Naša dolžnost
Pred kratkim sem se zapletla v pogovor s starejšo gospo in nekako sva prišli na stare čase. Kar oživela je in mi hitela razlagati, kako težko so živeli med drugo svetovno vojno in po njej. »Borili smo se, da smo ostali Slovenci, da lahko govorimo po slovensko. Na to se danes kar pozablja in premalo ceni,« je dejala. V vojni je izgubila ljubljenega brata. Bil je v cvetu mladosti in tako kot mnogo drugih fantov ni dočakal svobode. Težko življenje je sledilo tudi po vojni. Obnavljali in gradili so domovino in lastne domove. »Toliko spominov imam na te čase in rada bi jih komu povedala,« je dejala in nadaljevala, »veste, takrat nam ni bilo lahko, danes si mladi tega sploh ne morejo predstavljati.«
Prisluhnimo jim, dokler je še čas, to so živi spomini, ki bodo odšli z njimi. Kakšno je bilo življenje pred sto leti, nam še lahko iz prve roke povedo naši kleni stoletniki. Pisatelj Boris Pahor je kot fantič doživel požig slovenskega Narodnega doma v Trstu in po stotih letih dočakal, da je prišel nazaj v slovenske roke. Njegovo pričevanje je neprecenljive vrednosti. Tudi spomini naših babic in dedkov so nekaj posebnega, so del nas in naših korenin, ki jih je dobro poznati.
Živimo v težkih časih, ko celotno svetovno prebivalstvo, še posebej starejše in bolne, ogroža nova virusna bolezen covid-19. Pokazala je, kako ranljivi smo in da premalo naredimo za najranljivejše skupine. Nujno bi potrebovali urejeno dolgotrajno oskrbo, a zakona še vedno nimamo, čeprav se o njem pogovarjamo že več kot deset let. Novi predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je pred kratkim dala v javno obravnavo trenutna vlada, je šele začetek odgovornega urejanja njihovega položaja. Najpomembnejše je, da družbeni dogovor pripeljemo do konca. Izkušnje iz pilotnih projektov so lahko v veliko pomoč. Zagotovo vsega ne bomo mogli urediti čez noč, a nujno je, da starejšim končno prisluhnemo. To je naša dolžnost.
