Brodniki in rudarji

Prosti čas | sep. '20

Dobre stare viže

Ansambel Brodniki

Minilo je 32 let, odkar je ansambel domače glasbe s Senovega v Posavju posnel svoje prve skladbe. »Dolgo je že tega! Takrat smo člani ansambla čutili nekakšno potrebo, da naredimo nekaj za naš kraj, za našo glasbo, ponudila se nam je priložnost in tako je nastala naša prva kaseta z naslovom Na Dolenjsko,« se spominja vodja skupine in pevec Drago Gošek.

Ducat skladb se je znašlo na kaseti, za glasbo in besedila pa sta v največji meri poskrbela člana ansambla harmonikar Janez Kozole in pevec Tone Gorenc. V skupini vedno nasmejanih veseljakov sta bila še kitarist Drago Kukovičič in basist Vinko Kozole. Tako so ob spremljavi glasbenega tria negovali štiriglasno petje.

Prvič so se zbrali leta 1984 v vasici Šedem pri Senovem, kjer so prav vsi tudi živeli. Bili so si sosedje, vodja pa je živel v hiši s hišno številko sedem. »Najprej smo morali priti do harmonike, kitare in basovske kitare, takrat to ni bilo lahko, kot je danes. Iskali smo tudi ime in se odločili, da bomo Brodniki, tudi po knjigi, ki je izšla pri nas v Posavju. To so bili v bistvu 'flosarji', splavarji, ki so prevažali les po reki Savi do Hrvaške, kjer so ga tudi prodali. A ob vrnitvi so zaslužek v veliki meri pognali v gostilnah. Bili so nam nekakšni vzorniki, saj tudi mi z igranjem nismo nikdar prišli do kakšnega večjega zaslužka,« se spominja Drago Gošek.

A igrali so že prej, kot šolarji so bili člani Šedemskih fantov, nekateri pa so igrali v ansamblu Jožeta Škoberneta. Kot Brodniki so skupaj zdržali več kot trideset let, zgodili sta se jim le dve menjavi, ker sta dva člana umrla. Kakšno glasbo so izbrali za igranje? Ker so bile želje poslušalcev dokaj različne, niso igrali le polk in valčkov, temveč so se posvetili še zabavni glasbi, in tako so na nastope prinašali tudi bobne in klaviature. Lotevali so se popevk, zmagovalk različnih festivalov, tudi brez popevk skupine Abba tedaj ni bilo nastopa, od slovenskih skladb pa so najraje igrali in peli uspešnice Janka Ropreta in Belih vran. V tistih časih so na veselicah ljudem lahko zaigrali več kot 300 skladb. Medtem ko so domače viže ustvarjali tudi sami, se pisanja popevk niso lotili.

In koliko nastopov je za njimi? Redno so zapisovali, kje in kdaj so igrali, v najboljših časih pa so opravili celo do 180 nastopov na leto! Nastopali niso le ob koncu tedna, ampak tudi med tednom. Poleg igranja na veselicah so jih vabili v gostinske prostore, na poroke, rojstne dneve, abrahame, gasilska družabna srečanja … Čeprav so bili vsi tudi redno zaposleni, je za njimi veliko igranja.

Igranje za zamejce

Kot godci domače glasbe so svoje viže predstavljali na zamejskem festivalu v Števerjanu, tekmovali so tudi na Vurberku, kjer so s skladbo Ciganska sreča nekoč osvojili največ poslušalcev.    

Ko so igrali na veselicah, so bili med občinstvom pogosto tudi naši ljudje, ki živijo na tujem. Prišli so v stik z zamejskimi Slovenci iz Italije in tako so kar nekaj poletij redno igrali v krajih in vaseh okrog Vidma in pod Matajurjem. Tam je na veselice z Brodniki prihajalo presenetljivo veliko ljudi, Slovenci z obeh strani meje in tudi Italijani. Na povabilo naših izseljencev so nastopali tudi v Belgiji, kjer so igrali tudi ob prazniku svete Barbare, to je prazniku rudarjev. Po navadi so si vzeli dva tedna in vsak dan nastopali za naše zdomce, tudi po Franciji in Nemčiji. Prevažali pa so se s kombijem, ki ga je bilo treba nemalokrat popravljati, menjati gume …

Senovo pa je bilo nekdaj znano tudi po rudarjenju, po rudniku rjavega premoga. »Mi smo ponosni na naš kraj in tako smo zložili skladbo Rudarska, ki je bila odmevna, redno jo igra tudi naša senovska godba. Sicer pa sta bila z rudarjenjem povezana tudi dva naša člana,« opiše še eno zgodbo iz njihovega druženja Drago Gošek.

Na svoji glasbeni poti so nemalokrat sodelovali z različnimi društvi in glasbeniki iz njihovih krajev, tudi s citrarjema Miranom Kozoletom in Jasmino Levičar.

Dobro leto je minilo, odkar je ansambel zaključil svojo glasbeno pot. A ostali so jim lepi spomini, tudi na mnoge neprespane noči, povezane z glasbo. »Bilo je sicer naporno, ampak vedno rečem, če bi lahko, bi to zgodbo z veseljem ponovili, saj je bilo toliko čudovitih doživetij,« pove s srečnim nasmehom.

Drago Vovk, fotografija: osebni arhiv D. G. 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media