Lokalna skupnost ali kapital kot nosilca dolgotrajne oskrbe

nov. '20

STARANJE V SLOVENIJI

Ob staranju povojne generacije se križa vrsta novih dejstev. Število ljudi, ki zaradi starosti ali bolezni potrebujejo pomoč pri osnovnih vsakdanjih opravilih, naglo narašča. Družina ne zmore več sama opravljati te naloge. V državah, ki uvajajo sodobno dolgotrajno oskrbo, se kot njena organizatorja in izvajalca uveljavljata lokalna skupnost in kapital. In kakšno vlogo imata?

O predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji se krešejo stališča, ali pustiti tržnemu kapitalu odprto pot pri izvajanju te zahtevne dejavnosti za najbolj krhke ljudi. Če temu pritrdimo, sledi vprašanje, kako to v zakonu urediti, da bodo tržni izvajalci delali kakovostno in pošteno za oskrbovalce, njihove družine in razvoj skupnosti. Če pa kapitalu to odklonimo, sledi vprašanje, katere so stvarne alternative za finančno vzdržen razvoj te nujno potrebne veje socialne varnosti. 

V Sloveniji se je dolgotrajna oskrba najbolje razvijala v letih od 1960 do 1988. Za to smo lahko hvaležni dr. Bojanu Accettu, sposobnemu, prizadevnemu in vplivnemu zdravniku, ki je življenje posvetil skrbi za bolne stare ljudi. Po letu 1968 je bil delček denarja iz tedaj preobilne pokojninske blagajne redno namenjen gradnji domov za stare ljudi. Ti so bili v lasti občin. Ob Accettovi upokojitvi smo imeli javno dolgotrajno oskrbo na svetovni ravni.

Od takrat je šel razvoj za pol stoletja naprej. Tedaj je bila pozornost stroke in politike usmerjena izključno na domove, danes je prioriteta pomoč pri domači oskrbi. Politiko in stroko je v ta obrat prisililo dvoje: naraščanje potreb po oskrbi in podatki, da v današnji Evropi 75 odstotkov vseh, ki potrebujejo to pomoč, oskrbujejo domači in drugi neformalni oskrbovalci v soseski. Brez njih ne gre, njihove stvarne možnosti, da bi to delali brez razbremenilne javne in strokovne pomoči, pa se naglo manjšajo. Dejstvo je, da še tako bogata in socialna država ni zmožna sama financirati vsega oskrbovanja. Razvojni dosežek so tudi majhni krajevni domovi namesto velikih pokrajinskih. Tak dom je v krajevni skupnosti središče integrirane dolgotrajne oskrbe, ki obsega še ducat novih oskrbovalnih programov. Oskrba je usmerjena v osebni odnos, dogaja se v majhnih skupinah s stalno delovno skupino.

Slovenija ni sledila razvoju

Ob osamosvojitvi so bili domovi podržavljeni z obljubo, da je ta ukrep za ohranitev tedanje oskrbe kratkotrajen in bodo občinam vrnjeni po vzpostavitvi nove lokalne samouprave. Ker občine nimajo ne formalne odgovornosti ne dejanske možnosti za oskrbo svojih ljudi, odmira njihov čut za to nalogo.

Po letu 2000 je vlada v javno mrežo oskrbe pritegnila zasebnike. Od tedaj gradijo domove le še koncesionarji – nekaj malega humanitarne organizacije, večinama tržni kapital. Pri tem je nastala nova neustavnost zaradi neenakopravnosti v javnem sistemu: v zasebnih domovih stanovalci plačujejo naložbo, v državnih ne.

Kapital je po vsem svetu ocenil oskrbovanje za svojo pomembno tržno naložbo. Tudi sam oskrbovalni sistem se je v polpreteklosti navzel industrijske paradigme, ki šteje količino negovalnih in oskrbovalnih storitev ‒ kakovost osebnega odnosa je tej paradigmi tuja. Zato ni čudno, da tržni kapital, ki vstopa v oskrbovanje, organizira oskrbo v velikih in donosnejših ustanovah po zastareli industrijski paradigmi, če mu to dopušča zakon.

Pri organiziranju sodobne evropske dolgotrajne oskrbe so se jasno pokazale prednosti lokalne skupnosti. Ljudje si želijo oskrbe doma ali vsaj v domačem kraju. Bližina znancev je odločilna za humano in osebno oskrbo. Čim manj časa oskrbovalec porabi za vožnjo, tem cenejša je oskrba na domu. Integriran sistem oskrbe v lokalni skupnosti najbolje rešuje tudi novo vprašanje, kako zagotoviti dovolj primernih ljudi za oskrbovanje. Občina ali mesto s svojimi soseskami je torej edini perspektivni nosilec humane, finančno in kadrovsko vzdržne dolgotrajne oskrbe. Njeni izvajalci so po evropskih državah v veliki meri neprofitne humanitarne organizacije in tržni kapital, ki obvlada rentabilno poslovanje. Upoštevati pa je treba dejstvo, da kapital tudi pri izvajanju oskrbe poganjata dobiček in varna naložba. Samo družino, lokalno skupnost in humanitarne organizacije spodbujata k oskrbovanju človeška solidarnost in odgovornost za njihove ljudi.

Dober zakon o dolgotrajni oskrbi vzpostavi sistem, v katerem je lokalna skupnost suvereni nosilec oskrbe svojih ljudi. Država zagotavlja vzdržen finančni vir za storitve, naložbe in delovanje celotne mreže oskrbovalnih programov. Kapitalu pa postavi učinkovita pravila, da ne more izkoriščati oskrbovancev in njihovih družin, zaposlenih in državne blagajne.

prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media