Krilati naseljenci in zamuljeni lenuhi

Prosti čas | sep. '20

Par ponirkov ob ločju velikega ribnika

Od kraja Rače, v katerega zavijete z avtoceste 15 kilometrov pred Mariborom, pelje med Račke ribnike prijetna asfaltirana cesta, primerna zlasti za pešce in kolesarje, seveda pa tudi za avtomobile. Od Velikega ribnika do akumulacije Požeg je cesta ob ribnikih dolga 9 kilometrov. Vmes so usmerjevalne table. Veliki in Mali ribnik si je mogoče ogledati v poldrugi uri. Če pa se skozi nižinski gozd podate mimo manjših Turnovih ribnikov še do Požega, vam hoja utegne vzeti 4 ure. A potrpljenje bo poplačano! Dobro je imeti nepremočljivo obutev in nositi dolge hlače.

Malokje lahko sprehajalec globlje občuti povezanost med zemljo in nebom kot na poti ob širnih Račkih ribnikih, ki so pravzaprav jezerca. Malokje ga spreleti tako nenaden, tako vzdrhtel odziv narave kot v poznem poletju ob splašenem vzplahutavanju čapelj in drugih velikih krilatcev s stoječih, tu in tam še zmeraj ocvetenih račkih voda. Pogled sledi nizkim in valovitim krivuljam letov ptic, dokler se vsi ti popasti ponirki, race, ribji orli, liske, čaplje, martinci, galebi, čigre … ne vrnejo k vodi kot otroci k materi. Ne splašijo jih niti vlaki, ki drvijo prav skozi naravni park, velik 484 hektarjev, od Pragerskega proti Mariboru ali obratno, zakaj vlaki so tu doma, bobneli so, še preden se je na račkih vodah naselilo 210 vrst ptic. Splašiti pa jih utegne človek, naj ima v rokah puško ali pa celo v primeru, ko nikomur nič hudega noče, ko le pride in bi ob ribnikih rad mir užival tudi sam. Ptice odprhutajo in mu puščajo svojo domovino odprto, naj človek umiri svoje oči, da bolje vidi, in občuti svoje srce, ki mu od lepote utegne malo zaplahutati. Gladino obrežnih plitvin naseljujejo majhni, lokvanju podobni listi močvirke, ki poleti rumeno zacveti. V ločju se prerivajo čopasti ponirki, ki tu gnezdijo; ki tu svatujejo, plešejo v čofotajočem obredu, se kljunčkajo z darilci, ki jim ga brezplačno naklanja velika tržnica plitkih voda. Njihov zarod se do jeseni tako okrepi, da se lahko dvignejo nad Dravsko polje in odletijo v Afriko; da se lahko z afriškega »dopusta« spomladi vrnejo v svoj rački dom, na svatovanje pod Pohorjem.

Požeg, največje vodno zajetje pri Račkih ribnikih, v ozadju Pohorje

Plečato, debelo pohorsko pogorje, ki v bližnji zahodni daljavi za ribniki posnema valujočo linijo čapljinega poleta, je krivo za vso to lepoto. Za vso to plano rodovitnost, vse te združbe dvoživk, ptic, kačjih pastirjev, kač ..., v katero spadajo še tihi ljudje, ki se sprehajajo. Pohorski potoki so na prehodu na Dravsko polje na svojih naplavinah širili struge, radi poplavljali, zato jim je podjetni človek povišal struge. Takšno umetno povišano strugo stroka imenuje izgon. Območje Račkih ribnikov pod Pohorjem je zato znano kot prava izgonska pokrajina.

Grajski ojezerili potok

Že v 16. stoletju so nastali manjši Turnovi ribniki, ki jih danes najdemo v sredini naravnega parka, ki ga sicer v treh četrtinah prekriva gozd, v glavnem črna jelša in hrast dob. Začetek Račkih ribnikov (Velikega, ki ima 20 ha, Gajiča z 8,5 ha in Malega s 4,5 ha) pa sega v leto 1870, ko so plemiči iz trdnega, lepega ravninskega gradu Rače ojezerili Framski potok. Grof Regal, lastnik gradu v Račah, je že pred tem dal v svoj grb obris žerjava z razprostrtimi krili. Rac, ki se tako rade podijo in prekopicujejo čez goste splete vodnega rastlinja, v grbu ni, čeprav so dale ime kraju in njegovemu gradu. Rački gospodje so očitno ljubili naravo na svojih posestih, saj se jim je posrečilo navidezno pusto ravninsko pokrajino tudi ustvarjalno olepšati. Med največjima jezeroma so speljali cesto; gotovo je bilo takole poleti užitek jezditi ali pa le hoditi čez valujoče poljane rumenocvetnih močvirk, kot je enako mogoče uživati danes po sredini velike vode, ki je samo na desni strani dolga 550 metrov in široka 350 metrov. Lepe gugajoče se rože poganjajo iz tal, ki so komaj meter pod vodno gladino, največ pa tri. To so pašniki, polni krapje slasti raznovrstnih sluzi, goste neprosojne vode, mulja in ilovice. Račkih ribnikov je šest in so razporejeni tako, da je v njih mogoče gojiti krape od drstitve do vzreje. Še zlasti v jezeru Požeg, ki je s 35 hektarji največje med njimi, je zabavno opazovati bitke med temi zamuljenimi lenuhi. Visok nasip z južne strani je tudi imenitno razgledišče na podpohorske livade in gozdove, lepo všite v veliko zrcalo tega vodnega živalskega vrta.

Smolarjenje

Velik ribnik pri Račah na Dravskem polju, velik 20 hektarjev

Pred nekaj manj kot sto leti je na območju Račkih ribnikov cvetelo pridobivanje drevesne smole, ki je sicer že prastara gospodarska dejavnost. Smolarilo se je na rdečem boru (Pinus sylvestris), ki je sicer v nižinskem in pretežno mokriščnem gozdu redek. Iz skorje enega debla, lijakasto narezane, se je v povprečju v posebne pribite glinene lončke nacedilo poldrugi liter smole, ki jo je potem s pridom predelovala oziroma destilirala v terpentin in kolofon tovarna Pinus v Račah. Ti plemeniti izdelki so bili koristni v časih, ko je bila obrt še »zlata«, pa tudi v glasbi: godalci so s kolofonom mazali svoje loke. Borovo smolo še danes lahko – nekateri z užitkom – okusimo v grškem belem vinu retsina. Da bi pohorski vinogradniki plemenitili svoja vina z domačo smolo, recimo ritoznojčana, jih bog Bakhus ni prosvetlil. No, pa saj so že pred pol stoletja smolo spodrinile nafta in umetne mase.

Besedilo in fotografije: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media