Ustvarjati pomeni dvakrat živeti

Zgodbe | okt. '20

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Ugleden pedagog, umetnik in modelar Arpad Šalamon je 7. septembra dopolnil 90 let. Seveda je bila to priložnost ne le za pregledne razstave njegovih del, ampak tudi za številne obiske na domu v Slovenskih Konjicah. »To je naporno,« ugotavlja. »Moje misli so drugje, pri ustvarjanju. Ustvarjati pomeni dvakrat živeti. Veste, likovnega dela ne potegneš iz prsta. To je miselna operacija, ki je nihče ne vidi. Slikar dela tisto, kar je v njem.«

Danes je prepoznaven predvsem po likovni dejavnosti in umetniški grafiki, čeprav se je z njima začel intenzivno ukvarjati šele po upokojitvi. Posebej v mali grafiki in ekslibrisu ga uvrščajo med najaktivnejše umetnike na svetu in je po izboru stroke eden izmed stotih najboljših grafikov, zraven pa vedno bolj preseneča z mojstrstvom prosojnih akvarelov in pogumnim iskanjem vedno novih tehnik, materialov in motivov. Njegovi grafični odtisi so v arhivih knjižnic, galerij in zbirateljev domala na vseh celinah. Je član Društva Exlibris Sloveniae (častni član), KBK Madžarske, Srbije, Češke, Poljske in Kitajske. Vpisan je v enciklopedijo Likovnih umetnikov Madžarske in Enciklopedijo likovne umetnosti Južne Madžarske. Je član Lions kluba, v katerem organizira natečaj Plakat miru v šestih osnovnih šolah, častni član Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije in Društva modelarjev Modelar Velenje, član Društva gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, član Sožitja, društva za pomoč osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, aktiven pa je še v nekaterih društvih s posebnimi nameni. Prav tako je član Društva likovnikov in fotografov Slovenske Konjice in član Društva šaleških likovnikov.

Cenijo ga povsod, kjer je deloval, kar so mu pokazali tudi z vrsto priznanj (tudi s konjiškim zlatim grbom). A pot do tod je bila dolga in zavita.

Igra naključij

Rodil se je leta 1930 madžarskim staršem v Subotici. »Mama je bila zelo stroga, samozavestna ženska. Kot srednješolec sem kar trikrat pobegnil od doma,« se spominja. Lepši so spomini na teto, amatersko slikarko in profesorico klavirja. »Dala mi je prve uporabljene oljne barve in kasneje prve čopiče. Pred tem sem slikal kar s prstom.« Mimogrede, glasba je še ena njegovih ljubezni, igra na violino, klavir in orgle. Končal je učiteljišče v Subotici in naredil sprejemni izpit za likovno akademijo v Beogradu. »Ko sem ob vpisu 4. oktobra 1950 oddal diplomo in življenjepis, so me zavrnili, češ ali ne vem, koliko je nepismenih ljudi na vasi. Pod marš so me poslali nazaj.«

To je bila težka izkušnja, ki jo je zaupal protestantskemu »dušebrižniku« v cerkvi, kjer je igral na orgle. »Saj Madžari niso samo v Bački,« mu je rekel in napisal prošnjo za zaposlitev v Sloveniji. »Sedmega novembra sem bil sprejet in šel na vlak ter na Hodoš.« Tam je šele leto dni poučeval, ko so ga že »odkrili« in mu ponudili štipendijo za študij v Ljubljani (pa še stanovanje so mu našli). Pedagoško fakulteto, smer likovni pouk in tehniška vzgoja, je zaključil leta 1954. »Imel sem izredno dobre profesorje: Draga Vidmarja, Antona Gojmirja Kosa, Zorana Dideka, Jelislavo (Špelco) Čopič ... V ateljeju Božidarja Jakca sem spoznal čar in vse finese umetniške grafike.«

Ob študiju je življenje teklo naprej. »Zaljubil sem se v kolegico, poročila sva se in skupaj odšla v Lendavo, kjer je žena poučevala v slovenščini, jaz pa v madžarščini.« Te kraje je imel rad, a ga je odgnal takratni župan, ker ni bil v partiji. Šla sta v Velenje, kjer pa je bilo delovno mesto za likovno vzgojo zasedeno. Ob poučevanju fizike in matematike se je povsem posvetil ustvarjanju na tehniškem področju, na likovnem pa bolj toliko, »da ne bi čisto zarjavel«. Vendar pa je vodil vrsto odmevnih grafičnih delavnic in celo naredil svoj tiskarski stroj. Od leta 1961 je poučeval tehniško vzgojo in med mladimi spodbujal inovativni duh. Za vzorno in uspešno delo z učenci je prejel več visokih odlikovanj in pohval (Kidričevi nagradi). Izdal je štiri knjige o modelarstvu in tehniški kulturi. Na Zavodu za šolstvo celjske regije je bil inšpektor za likovni pouk, do upokojitve 1988 pa je bil zaposlen na Zavodu za urbanizem Velenje.
O tem času njegovega življenja danes priča skoraj 900 tehničnih knjig o modelarstvu, več kot 50 pokalov in številna priznanja. Govorijo o desetletjih, ki jih je preživel z mladimi, ko je skupaj z njimi ustvarjal ladijske, letalske in avtomobilske modele. O času, ko so ga razglasili za najboljšega tehniškega pedagoga v Jugoslaviji. »Otroke je umaknil z ulic. Naučil jih je misliti, ročnih spretnosti in vztrajnosti. V modelarstvu je bil vedno tisti, ki je poudarjal tudi lepoto tehničnega izdelka,« povzame ta del Arpadovega življenja, v katerega še ni bila vključena, žena Heda Vidmar Šalamon.

Čudovita dvojina

Heda in Arpad sta se našla pred več kot četrt stoletja, ko sta bila oba že vdovca. »Nekdanji učenec jo je nekoč pripeljal na obisk, češ da ima lepe slike. Ko je vstopila, je bila vsa obsijana s soncem. Njen nasmeh me je povsem obvladal,« se spominja. Potem je življenje steklo po novi ravni črti. Arpad se je pred 28 leti, že upokojen, preselil v Slovenske Konjice, Heda se mu je pridružila v likovnem ustvarjanju. Skupna energija se je pokazala v pravem izbruhu ustvarjalnosti (delček sta jo prikazala tudi na skupni razstavi Čudovita dvojina). V nekaj letih sta postala znana in prepoznavna v Sloveniji in tudi v velikem delu sveta. Kot likovna ustvarjalca posameznika in kot par, ki ima povsod prijatelje, ki se dobro počutijo v njuni družbi.

A samo malo je manjkalo, da ga ne bi mogli šteti med slovenske umetnike. Po osamosvojitvi Slovenije se je namreč znašel med izbrisanimi, saj se je ob prihodu v Slovenijo opredelil kot državljan SFRJ madžarske narodnosti. Po osamosvojitvi ni niti pomislil, da bi moral zaprositi za slovensko državljanstvo. Izbrisali so ga iz volilnega imenika. Dve leti je trajalo (ta čas ni mogel v tujino) in potrebne je bilo veliko Hedine odločnosti, da je državljanstvo tudi dobil. Pa ne katero koli – prioritetno! Štiri ministrstva in vlada naše države so na osnovi številnih nagrad in odlikovanj priznanemu vzgojitelju mladih državljanstvo seveda odobrili. Je pa moral na izpit iz slovenskega jezika. Opravljal ga je v Velenju pri kolegu, s katerim sta leta skupaj poučevala, seveda v slovenščini.

Do zdaj je pripravil več kot 400 samostojnih in sodeloval na približno dva tisoč skupinskih razstavah. Za svoje delo je prejel na stotine priznanj in nagrad. A sam raje govori o svojem živem ustvarjalnem nemiru, o veselju, ki so mu ga prinašale slikarske kolonije v Sloveniji in v tujini, o svojih učencih. Ravno pri delu z mladimi namreč lahko združuje svoji dve veliki poslanstvi – pedagoško in umetniško. Ponosen je na bivše učence, saj so mnogi postali ugledni likovni ustvarjalci, tudi profesorji na Akademiji za likovno umetnost.

Svoje iskrive nagajivosti nikoli ni skrival: »Moje grafike niso le posnemanje narave, ampak imajo globlji emocionalni poudarek. Marsikdo o tem ne razmišlja in vidi samo, ali je to jab’ka al’ pa pes.« Tudi zato ne preseneča, da v njegov najbolj sproščeni izpovedni program spada tudi karikatura. Samo ustvarjalno pot pa oriše zelo jasno: »Najmanj mesec dni raziskujem, kako in kaj bom naredil, potem nekaj dni delam skice. Če sem z njimi zadovoljen, izberem dve ali tri. Potem pride še fizično delo – v dnevu ali dveh vse izrežem in odtisnem.« Preprosto?

Besedilo in fotografije: Milena Brečko Poklič