Zakaj sem prostovoljka?

Dobro je vedeti | sep. '20

Za Zdusove strani

Ali sem bila prostovoljka, ko sem pri desetih letih vse popoldneve varovala sosedovega dvoletnika za en bombon ali dve napolitanki? Ne, prav gotovo ne. Pa v časih, ki jim nekateri danes rečejo svinčeni, ko sem se enkrat na teden, 14 dni poleti in sedem dni pozimi ukvarjala z otroki pri tabornikih ali društvu prijateljev mladine? Bi rekla, da ne, ker sta bili tam tudi moji hčeri in je bilo to v tistih časih nekaj povsem normalnega, čeprav smo delali zastonj in smo temu rekli družbeno koristno delo.

Prava prostovoljka sem postala šele, ko sem šla v pokoj in se priključila projektu Starejši za starejše pri Društvu upokojencev Hrastnik. Za to sem se odločila sama, ker sem bila prepričana, da to zmorem in je prav, da nekaj svojega časa namenim drugim, če že denarja ne morem.

Delam v okolju in med ljudmi, ki jih poznam, oni pa tudi mene že skoraj 50 let. To je zagotovo prednost za vzpostavitev prvega stika. Po dobrih 13 letih lahko rečem, da mi zaupajo, kar je pogoj za uspešno delo. Rada imam te »svoje« seniorje, vsak od njih je poseben, dobro se že poznamo in običajno že vnaprej vem, česa so veseli, kaj jih žalosti, o čem se najraje pogovarjajo, kaj radi kuhajo, kaj pogrešajo, katere bolezni jih tarejo. Dajem jim svoj čas, včasih tudi pridelek z vrta, sadje, doma pripravljeno sladico. Veliko več dobim nazaj: širok nasmeh, nasvet ali življenjsko resnico, česar ne najdeš v nobeni knjigi, spomine, ki jim dajejo voljo do življenja, pesem, napisano s tresočo roko, izpoved, da se lahko zaljubiš tudi pri osemdesetih. So trenutki, ko ne veš, ali bi jokal, ko te ženska, ki je pošteno zaslužila pokojnino, ob prejemu paketa Rdečega križa objame s solzami v očeh in pove, da bo zdaj lahko vsako jutro zajtrkovala mleko ..., ali se smejal, ko ti 95-letnik razkrije, da bo zdaj lažje obrezoval drevje, ker si je namesto težke lesene lestve kupil aluminijasto. Vesela sem, ko mi 85-letnica pove, da se je prvič peljala z letalom, ko se 97-letnik razveseli novoletnega darila, ki ga je zanj pripravil nekdo, ki ga ne pozna, da so bili pri nekom po daljšem času na obisku otroci in vnuki, da so jim otroci pripravili praznovanje zlate poroke, jih peljali na kopanje v Laško …, in žalostna, ko že oblačenje in dnevna higiena postaneta pravi podvig, ko demenca zamegli lepe spomine, ko spoznajo, da sami ne bodo več zmogli vsakdanjih bremen...

Ni mi škoda časa, ki ga presedim s »svojimi« seniorji, in včasih v eni uri desetkrat slišim eno in isto stvar, ko ugotovim, da je nekdo poslušal moj nasvet in otrokom povedal, da se sam ne more več oprhati, in mu zdaj pri tem pomagajo, da je mogoče s 93-letnico o politiki debatirati uro in pol, da sem prišla ravno pravi čas, da sem obesila perilo, preoblekla posteljo, in ko izvem, da lahko iz krompirja in makaronov skuham sto in eno jed …

Rada sem prostovoljka, čeprav ni vedno lepo. Pri svojih letih se zato počutim koristno, ker drug drugemu nekaj pomenimo, kar je postalo še bolj očitno v času koronavirusa, ko se slišimo le po telefonu ali vidimo ob krajših srečanjih na varni razdalji.

Joži Umek, prostovoljka v projektu Starejši za starejše pri DU Hrastnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media