Zgodba o ljudeh na Vogarju

Prosti čas | okt. '20

Tudi dež ne pokvari lepega razgleda na Bohinjsko jezero.

To leto se je mnogo Slovencev odločilo spoznavati domovino, zato je tudi zanimanje za planinske domove in koče zelo naraslo. Tako so kočo na Vogarju spoznavali tudi novi obiskovalci z vseh koncev Slovenije. In jo še spoznavajo, saj bo odprta do 15. oktobra. 

Koča na Vogarju ali Kosijev dom na višini 1045 metrov je last Planinskega društva Železničar, ki je lani praznovalo 70 let od ustanovitve. Leta 1961 so kupili planinski stan, ga uredili s prostovoljnimi prispevki in prostovoljnim delom in po petih letih odprli kočo. Vse od takrat so jo dograjevali, urejali, zgradili vodovod, čistilno napravo, namestili sončne celice in agregat, pozneje pa obnovili streho in notranjost, da je koča lepa, dobro opremljena, oskrbljena s pitno vodo, novo kuhinjo in celo z lepimi, udobnimi kopalnicami. Da o rjuhah, ki se vsak dan sušijo na svežem zraku in soncu, pa o zabojih rož na vsakem oknu in vsakem vogalu sploh ne govorimo!

 Iz različnih smeri prihajajo planinci na poti v gore ali na poti nazaj in nekateri tu tudi prespijo, saj je koča dobro izhodišče za različne smeri. Iz doline ob Bohinjskem jezeru prihajajo tudi turisti. Nekateri peš na kratko turo iz doline do koče ali še na malo daljšo od koče naprej, drugi kar z avtomobilom po asfaltu do parkirišča, od koder je samo kratek sprehod do terase pred kočo. Od tod se odpre čudovit razgled na prelepe vrhove, in tudi kdor pride z avtomobilom, ima občutek, da je v hribih.

Kosijev dom je še posebej zgledno oskrbovan, odkar zanj skrbi Igor Strgar, oskrbnik že sedmo sezono. Prej je 15 let delal v gostinstvu, šest ali sedem let pa je zaradi strastne navezanosti na hribe v domu delal ob koncih tedna in čez zimo. Pravi, da je letos vse bistveno drugače, saj je zelo veliko domačih gostov, ki niso planinci. Tujci pridejo v hribe pripravljeni. Mestni gostje, ki pridejo samo na kosilo, pa imajo drugačne zahteve, ki jim je včasih težko ugoditi. Igor ima vsekakor rad svoje delo in ne razmišlja, da bi kaj spremenil – do upokojitve ima še 15 let in načrtuje jih preživeti tu, kjer je zdaj. In skrbeti, da bo dom urejen, delavci in gostje pa zadovoljni.

Prijazni ljudje in odlična hrana

 Že tri sezone od junija do septembra kuhinjo zelo dobro vodi Vida Proje. Prej je s svojimi dobrotami razveseljevala otroke v šoli, po upokojitvi in moževi smrti pa planince na Kokrškem sedlu in Zelenici. Sprva je še kuhala na starem štedilniku na drva, zdaj pa ima razkošje, kot je elektrika, z njo pridejo hladilniki in zamrzovalna skrinja, mikrovalovna pečica in celo kakšna indukcijska kuhalna plošča. Vsak dan skuha vse, kar je na jedilniku, včasih doda še bogato gobovo juho, če seveda nabere gobe sama, vedno pa poskrbi, da ne zmanjka jabolčnega zavitka in skutnih štrukljev. Opaža, da so gostje, ki pridejo na Vogar, zahtevnejši od tistih, ki pridejo do Kokrškega sedla. Tja pač ne pride vsak!

Nepogrešljivi oskrbnik Igor Strgar

Pravi, da ji še nikjer ni bilo tako lepo kot tu. Sodelavci, delo, okolje, sosedje, mladina, vse je dobro. »Radi se pohecamo, sosedje pridejo pomagat, če jih potrebujemo, posebno Andreja, Majda in Maja … Kakšen je šef? Zelo dober, delaven, luštkan, le žene nima! Še kaj? Hitro vprašaj, nimam časa klepetat', moram štruklje delat'!« Vida in vseh pet članov ekipe z oskrbnikom vred delajo vsak dan od zore do pozne noči. »Še to napiši: 76 let sem stara in moja zdravnica je navdušena nad tem, kar delam in kako živim. Pravi, da z mano nima nobenega dela in kako bi bila vesela, če bi bili vsi upokojenci tako aktivni! Zato predlagam vsem, naj si najdejo možnost in gredo v hribe delat. V dolino prideš prerojen!«

Vidi se je za dva meseca je pridružila sveže upokojena Vika Avrelio, ki je prej prihajala pomagat ob koncih tedna, za novo leto ali ob delovnih akcijah kot dolgoletna članica PD. Tudi letos je prišla samo za nekaj dni, potem pa ni mogla več v dolino in je ostala in razveseljevala goste s svojo dobro voljo, ki jo je stregla poleg hrane. In s skrbno nego rož, ki cvetijo okoli koče. Vika je ob 70. obletnici društva dobila priznanje za svoje prostovoljstvo. Prehodila je večji del gora v Sloveniji, zdaj pa bi se rada vrnila v domače Trbovlje, se družila s pravimi ljudmi, pozimi bi spet rada pletla in prebrala vse knjige, ki jih ima, pa so morale čakati. In na Vogar bo seveda še hodila! Rada je v hribih, čeprav se je vse zelo spremenilo, odkar se ljudje lahko po asfaltu pripeljejo tja, do koder se je bilo včasih treba potruditi. Zdaj so začudeni, če ne morejo dobiti sladoleda, ekspresne kave, sveže limonade ali da ne morejo pri njih polniti baterij za električno kolo in da jim ne morejo ponuditi sušilnika za lase! Ne razumejo, kaj pomeni skrbno trošiti elektriko. »Jaz vem, saj prav zaradi prevelike porabe ne moremo imeti pomivalnih strojev in je treba vso posodo pomiti na roke! To res ni mačji kašelj. Gledam tudi obiskovalce – obutev, obleka, vsa oprema je velikokrat pomanjkljiva.«

Poskrbeti za varnost – in smeti

Res, za gore se je treba pravilno opremiti, predvsem zaradi varnosti! Kdor gre v gore, bi se moral pozanimati, poučiti in ravnati pravilno. In tako vzgajati tudi otroke. Tudi o smeteh dandanašnji ljudje vedo bolj malo – pravi planinec odnese svoje smeti s seboj v dolino! So jih nosili v nahrbtnikih in res ne bi bilo težko odpeljati svojih odpadkov v avtomobilu – in mimogrede pobrati še vse tiste, ki jih najdejo na poti. 

Oskrbniku Igorju ter Vidi in Viki ves čas pomagajo mladi, na primer kuhar Žan Haramina, ki ob vsem drugem skrbi, da slastnih palačink nikoli ne zmanjka. Poleg kuhanja, ki si ga je izbral za poklic, ga veseli še šport, saj aktivno trenira bovling. Na Vogar bo še hodil kuhat, vse dokler bo kuhala Vida, njegova babi. In izkušena babica mi je zaupala, da seveda ona uči Žana, da pa ji je nekaj skrivnosti kuhinje tudi on že odkril! Urša Zupanc, mlada članica PD Železničar, je žal septembra nehala razveseljevati goste s svojo priljudno, spretno postrežbo, saj mora v dolino, kliče jo služba, kjer bo pomagala, da otroci v vrtcu ne bodo lačni. Vendar se bo gotovo še vračala, saj ima rada hribe, pa tudi rada streže, ker iz pogovora z ljudmi zelo veliko izve in se nauči.

Vika Avrelio skrbi tudi za rože.

Ta ekipa pridnih, neutrudnih delavcev ima še eno čudovito lastnost: stari znanci koče na Vogarju pravijo, da prav nikoli še niso slišali, da bi kdo od delavcev v domu povzdignil glas v jezi ali živčnosti – ves dan in vse dni delajo mirno, da nikoli ne slišiš niti ene glasne nestrpne besede. In za ta planinski raj je tako tudi prav, saj poleg dobre postrežbe poskrbijo tudi za to, da gostje na obisku doživijo lepoto in mir gora. 

PD Železničar je član Planinske zveze Slovenije, ustanovljene kot Slovensko planinsko društvo leta 1893. To je naša največja organizacija, saj šteje 57.000 članov, vključenih v 290 planinskih društev. Naše gore, po katerih vodita 2002 poti v skupni dolžini 10.004 kilometre, so zelo cenjene, saj jih letno obišče okoli 1,4 milijona obiskovalcev; v 179 planinskih kočah in bivakih je na voljo približno 7400 ležišč.

Besedilo in fotografije: Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media