Čudno poletje čudnega leta

Prosti čas | okt. '20

Letošnje leto je bilo na vse načine drugačno od drugih. Najprej upokojitev, ki se je ni veselila, ni štela dni, kot jih nekateri odštevajo. Še prekmalu je prišel dan, ko je zadnjič prišla v službo. Pravzaprav je bil to čuden dan, njene police in omare in njeni predali so bili že prej skrbno pospravljeni in urejeni, da bi zapustila naslednici vse tako vzorno, kot se je spodobilo zanjo, ki so jo vsi imeli za tako natančno in urejeno gospo.

»Saj ni treba biti tako do konca skrbna. Bomo že uredili tudi brez tebe,« ji je rekla kolegica, vendar je ni poslušala, celo premagati se je morala, tudi ta zadnji teden, da ni začela pogovora o urejenosti in doslednosti. Motili so jo neurejeni papirji kot tudi vse druge neurejene stvari, ona je bila srečna, če je bilo vse na svojem mestu in jasno in čisto. Na vseh področjih.

Tisti zadnji dan je minil kot v meglici, sodelavci so prihajali z vseh oddelkov, da rečejo z njo besedo ali dve, zanimivo je bilo slišati mnoge tako zelo različne spomine, ki so jih drugi imeli na skupne čase. Vse življenje v enem podjetju – to pa je že prava redkost, ki je sodobni rod ne bo poznal. Ona pa odhaja iz službe tam, kjer je začela svojo delovno dobo kot vajenka, in res je imela občutek, kot da zapušča svoj drugi dom, kjer ji je bilo vse znano in vse domače in tudi vse njeno. Čeprav so se časi tako zelo spremenili. Zaradi vseh sprememb ji je bilo pravzaprav lažje, ko je odhajala.

Komaj se je dobro zavedela, da ji res ni treba vsako jutro v službo, ampak lahko gre, kamor hoče in za kolikor časa hoče, komaj je začela delati velike in majhne načrte za ta novi čas, že je udaril nov svetovni red: nenadoma, čez noč, brez napovedi, analiz in projekcij so ustavili ves svet! Tuje ji je bilo gledati slike mest s praznimi trgi, praznimi otroškimi igrišči in praznimi trgovinami, zaprtimi cerkvami, kinodvoranami in stadioni. Kot bi človek izumrl – pa se je le zaprl v svoj dom in skozi okno gledal, kaj se dogaja. 

Spomladanskemu mrtvilu je sledilo poletje, ko so ljudje obotavljivo lezli iz katakomb in se podajali na morske obale, se dvigovali na gore in obiskovali domače lepote, ki jih niso še nikoli videli, ker so prej najraje začeli res gledati šele tisoč kilometrov od doma.

»Poglej, saj je kot norveški fjord,« je rekla navdušena mama hčerki, ko sta z vrha pogledali na Bohinjsko jezero.

»Katero jezero je to?« je vprašala druga pohodnica.

»Bohinjsko!«

»Nisem tebe vprašala, ampak gospo!«

»Res je Bohinjsko.«

»No, vidiš, sem ti rekel. Tamle dol stanujemo.«

Takih in podobnih pogovorov je bilo slišati veliko, veliko pa tudi resničnega navdušenja, če ne nad naravo, pa nad sabo:

»Vidiš, 9000 korakov! Še 12000, pa bom na cilju,« je rekla športno oblečena gospa in nihče je ni vprašal, kje je njen cilj. Vsak si je naravo ogledoval po svoje.

Počasi se je najavljala jesen in glasovi o nevarnosti so bili vedno bolj zoprni: število okuženih se povečuje iz dneva v dan. Okoli nje teh opozoril nihče ni jemal preveč resno.

»Pretiravanje, svetovna zarota, farmacevtski biznis ...«

»Poznaš koga, ki je bolan?«

Naposlušala se je ljudske modrosti in filozofije upora, bilo je zanimivo, kaj vse kdo reče in trdi, ona pa se ni hotela ukvarjati s stvarmi, ki jih ne razume in o katerih ima premalo podatkov. Ona se gotovo ne more odločati namesto tistih, ki se morajo. Premišljevala je, da mora biti nekaterim zelo težko pri tem. Kajti o neznanih rečeh je težko biti pameten, tudi če se ne bi spreminjale, kot se baje ta virus.

Ni vedela, kaj naj si misli o vsem skupaj. Do včeraj, ko je izvedela, da ima njena najbližja prijateljica pozitiven izvid na covid-19 in je zdravnik tudi njo poslal na bris.

Če pozna koga, ki je bolan? Pozna ljubo prijateljico, ki se je kašlja najbrž nalezla prav od nje – in sebe, seveda. Ko pa enkrat sam uvidiš, da ne verjamejo v nevidno žverco, ki te zažira, pa postaneš jezen! Pa ne na virus … Če na drugega ne, pa na čudno poletje, s katerim se je začela njena upokojenska doba.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media