Zapela sta s Titom

Prosti čas | okt. '20

Dobre stare viže

Pevec Jože Černe se spominja, da ko je bil star sedem let in je moral iti v šolo, so vsi otroci v šolo hodili bosi. »Še pri petnajstih letih sem hodil bos na Vič v nižjo gimnazijo! Bil je to res pravi užitek,« se nasmeji. Tudi v času pred 2. svetovno vojno so otroci radi praznovali, predvsem Miklavža in božič. »Če ni bilo snega, smo dejali, ata, kdaj bo sneg. Miklavž ga bo prinesel, je vedno rekel, in enkrat ga je res. To so bila velika pričakovanja, čeprav v peharje, ki smo jih nastavljali, nismo dobili kaj veliko daril, le kakšne sladkarije, arašide, igračke,« pove. 

Rodil se je 18. julija 1932 v Kozarjah pri Ljubljani. Otroci so morali v tistih časih pomagati staršem, delati. »Ko sem bil star deset let sem že nosil hrano živini in skupaj z brati smo 'nafutrali' vseh 20 krav v hlevu. Zlagali smo tudi žito v kozolec pa lovili ribe,« obuja spomine. V družini je bilo kar enajst otrok, njihov oče pa je bil v času od leta 1932 d 1942 tudi župan Občine Dobrova pri Ljubljani. Mama pa je bila izjemna kuharica, pisala je tudi pesmi.

Vsi v družini so bili izjemno glasbeno nadarjeni, a so samo peli, solistično, dvoglasno ali pa kot ljudsko petje. Tedaj ni bilo denarja, da bi koga poslali v glasbeno šolo, so pa njihove kraje pogosto obiskovali razni pevci, lajnarji, Cigani z medvedom. Nekoč pa je v vas prišel oče s fantičkom, ki je igral na blokflavto, oče pa ga je spremljal s harmoniko. Ko je mladi Jože Černe to videl in slišal, je kar obstal in potem mamo prosil, ali bi se lahko učil igranja na kakšno glasbilo. A je rekla ne, ker če bi šel v glasbeno šolo on, bi potem še vsi drugi otroci hoteli iti. So mu pa kupili orglice in hitro se je naučil igranja nanje.

Tri leta po končani vojni je začel prepevati v zboru ljubljanske tehniške srednje šole. Ko je šolo končal, se je zaposlil v Litostroju in delal v orodjarni, kasneje je postal inženir strojništva.

Vojak in glasbenik

V vojašnici v Bitoli v Makedoniji, ki so jo poimenovali tudi »mala glasbena šola«, je vojsko služil s številnimi glasbeniki, tudi slovenskimi. Imeli so orkester, nekateri so začeli pisati popevke, Jože Černe pa se je naučil približno sto popevk zapeti in zaigrati na kitaro. Nekaj let po prihodu od vojakov je šel v srednjo glasbeno šolo na oddelek za solo petje. Ko je končal še tretjo stopnjo akademije za glasbo, je petje vzel resno. Najprej je leta 1958 zapel z zborom primorskih študentov, potem z Akademskim pevskim zborom Toneta Tomšiča pa z ansamblom za staro glasbo Schola Labacensis. Narodne pesmi je na javnih prireditvah in radiu prepeval tudi ob spremljavi harmonikarja Avgusta Stanka, leta 1963 sta posnela pet pesmi in hitro sta se znašla tudi v prvi televizijski oddaji Iz naših krajev. S Koroškim akademskim oktetom je sodeloval 20 let, potem ko je bil že upokojen, pa je še 23 let pel v Ribniškem oktetu.

 Kasneje je pel tudi na radiu in koncertih in je tako poleg opernih arij odpel še vsaj osemdeset koncertnih samospevov.

Leta 1962 se je poročil z Vero, rodili sta se jima hčerki.

Jožeta Černeta je poneslo tudi v kraje zunaj Slovenije, v mnoge evropske države, Severno in Južno Ameriko, Kanado in celo v Afriko. Z Avgustom Stankom pa sta igrala in pela tudi Titu in Jovanki na Brionih, in sicer pesmi Vinski sem brat, Imam tri ljubice, Moje ženke glas, Sem fantič z zelenega
Štajerja ... Na njegovo željo pa je zapel še Pleničke je prala pri mrzlem studenc' in Tito je začel peti z njim. Zadnje kitice pa predsednik ni poznal in mu je potem dejal, da je »nešto priređeno«. Jože Černe mu je odgovoril, da imajo narodne pesmi več kitic.

V zadnjih letih pa ustvarjalno sodelujeta s harmonikarjem Janezom Goršičem. Jože je imel 85 let, ko je z njim posnel dvojni CD, pred tem pa še dve CD-plošči in skupaj je izšlo natančno sto narodnih pesmi. »Moram reči, da sem res vesel, da sem pri teh letih še lahko, če je bilo treba, tako visoko zapel, to pride gor do G, kar je za bariton že kar velika višina. Sicer se zavedam, da nisem več mladenič, temveč oldtajmer. Tak avto gre še vedno naprej, a se vidi, da je starejši,« obrazloži in se nasmeji.  

Drago Vovk 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media