Nekdanje središče notranje slovenske Istre

Zgodbe | nov. '20

ODSTRTE PODOBE – PODGRAD

Karlo Vičič

Večje središčno naselje leži v jugovzhodnem delu Podgrajsko-Matarskega podolja na meji med Brkini in Čičarijo. Sestavljata ga gosteje pozidani del na pobočjih flišnih vzpetin Grmade (677 m) in Starega gradu (675 m) z razvalinami Novega gradu iz 13. stoletja ter nižje ležeči del ob glavni cesti Trst–Reka. V okolici so opuščeni pašniki in mlad mešan gozd, pod naseljem pa je obsežna zakrasela suha dolina. Podgrad je bil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, iz katerega izvirata stari razglednici, upravno središče notranje slovenske Istre z okrajnim sodiščem, davkarijo in sedežem občine ter pomembno krajevno žarišče slovenske kulture.

Tako so se tu naselili številni državni uslužbenci, ki so se zbirali v gostilni 'Pri Sotlarjevih' v vaškem predelu, imenovanem Flikarji. "Tedaj jo je vodil moj pranono Karlo Vičič in ga vidimo ob levem robu razglednice iz leta 1905,« pravi njegov pravnuk Karlo Vičič, 65-letni upokojeni gostilničar. Vendar pa začetki njihove oštarije segajo še dlje nazaj, tj. v sredino 19. stoletja, doda naš sogovornik, medtem ko nam kot zagnani ohranjevalec podgrajskega zgodovinskega spomina pojasnjuje dogodke na starih fotografijah in opisuje zanimive stare predmete, skrbno razstavljene v gostilniških prostorih.

Gostilna »Pri Sotlarjevih« 

»Moj prapranono Andrej Vičič se je leta 1834 iz Zagorja pri Pivki preselil v Podgrad in se tu najprej ukvarjal s sedlarstvom. Nato je leta 1854 odprl gostilno, ki se je je zaradi njegovega poklica kmalu oprijelo ime 'Pri Sotlarjevih', kar izvira iz nemške besede za sedlarja – Sattler. Leta 1891 je gostilno prevzel njegov sin Karlo z ženo Marijo, ki sta v času, ko se je med Slovenci krepila narodna zavest, na široko odprla vrata izobražencem (sodnikom, dacarjem, učiteljem), ki so se vsakodnevno sestajali pri njiju. Tako so tu med drugim samoiniciativno zbrali tudi prispevek (pet kron in trideset krajcarjev) za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani, ki so ga odkrili 10. septembra 1905. Gostilna je imela plinsko razsvetljavo, za razvedrilo gostov pa so vanjo postavili tudi 'muziko' oziroma glasbeni avtomat. Zaradi svojega domoljubnega delovanja sta lastnika v času italijanske okupacije leta 1923 izgubila licenco, zato sta morala gostilno zapreti. Tri leta kasneje je njun sin Drago, zaposlen na občini Podgrad (odgovoren za ceste), v sosednji hiši odprl bife z grosistično prodajo vina, ki ga je njegova žena Marija vodila do leta 1940. Po drugi svetovni vojni pa je moja mama Dora leta 1968 znova odprla gostilno 'Pri Sotlarjevih' in nadaljevala rodbinsko tradicijo ter jo leta 1981 predala meni kot predstavniku pete generacije gostilničarjev,« pripoveduje Karlo Vičič, ki jo je do leta 1995 vodil s prvo ženo Franko, po njeni smrti je bil dve leti sam, odtlej pa v njej gospodarita s sedanjo ženo Denio in gostom ponujata predvsem domače istrske jedi in istrsko vino.

Večslikovna razglednica, izdana po letu 1910, prikazuje glavne tedanje znamenitosti Podgrada.

Nekaj hiš stran od Vičičeve gostilne se je v družini posojilniškega uradnika rodil skladatelj, dirigent, zborovodja in glasbeni pedagog Radovan Gobec (1909–1995). Zaradi očetovega poklica se je družina veliko selila, maturiral pa je leta 1928 na učiteljišču v Mariboru. Nato je služboval v Grižah, zaselku Henina v Polani pod Lisco in Jurkloštru ter leta 1942 vstopil v NOB. Po osvoboditvi je končal študij dirigiranja in kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter leta 1946 prevzel vodenje APZ Toneta Tomšiča in leta 1953 Partizanskega pevskega zbora. Vseskozi je tudi komponiral in ustvaril več kot 300 zborovskih skladb, operet, kantat in pesmi za mladinske zbore. Ob stoletnici rojstva sta KD in KS Podgrad na njegovi rojstni hiši odkrila spominsko ploščo.  

V ozadju enoslikovne razglednice vidimo hrib Stari grad, na katerem stojijo ostanki okroglega stolpa srednjeveškega Novega gradu, ki je v pisnih virih prvič omenjen leta 1275. Nekaj let prej so ga pozidali goriški škofje, na njem pa so gospodovali njihovi ministeriali in nadzorovali pomembno tovorniško pot skozi Matarsko podolje v notranjost Istre in dolino reke Reke. Grajsko poslopje, ki je obsegalo večnadstropni stanovanjski del nepravilnega pravokotnega tlorisa z obzidanim dvoriščem in mogočnim okroglim obrambnim stolpom, je kasneje zamenjalo številne lastnike. Leta 1768 ga je kupil markiz Anton Montecuccoli iz Modene, po njegovi smrti pa ga je podedoval sin Enej Franc, ki je v začetku 19. stoletja v naselju Podgrad zgradil dvorec. Tega je njegov sin Rajmund leta 1850 prodal občini, nakar so vanj preselili deželne urade, grad pa opustili in kmalu zatem do tal porušili. V prostorih »sodnije«, kot starejši domačini še danes pravijo nekdanjemu dvorcu (ker je bilo v njem svoj čas tudi sodišče), je leta 1955 začelo obratovati podjetje za predelavo plastičnih mas Plama. To se je hitro širilo, zato so proizvodnjo že čez šest let preselili v opuščene vojaške hangarje pod Hrušico, kjer od leta 1991 delujejo štiri samostojne družbe, v katerih je zaposleno okrog petsto delavcev, med njimi tudi veliko Podgrajcev. Zdaj je nekdanji dvorec prazen.

Tudi Narodni dom

S Starega gradu je narejena tudi največja panoramska slika na mozaični razglednici Podgrada, ki jo je po letu 1910 izdala domača založba S. Jenko in bratje ter prikazuje njegovo zahodno stran. V njenem ozadju se razprostira Čičarija, kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre, ki se vleče v jugovzhodni smeri od Kozine proti Reškemu zalivu. To je pusta pokrajina z veliko grmičevja, pri čemer nad 800 metri prevladuje bukov gozd, nižje pa rastejo tudi drugi listavci. Višje vzpetine so polne kraških vrtač in brezen. Njen manjši del leži v jugovzhodni Sloveniji, kjer je najvišji vrh Slavnik (1028 m), večji na Hrvaškem.

Nad streho gostilne »Pri Sotlarjevih« ob levem robu fotografije so razvaline Novega gradu iz 13. stoletja.

V zadnjih desetletjih 19. stoletja je zgodovino Podgrada in okolice izrazito zaznamoval trgovec, gospodarstvenik, narodni buditelj in politik Slavoj Jenko (1852–1907), ki se je tu za stalno naselil proti koncu sedemdesetih let in odprl trgovino. Leta 1884 je bil kot edini Slovenec izvoljen za deželnega poslanca v okraju Podgrad - Volosko. V istrskem saboru si je prizadeval za rabo slovenskega in hrvaškega jezika v deželnih in državnih uradih, za pogozdovanje Istre ter boljše železniške povezave med Reko, Trstom in Istro. Več let je bil župan in osrednja osebnost gospodarskega in kulturnega življenja v Podgradu. Skupaj s somišljeniki je leta 1885 ustanovil gospodarsko zadrugo za podgrajski okraj, leta 1894 pa še posojilnico in hranilnico, ki je z zbranim denarjem pospeševala razvoj obrti, trgovine in kmetijstva. Z njo se je želel politično in gospodarsko osamosvojiti, da bi lahko kljuboval napadom tuje, predvsem italijanske buržoazije, ki je pridobivala vse večji vpliv v istrskih krajih. Po njegovi zaslugi je bila leta 1902 ustanovljena mlekarna v Hrušici, razširil je delovanje podgrajske čitalnice in dal pobudo za gradnjo Narodnega doma v Podgradu.

Narodni dom so slavnostno odprli 27. avgusta 1905, v njem pa so dobili prostore posojilnica in hranilnica, gospodarska zadruga, hotel, čitalnica, Pevsko-tamburaško društvo Gorska vila.

Takratni časniki so pisali, da je postavitev Narodnega doma, ki je ni mogoče primerjati z nobenim drugim dogodkom v zgodovini Podgrada, ime vasi in njenih zaslužnih mož ponesla čez meje Istre. Karlo Vičič pa dodaja, da so takrat njihovi sovaščani postavili spomenik svojemu kraju, kjer so se rojevale napredne narodnostne ideje. V zgradbi Narodnega doma so danes picerija, prostori GG in KS, stanovanja ter muzejska zbirka, ki predstavlja pustne maske brkinskih škoromatov z opisi likov in zgodovinskega razvoja.

Leta 1910 je Podgrad dobil tudi novo cerkev sv. Cirila in Metoda, zgrajeno po načrtih arhitekta Ferdinanda Tummlerja, ki jo je leto kasneje posvetil tržaški škof Andrej Karlin, od leta 1937 pa je župnijska.           

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media