Kako olajšati slovo od življenja?

Dobro počutje | nov. '20

Marijana Hribar

Hudo bolnim in umirajočim je najbolj žal, da so se preveč posvečali materialnemu in premalo odnosom, ugotavlja obsmrtna spremljevalka, bolnišnični duhovnik pa, kako zelo jih pomirjata dotik in tiha molitev; pomoč in oporo pogosto potrebujejo tudi svojci, včasih še bolj kot bolniki.

Socialna delavka Marijana Hribar z Jesenic je ob osebni izkušnji z neozdravljivo bolno mamo spoznala, da je v tem posebnem obdobju, ko se življenje neizogibno poslavlja, tako za umirajočega kot za njegove bližnje pomembna opora umirjenih, sočutnih, razumevajočih in iskrenih ljudi. Takrat se je odločila, da bo postala obsmrtna spremljevalka ali end od life (EOL) doula. Za zdaj je v Sloveniji edina s tem certifikatom, dobila ga je po opravljenem izobraževanju na daljavo v Avstraliji, vendar poudarja, da je pri nas kar nekaj prostovoljcev, zdravnikov in sester ter drugih, ki so prav tako v oporo umirajočim in svojcem.

Poslanstvo obsmrtne spremljevalke so čustvena, svetovalna in tudi organizacijska podpora med boleznijo, umiranjem, ob sami smrti in med žalovanjem. Običajno jo poiščejo svojci, ki pogosto potrebujejo več pomoči kot umirajoči. So izčrpani, zbegani, zaskrbljeni in negotovi, ali bodo zmogli in znali skrbeti za svojca, ki je (ali bo kmalu) prišel iz bolnišnice. Če umirajoči dovoli, da je ob njem, prisluhne njegovim skrbem, strahovom, obžalovanju, spominom, željam. Sogovornica ugotavlja, da je velikokrat pomirjujoči, povezovalni člen med umirajočim in svojci, ki ne vedo, kako se vesti, kaj reči, storiti. Brez vsiljevanja jih spodbudi, naj se ne izogibajo težkim, pa vendar za odhajajočega svojca pomembnim vsebinam, če se želi o njih pogovoriti. Iz izkušenj jim lahko pove, da so po drugi strani besede včasih odveč, dovolj je že to, da so tam, da sedijo ob postelji, da svojega ljubega človeka držijo za roko, ga pobožajo. »Zanj je pomembno, da ima ob sebi zanesljive, mirne ljudi, ki bodo ob njem tudi ob zadnji uri.«

Ne čakajte do zadnjega

Marijana si želi, da obsmrtnega spremljanja in paliativne oskrbe ne bi povezovali z umiranjem, temveč z življenjem, in da bi se bolniki in svojci na njih obrnili že po postavitvi diagnoze neozdravljive bolezni. »Če se družini pridružimo šele takrat, ko je bolezen že zelo napredovala, lahko svojo vlogo izpolnimo le delno. Prav je, da ima človek možnost odločanja o življenju, ki mu je še preostalo, pa tudi o vsem, kar je povezano s samo smrtjo, pokopom …, torej tudi o povsem praktičnih zadevah.« Umirajoči ve, kaj ga čaka, ve, da je svojcem hudo, zato pred njim ni treba skrivati solz, obnašajte se normalno, pristno. Vendar mu poslavljanja nikar ne otežujte, temveč mu tako v mislih kot besedah dovolite, da mirno, spokojno odide. Da bo za vse lažje, poskrbite za primerno vzdušje – pridušeno svetlobo, morda umirjeno glasbo, branje njegove najljubše knjige, ne vznemirjajte ga z glasnim govorjenjem, naj ti trenutki kljub žalosti ostanejo v lepem spominu. Tudi če mislite, da se ne zaveda več, da vas ne sliši, da je odsoten, z njim in o njem govorite spoštljivo, umirjeno, brez očitkov, bodite hvaležni, da je bil del vašega življenja, svetuje sogovornica, ki priznava, da se je dotakne prav vsaka zgodba. Srečo ima, pravi, da jo razumejo in ji pomagajo zdravnica mag. Mateja Lopuh, vodja jeseniške mobilne paliativne enote (ki je še vedno edina tovrstna enota v Sloveniji), društvo Palias, mentorici iz Avstralije in seveda njena družina. Svoje srce, znanje in izkušnje namreč nesebično razdaja v svojem prostem času, pogosto tudi ponoči.

In kako lahko širše sorodstvo, sosedje, prijatelji pomagajo žalujočim? »Žalujoči potrebuje predvsem čas, da se nauči živeti brez zanj pomembne osebe. Ne primerjajmo svoje izkušnje z njegovo, ne dajajmo nasvetov. Preprosto bodite ob njem in poslušajte, četudi že desetič isto pripoved. Pozorni bodite na oteženost žalovanja. In ne bojte se omenjati pokojnika.« Če je žalujoči ostal sam v stanovanju ali hiši, ga začasno lahko povabite k sebi (npr. ovdovelo mamo), vendar je treba biti bolj kot na to, kako bo zmogel živeti sam, pozoren na bolečino, opozarja Marijana. »Četudi ga pošljemo na potovanje, morda pripeljemo kužka, je pomembno, da ga podpremo v spopadanju z bolečino. Le tako bo zmožen živeti naprej.«

Duhovna pomoč v bolnišnici

Za verne bolnike, umirajoče in njihove svojce sta nadvse pomembni duhovna oskrba in pomoč, za kateri je poskrbljeno tudi v bolnišnicah. V Ljubljani bolniška župnija deluje že od leta 1985. Pogovor, spoved in bolniško maziljenje bolnišnični duhovniki opravljajo na univerzitetnem kliničnem centru, onkološkem inštitutu in v bolnišnici dr. Petra Držaja; v kapelah vseh treh bolnišnic vodijo svete maše, ki so zaradi covida-19 namenjene izključno bolnikom in zaposlenim. Na obisk jih bolniki pokličejo tudi na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut RS – Soča. Duhovnik se z bolniki in svojci sreča v kapelici ali prostoru za pogovor, s hudo bolnimi in nepomičnimi seveda najpogosteje v bolniški sobi. Na duhovnika se neredko obrne tudi zdravstveno osebje. Kakšna je vloga bolnišničnih duhovnikov, lepo opiše nagovor na spletni strani bolniške župnije: »Morda ste v bolnišnico prišli nepričakovano in nenadoma. Tu je za Vas veliko nepoznanega in tujega. Odgovorni za duhovno oskrbo in spremljanje bolnikov v bolnišnici s strani katoliške Cerkve vas prisrčno pozdravljamo. V bolnišnici smo zato, da bi Vam pomagali. Če se želite pogovarjati o strahu, skrbeh in vprašanjih, ki so Vas doletela, predvsem pa o sprejemanju trpljenja v luči vere, smo vam vedno na voljo. Seveda lahko v času zdravljenja prejmete tudi zakramente

V ljubljanski bolniški župniji sta dva duhovnika minorita: p. Franc Murko in p. Vladimir Rufin Predikaka. Vsak je v pripravljenosti za obisk bolnika tri ali štiri dni v tednu, saj potrebujeta nekaj oddiha, da si opomoreta od pretresljivih srečanj z bolniki, da v miru predelata vse občutke. Duhovnika prav tako poskrbita za posredovanje duhovne oskrbe drugih veroizpovedi, saj je med bolniki tudi veliko muslimanov in pravoslavcev.

Dobrodejnost maziljenja

Župnik Franc Murko to poslanstvo opravlja dobra dva meseca, vendar je v tem času in tudi prej, ko je bil kaplan, že doživel nekaj nepozabnih srečanj z umirajočimi. Spomni se bolnika, h kateremu so ga poklicali njegovi odrasli otroci. Ko ga je zagledal, je rekel: »Ne potrebujem vas. Jaz hočem zdravje!« »Zdravja vam ne morem dati, lahko pa vam zagotovim, da niste sami. Z vami smo mi, vsa župnija, in Bog,« mu je odgovoril župnik. »Aja, saj vi niste zdravnik.« Potem se je mirno spovedal, prejel bolniško maziljenje in obhajilo. Čez nekaj dni je umrl. V spominu mu je ostal tudi starejši moški, ki ga je k sebi poklical pred težko operacijo: »Ker je bilo v sobi še nekaj bolnikov, sem pokleknil k njegovi postelji, da se mi je lahko tiho spovedal. Obžaloval je svojo zakonsko nezvestobo.«

Kaj bolnik in predvsem umirajoči najbolj potrebuje? Umirjenost, nežnost, odpuščanje, toplino, nekakšno dovoljenje, da sme oditi? »Poklicali so me k bolniku, ki sem ga med boleznijo obiskoval vsak mesec. Zdaj je umiral, pljuča so odpovedovala. Po molitvi in maziljenju sem se še nekaj časa zadržal pri njem. Ves čas sem ga držal za roko. Medtem ko je hlastal za zrakom, me je hvaležno pogledal. Ob njem sta bila žena in odrasli sin. Ko sem odhajal, sem povabil sina, naj bo ob očetu in ga drži za roko. Morda se v žalosti tega sam ne bi spomnil.« Svojci so pripravljeni storiti vse, da bi bolnik še živel in ostal med njimi, ugotavlja pater Murko, tako mu velikokrat rešijo in podaljšajo življenje, včasih pa njihov trud ni na mestu, saj mu s svojo pretirano skrbjo le podaljšujejo trpljenje. Marsikateri umirajoči, h kateremu ga pokličejo svojci, ni več pri zavesti. »Predstavljam si, da njegova duša lebdi nad telesom, da vse vidi in sliši – tudi mojo tiho molitev. Nezavestnemu lahko podelim le bolniško maziljenje: bolniku položim dlan na glavo in ob tem velikokrat čutim, kako mu moj dotik dobro dene,« pojasni Franc Murko.

Natalija Mljač, fotografija: osebni arhiv 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media