrajne oskrbe potrebuje posameznik glede na svoje zdravstveno in socialno stanje, pa morata odločati obe stroki skupaj. Organizacija dolgotrajne oskrbe na terenu pa naj ostane v rokah socialnih delavk, ki so zadnja leta uspešno razvile dosedanjo oskrbo na domu. Dela je torej dovolj za obe stroki, čas je, da presežeta dosedanja nesoglasja in začneta skupaj izboljševati kakovost življenja tistih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Ali bom deležna take oskrbe, preden umrem?

dr. Mateja Kožuh Novak, fotografija: J. D. 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media