Slovenka, cenjena predvsem v Črni gori

Zgodbe | nov. '20

Skladateljica v zrelih letih

Glasbena pedagoginja in skladateljica Vida Matjan (1896–1993) je v Sloveniji slabo poznana predvsem zato, ker je večji del življenja preživela v Črni gori. Tam je med drugim ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, iz katere je nastala državna glasbena šola.

Vida je bila rojena v Ljubljani, mama, pevka in glasbenica Antonija Učak ji je že v rani mladosti vzbudila ljubezen do glasbe, saj jo je naučila igrati na okarino in klavir. Oče Franc Hribar je bil grafični delavec, zaposlen pri časopisu Slovenski narod. Po maturi leta 1914 se je začela pripravljati za sprejemne izpite na Dunajski glasbeni akademiji, toda zaradi začetka prve svetovne vojne ni odšla na študij. Tri leta kasneje se je poročila z arhitektom Alojzom Matjanom, ki je prav tako cenil glasbo, igral je na klavir in orgle, ukvarjal se je tudi s slikanjem. Njuna hiša je postala zbirališče različnih ustvarjalcev, ki jim je Vida pogosto igrala na klavir. Med drugimi so na srečanja prihajali Ivan Cankar, kipar Lojze Dolinar in slikar Gojmir Anton Kos.

Leta 1920 se je Vida zaradi moževe kariere preselila v Beograd in istega leta rodila edino hčer Sonjo. Želela je nadaljevati glasbeno izobraževanje, zato se je vpisala v cenjeno in še danes delujočo glasbeno šolo Stanković, obenem pa se je učila tehnik slikanja na svilo, les in porcelan. S pridobljenim znanjem se je začela uveljavljati tudi kot scenografka. Pred drugo svetovno vojno je za beograjsko gledališče med drugim izdelal kostume za predstavi Hamlet in Šeherezada, z ljubljanskim gledališčem pa je sodelovala v predstavah Knez Igor in Manon Lescaut. V eni izmed ljubljanskih izložb je občasno pripravljala razstave svojih del.

Nov začetek v Črni gori

Vida Matjan s hčerko Sonjo

Leta 1941 je bila med bombardiranjem Beograda poškodovana njihova hiša, zato se je družina preselila v Kotor. Tu je tik po končani vojni ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, kar v tistih časih vsekakor ni bilo lahko. Ustanovila je tudi folklorno skupino in otroški pevski zbor. Iz te šole je nastala državna glasbena šola, v kateri je bila Vida Matjan ravnateljica vse od leta 1949 do upokojitve leta 1969.

Po vojni je morala biti iznajdljiva, da je uresničevala različne odmevne projekte. Priljubljena je bila med ljudmi in znala je sodelovati z oblastmi tako, da je dosegla svoje cilje. Poleg poučevanja in vodenja šole je sodelovala pri različnih humanitarnih akcijah, izkupiček pa so namenili otrokom. Vida je med učenci veljala za odlično učiteljico, a strogo in skopo s pohvalami. Dobro je poznala psihologijo in si je vseskozi prizadevala za kakovost življenja otrok. Ne le s posredovanjem glasbenega znanja, temveč tudi z vzgojo, gojenjem odnosov do staršev, družbe in narave. Cenila je kulturno dediščino in raziskovala etnološke glasbene vidike ter plese Boke Kotorske, katerih elemente je vključevala v svoje koreografije. Material je zbirala več let in ga leta 1984 strnila v knjigi Plesi in pesmi Dobrote in Škaljara (Igre i pjesmi Dobrote i Škaljara).

Po upokojitvi je še naprej ustvarjala kot skladateljica, učiteljica glasbe, dirigentka, etnografka. Skladala je glasbo za violino, klavir in orkester, za otroke pa glasbene pravljice. Njeno delo obsega: otroško opero, osem glasbenih pravljic za otroke, 33 instrumentalnih kompozicij za klavir in orkester, štiri zborovske kompozicije. Eno odmevnejših del je bila nagrajena glasbena pravljica Besana šumska noć po besedilni predlogi Miloša Miloševića, ki so jo igrali v več jugoslovanskih mestih. Po besedilu istega avtorja je nastala tudi otroška opera U susret riba, za katero je prejela zlato medaljo Zveze skladateljev Jugoslavije. Prikupna je tudi glasbena priredba Ježeva hišica avtorja Branka Ćopiča, za lutkovno predstavo Slamnati voliček (Ivan Minatti) pa je izdelala tudi lutke.

Glasbena šola "Vida Matjan" v Kotorju

Čeprav je bila v Črni gori ena redkih skladateljic, je bila kot ženska premalo cenjena. Večino podatkov o njenem življenju je zbrala in objavila v svoji doktorski disertaciji Ženske Boke Kotorske v 19. in 20. stoletju psihologinja Ervina Dabižinović. Programska koordinatorka društva ANIME (Center za žensko in mirovno vzgojo) iz Kotorja je med drugim tudi publicistka, ki opozarja na položaj žensk v Črni gori ter je kritična do družbenih in političnih razmer v državi.

Glasbeno šolo, v kateri je Vida pustila neizbrisen pečat, so na pobudo učencev leta 2007 poimenovali po njej. Šola je bila od vseh začetkov središče glasbenega in kulturnega dogajanja v mestu, ob 70. obletnici delovanja so o njej posneli dokumentarni film. Danes šola med drugim sodeluje z ljubljansko glasbeno šolo Franc Šturm.

Po Vidi Matjan se imenuje slovensko društvo v Podgorici, ki je bilo ustanovljeno leta 2010. V Črni gori živi okoli 400 Slovencev. Žal mnogi ne govorijo več dobro slovensko, kar še posebno velja za najmlajšo generacijo. V društvu in na različnih prireditvah se jih srečuje dobrih 200, ki si prizadevajo za ohranjanje vezi z domovino. Že vrsto let organizirajo brezplačne tečaje slovenščine. Dobre stike imajo zlasti s predstavniki slovenskih podjetij, ki so tod še vedno cenjena.

Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media