Na veleposlaništvu je jokala kot dež

Zgodbe | okt. '20

Marjana občuduje moč in predanost staršev otrok, ki so zboleli za rakom.

Marjana Benčina Schmidt živi v Nemčiji že 51 let. Že kot gimnazijka je tekoče pisala v nemškem jeziku, zato je bila vesela povabila, da del poletja preživi pri družini, s katero so se Benčinovi spoznali na morju. Dva meseca je delala v njihovi modni hiši in domov prinesla lep zaslužek in veliko prijetnih spominov. Tako prijetnih, da se je kmalu spet vrnila in se pozanimala o možnosti zaposlitve.

Na veliko presenečenje je dobila delo prevajalke v zagrebškem podjetju Export-import, obenem pa je opravljala tudi druga dela. Kljub uspehu pa jo je pekla vest zaradi staršev. Še zlasti zaradi očeta, ki je delal na rentgenskem oddelku in je pričakoval, da bo študirala medicino. Ko pa je spoznal njenega bodočega moža Hanza Schmidta, je bil tudi on pomirjen.

Po rojstvu hčerke Nadje je Marjana ostala doma, saj je bil mož kot arhitekt zelo zaposlen v Nemčiji in zunaj nje. Potem ko je hči postala šolarka, se je zaposlila za polovični delovni čas, obenem se je »šolala« tudi ona, in sicer na raznih področjih, nato pa se je zase in zaradi očetove želje odločila tudi za obsežno izobraževanje na področju zdravilstva. Do upokojitve je bila zaposlena kot organizatorica v zasebni fizioterapevtski kliniki. Vedno je bila rada blizu ljudi, še zlasti tistih, ki so potrebovali pomoč. Pomemben pa je tudi podatek, da je ob službi več kot 20 let delala tudi kot prevajalka na sodišču v Landshutu, kjer živijo.

Športnica v zrelih letih 

Kljub življenju, ki bi ji ga marsikdo zavidal, pa je ves čas pogrešala domovino, zato se je velikokrat vračala v Slovenijo k staršem, sestri in trem bratom. Ko je dobila dovoljenje, da prevzame nemško državljanstvo, kar je bilo za urejanje družinskih zadev enostavneje, je začutila tako globoko bolečino, da se je na slovenskem konzulatu razjokala. Zaposleni so jo tolažili, da gre le za simbolni podpis, da bo v srcu vedno Slovenka, toda njena bolečina ni bila zato nič manjša. 

Marjana si je ob življenjskih preizkušnjah vedno pomagala tako, da je pomislila, kaj jo je sprostilo in razveseljevalo, ko je bila še doma. Odgovor je bil: narava, tek v gozdu, plavanje v Krki. In v naravi ter gibanju je ponovno iskala uteho in oporo. Ob moževi podpori je začela resno trenirati, ko je dopolnila 49 let. Že naslednje leto je prvič sodelovala na triatlonu v Erdingu in je kar takoj, seveda v svoji starostni kategoriji, osvojila srebrno medaljo. In nato je na vseh naslednjih tekmovanjih osvojila srebrno medaljo, na zadnjem triatlonu leta 2016 pa celo zlato. Potem se je odločila, da preneha tekmovati, toda sčasoma je vse bolj v njej tlela želja, da se ob svojem 70. rojstnem dnevu še enkrat preizkusi v triatlonu. Do tekmovanja, ki bo junija prihodnje leto, mora biti v polni formi, zato že resno trenira. Ko pride v Novo mesto, kjer sta z možem kupila stanovanje, teka po poteh svoje mladosti, sicer pa trenira, kjer pač je, pogosto tudi v Švici, kjer živi njuna hči.

Med otroki, ki so zboleli za rakom                                       

Aktivna je tudi na Facebooku – tako je našla svoje mladostne znance in dobila nove prijatelje, ki pa jih želi srečati tudi v živo, da začuti kompatibilnost, saj splet marsikaj prenese ... Tako je spoznala, da je Valerija Čarman, ki jo je navdušila že z objavami na Facebooku, ena najbolj srčnih oseb. Skupaj z možem pomagata otrokom, ki so zboleli za rakom, in njihovim družinam. Marjana se jima je pridružila. Najprej se je udeležila njihovega teka v Škofji Loki, saj želijo biti ti otročki enaki zdravim vrstnikom, in iz Nemčije pripeljala balone za vse udeležence ter napravo za polnjenje le-teh s helijem.

Obiskuje in razveseljuje družine z obolelim otrokom, prisluhne željam otrok, kot je tista o oblekici iz popularne pravljice ali pa prvi kozmetiki za dekle, ki je pravkar zaključilo zdravljenje; in da ne bo razlik, je pripravila enako darilo tudi za njeno sestro. Skupaj z otroki in starši se veseli vsakega napredka in z njimi deli trpljenje, saj je rak pri otroku za marsikoga pretežka preizkušnja, zato se nemalokrat zgodi, da oče tega ne zdrži in odide. Ganljivi so tudi pogovori z družinami, ki so zaradi raka izgubile otroka, ostajajo pa povezane s starši obolelih otrok, ki jim pravijo »junaki 3. nadstropja«, ker so v pediatrični kliniki nastanjeni v tretjem nadstropju. Tako se imenuje tudi društvo, ki povezuje te družine. »Pri delu s temi družinami in njihovimi otročki sem našla globlji smisel življenja; občudujem njihovo moč, voljo, predanost in vesela sem, če lahko zanje kaj storim.«

Ne mara naštevanja, kaj vse je že naredila, kupila, podarila, koliko časa jim je namenila, saj pravi, da jo te povezave bogatijo in plemenitijo. »Gre predvsem za iskrene in sočutne odnose, povezanost in voljo, za življenje v vseh odtenkih in ljubezen, ki je v takih situacijah tako močna, da človeka povsem prevzame.« Na družbenih omrežjih objavlja utrinke s srečanj, saj meni, da je ta bolezen še vedno tabuizirana, še zlasti se ne govori o raku pri otrocih. Zaradi nevednosti so prepogosto deležni neprimernega odnosa tako vrstnikov kot žal tudi odraslih. Marjanin slovenski dom tako sega od Goričkega do Pirana, saj so žal povsod otroci, ki zbolevajo za različnimi oblikami raka. In »teta« Marjana pride do njih, kjer koli že so.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media