Na Mrzlem vrhu je toplo

Prosti čas | okt. '20

Vandramo po Sloveniji

Ko se spočijejo oči.

Na kopast in razgleden Mrzli vrh (987 m), ki se po kmečki domačiji Lancman, ležeči pod vrhom, imenuje tudi Loncmanova Sivka, se podamo iz Žirov, najbolje z južne strani naselja, kjer zavijemo desno na stransko cesto, kjer kmalu opazimo oznake za Mrzli vrh. Tik pod vrh pelje sicer vijugava cesta, lahko pa se nanj podamo tudi peš. Če bomo dosledno zvesti markacijam ob cestah in pešpoteh, smo v dobri uri na vrhu.

Oznaka za Mrzli vrh stoji malo pod vrhom. Zapustimo pot in smo po travniku čez nekaj minut na najvišji točki. Presenečeni boste: na južno stran boste imeli za hrbtom nekaj gozda, na vrhu pa je njiva. Zdaj v oktobru bo že počivala. V Sloveniji imamo osem Mrzlih vrhov. Že na žirovskem območju najdemo dva. Tu govorimo o razglednem kopastem vrhu zahodno od Žirov, drugi je poraščen z gozdom in leži nekoliko bolj severno.

S poti na Mrzli vrh boste imeli lep razgled na sosednji Žirovski vrh, Blegoš in Koprivnik, hribe nad Cerknim, v lepem vremenu pa bo pogled segel vse do Bohinjskih gora, še zlasti pa na Sivko (1008 m), najvišji vrh v bližnji soseščini, ki je z zračnim visokim gozdom poraščen vrh. Le deset minut rahlega vzpona je oddaljen od ceste, ki na Mrzli vrh pelje iz idrijske smeri. Obisk je zelo prijeten, čaka vas žig Slovenske planinske poti, če ga potrebujete ali pa vam je le pri srcu. Razgleda s Sivke ni, zato se je toliko bolje podati na bližnji 21 metrov nižji Mrzli vrh, ker je tako vabljivo obel in razgaljen, tako žirovsko edinstven; morda najlepši vrh na žirovskem območju in v Rovtah. Čeprav ima mrzlo ime, je poln toplote in s tem lepote. Morda pa so ga Lancmani in okoličani tako imenovali zato, ker je na taki višini mrzlo orati ali kositi. Morda zato, ker so se tudi na tej goličavi bali žirovskega rilčkarja. No, to skrivnost bo treba malce razložiti.

Nad Taborom, najstarejšim delom Žirov, je hrib Žirk, ki mu ni uspelo zrasti do višine starejšega brata Mrzlega vrha. In tu lahko začnemo uganjevati zgodbo, zakaj ima kraj tako lepo in obenem nenavadno zveneče ime. Tudi če zgodba ni resnična, se Žirem prilega. Žirovski kraji so polni skrivnostnih bajanj. Recimo, kadar koga trka luna, lahko ob najtišji nočni uri sliši, kako nekdo iz podzemnega jezera v Žirku golta vodo. Če to zasliši popolnoma jasno, je blizu potres. Sme klicati seizmologe. Če mu nihče ne dvigne telefona, sme hujskati živali, naj lajajo ali mukajo. Vendar pa ga razvoj dogodkov utegne prehiteti, in takrat gorje … Od potresa bo v Žirku zazijala luknja, skozi katero utegne priti goltalec Lintvern, namreč tisti skrivnostni, nič kaj prijazni vodož(i)rni zmaj. Požirati pa se bo namenil lepa žirovska dekleta, koga drugega.

Davek na žir

Žirem so današnje ime verjetno dali slovanski naseljenci, in sicer po plodu bukev, ki jih je bil žirovski svet poln pred izkrčenjem doline in obodnih bregov. Freisinški škofje, ki so v kotlini osnovali svoje gospostvo leta 1030, so svojim podložnikom ukazali rediti predvsem prašiče. Fevdalci so poleg dajatev v mesu Žirovcem odrejali še poseben davek, ki se je imenoval žirnina. In požeruhom iz Škofje Loke je žirovsko ozemlje pripadalo skoraj 800 let, tj. vse do leta 1803. Kako se je v tem času godilo bukvam in žiru, poslušajo Žirovci občasno na šentjanževo, ko jim ob kresu svoje odštekane zgodbe razlaga bukov rilčkar, drobceni brat hudega zmaja izpod Žirka; v glavnem o tem, v kakšni nevarnosti so vsevdilj žirovska dekleta. (Morda pa iz njih proseva strah žirovskih fantov, da bodo zaradi tujcev, naseljencev in mejašev ob domača dekleta.)

Pogled z Mrzlega vrha na Žiri

V Žireh se začne tudi markirana tematska pot, ki se imenuje Ob rapalski meji, pač v spomin na čase po prvi svetovni vojni in v opozorilo, do kod je segla osvajalska Italija v slovensko ozemlje in kako je ta krivična meja spremenila življenje ljudi ob njej, kako je presekala njihove gospodarske, socialne in verske utečene poti in navade, kako je sprožila silovit kontrabant in vplivala na odhod mladih ljudi v tujino. Eden od delov te slikovite poti je prav vzpon na Mrzli vrh. V pozni jeseni in zimi gre izlet po tem svetu velike živinoreje še posebno priporočati zaradi neomejene hoje križemkražem. Blizu, le malce spodaj od Mrzlega vrha, je še ena obolna vzpetina, iz katere moli čop od vetrov zdelanih iglavcev. Ta drevesna gruča je mesto, kjer so Italijani imeli svojo obmejno stražarnico. Po osvoboditvi je bila »caserma« z velikim veseljem izbrisana z vrha. Na tabli nekoliko spodaj so zgodovinska pojasnila in reproducirane fotografije italijanskih soldatov v značilnih petelinjih pozah.

Z Mrzlega vrha se lepo vidi nova planinska koča na Mrzl'ku (971 m), prav tako pa se, logično, lepo vidi od koče na Mrzli vrh. Med njima je slab kilometer zračne razdalje. Koča je 179. članica v družini slovenskih planinskih koč, zavetišč in bivakov. Postavljena je na Slovenski planinski poti, Via Alpini, Loški planinski poti in na nekaterih označenih kolesarskih poteh blizu ceste Sovodenj–Mrzli vrh. Je primer sodobno opremljenega planinskega domovanja, odprta pa ob koncih tedna kot izhodišče poti na hribe Mrzli vrh, Sivka, Bevkov vrh in Ermanovec, med katerimi pa je prvi najbolj navdušujoče razgleden.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media