Čebele so naše največje bogastvo

Prosti čas | nov. '20

Trajče Nikoloski pobira cvetni prah.

Ali ste vedeli, da čebele številčno presegajo človeško prebivalstvo na Zemlji? Oprašijo okoli 70 odstotkov rastlin, kar pomeni tretjino globalnega pridelka hrane. Ali drugače povedano: ena sama čebelja družina opraši okoli 7 milijonov cvetov.

Čebelarstvo ima v Sloveniji bogato tradicijo. Ob zadnjem »štetju« ob letošnjem praznovanju svetovnega dneva čebel 20. maja je v državi dejavnih več kot 11.000 čebelarjev in čebelark. Vsak prebivalec pa poje poldrugi kilogram meda na leto. Geografski pogoji v Sloveniji omogočajo pridelavo sortnega meda, kar je naša velika prednost. Po številu panjev smo rekorderji, saj jih imamo od štiri do pet na kvadratni kilometer. A čeprav imamo veliko čebelarjev, domačega meda ni dovolj, zato ga moramo uvažati.

O čebelah in čebelarstvu smo se pogovarjali s Trajčetom Nikoloskim, doktorjem agronomskih znanosti, ki je takoj poudaril: »Čebelarjenje je umetnost, ki terja veliko znanja, občutek za naravo in spoštljiv odnos do čebel.« Vesel je, ko ugotavlja, da je med čedalje bolj cenjen. Morda tudi zaradi odmevnih akcij, kot je že uveljavljeni slovenski zajtrk, ko otrokom v vrtcih in šolah postrežejo kruh z medom. Koristen je tudi cvetni prah, osmukanec, ki pada v košarico pred vhodom v panj, zanj sogovornik pravi, da spada med superživila. Vsebuje vse aminokisline, pomembne za človeka, lajša različne težave in krepi odpornost.

Navdušeni mladi čebelarji

Preproste nakladne panje je skoraj povsem izpodrinil AŽ-panj, imenovan po inovatorju Antonu Žnideršiču.

Skoraj toliko, kot je čebelarskih društev, ki jih je že več kot 200, je po slovenskih šolah čebelarskih krožkov. Vodijo jih učitelji biologije ali mentorji iz najbližjega čebelarskega društva. Mlade učijo osnov čebelarjenja od A do Ž – od spoznavanja čebel do točenja in prodaje meda. Ko je bil Trajče Nikoloski še profesor, so bili njegovi učenci na vseh tekmovanjih »zlati«, torej najboljši. Zdaj, ko se je upokojil, se posebno rad odzove povabilom v vrtce, kamor prinese popolno varovalno opremo in orodje za čebelarjenje. »Otroci imajo radi med, čebele in čebelarjenje. So hvaležni in radovedni poslušalci, dovzetni za znanje.« Presrečen je, če začuti, da so med njimi novi čebelarji in čebelarke.

Ker je z upokojitvijo »izgubil« šolski čebelnjak, si je kupil svojega v bližnji Borovnici. Teh nekaj deset kilometrov do tja najraje prevozi s kolesom, kar je dober trening za maraton. Letno se udeleži najmanj petih. Najvišji slovenski vrh Triglav je osvojil že 19-krat. Sicer pa je v Slovenijo prišel iz makedonske hribovske vasi z uborno zemljo. V Ljubljani se je vpisal na agronomijo na biotehniški fakulteti in tam tudi doktoriral. Med študijem je poprijel za vsako študentsko delo. »Nič mi ni bilo težko, saj sem bil od doma od rane mladosti vajen trdega dela,« je povedal. Tudi kasneje, ko si je ustvaril družino in se odločil, da bo postala Slovenija njegov dom, je ostal garač. V 44 letih delovne dobe, ki jo je začel kot vodja na barjanskih kmetijskih posestih Ljubljanskih mlekarn in končal kot profesor na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, ni bil niti en dan na bolniškem dopustu.

Okoli njegovega čebelnjaka v idiličnem okolju bližnjega gozda, v katerem vse leto žubori potok, se razprostira vzorno urejen sadno-zelenjavni vrt. »S 13 panji sem le ljubiteljski čebelar,« razloži sogovornik. Ker njegov hojev med na tekmovanjih vedno osvaja najvišja mesta, se pošali, da »bi ga lahko prodajal za med«. A ga večina ostane doma, za družino in čebele. Ena sama čebelja družina za svoj obstoj letno porabi 100 kilogramov meda.

 »Čebela je edina živalska vrsta, ki se ni prilagodila človeku. Če bi mu jo uspelo udomačiti, bi jo verjetno uničil,« razmišlja dr. Nikoloski. Pojasni, da v čebelji družini vlada jasna hierarhija. »Vse je podrejeno matici.« V začetku razvoja se jajčeci, iz katerih se razvijeta matica in čebela delavka, ne razlikujeta, vendar se kasneje zaradi hrane različno razvijeta. Matica je vse življenje hranjena z matičnim mlečkom in je posledično večja, razvijejo se ji reprodukcijski organi in je zmožna izlegati jajčeca. Sicer pa vsaka čebela natančno pozna svoje opravilo. »V svojem enomesečnem življenjskem ciklu nabere za četrtino čajne žličke medu. Sliši se malo, a glede na to, da v vsakem panju živi okoli 60 tisoč čebel, izplen niti ni zanemarljiv,« zaključi pripoved o čebelah Trajče Nikoloski.  

Pridelano količino meda »določa« narava. Tako smo na primer v Sloveniji leta 2011 iztočili 2472 ton medu, tri leta kasneje pa le 471. Poleg muhastega vremena se morajo čebelarji spopadati tudi z boleznimi, ki desetkajo čebelje panje. Priporočena cena Čebelarske zveze Slovenije se suče okoli 12 evrov za kilogram medu. Manj kot odstotek čebelarjev prideluje ekološki med, še manj pa po biodinamični metodi znamke Demeter. »Stroški pridelave so preveliki, realna cena od 20 do 24 evrov pa previsoka za našo kupno moč,« pravi čebelar Franci Vehar. Po podatkih Svetovne čebelarske organizacije sta na trgu okoli dve tretjini ponarejenega medu, ki je po okusu kot pravi, žal pa brez zdravilnih in drugih koristnih snovi.

Besedilo in fotografiji: Ljuba Babič Košir  


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media