Martinovo po slovensko
V začetku novembra na vsakem koraku slišimo o martinovi gosi. Če bi sledili medijskim reklamam in prepričevanju trgovcev, bi nas moralo biti skoraj sram, če za martinovo ne kupimo gosi in si je ne spečeno skupaj z mlinci. A ta »trgovski praznik« je bil k nam uvožen. Martinovo namreč ni nikakršen državni ali cerkveni praznik, a vse bolj postaja ljudski praznik.
Izvor je najti v štoriji o sv. Martinu, ki se je zaradi skromnosti pred imenovanjem za škofa v četrtem stoletju skril med gosi, a so ga z glasnim gaganjem izdale. Tradicionalno so pred desetletji za počastitev spremembe mošta v vino pekli gos samo na ozkem območju Slovenije, kjer se je v davnih časih v naše ozemlje zajedalo Panonsko morje in tudi gojijo vinsko trto. Tako so martinovo gos poznali v nižinskih predelih Prekmurja in Prlekiji, južneje pa v spodnjem Posavju, v okolici Brežic, Krškega in Kostanjevice na Krki. Tudi tam vsi niso imeli gosi, le premožnejše kmetije, drugi so gojili race in kokoši. In v lonec so dali, kar so pač imeli.
Poglejmo, kako je bilo in je bržkone tradicionalno po Sloveniji ob martinovem še danes.
Klobase in pečenka
V slovenski Istri niso spekli ne gosi ne rac ne kokoši. Poveselili so se s klobasami, pečenicami ali kožaricami, s krodegini, kot pravijo. Zraven je bilo navadno belo kislo zelje, mlincev niso priložili. Posladkali so se s kroštolami, je povedala ponosna Šavrinka Rozana Prešeren iz Kort, drugje jim pravijo flancati ali štraube.
V Brkinih so prehod iz mošta v vino počastili s svinjsko pečenko, doma narejenimi mlinci in belim zeljem. Ali pa so postregli s suhim svinjskim mesom. Posladkali so se s kvašenimi štruklji z nadevom iz prepraženih drobtin s sladkorjem in limonovim sokom, je povedala Kristina Volk iz Suhorja.
Na Krasu martinovanja v današnjem pomenu ni bilo. Je pa veliko cerkva posvečenih sv. Martinu, zato so tedaj praznovali opasilo, kot so nekoč rekli šagri oziroma prazniku vaškega zavetnika. Tedaj so imeli slovesno mašo in vaške sejme, doma pa so gospodinje skuhale dobro nedeljsko kosilo.
Na Goriškem so žrtvovali koštruna. Pripravili so ga v omaki kot divjačinski golaž in dopolnili s polento, je povedala Aliče Čubej iz Grgarja. Zraven so ponudili fižol v solati, natančneje avtohtoni goriški siljeni radič, znan kot solkanski reghut. Za sladico so naredili kvašeni japkov štrudelj.
V Goriških brdih se je praznovanje martinovega začelo med obema vojnama pod Italijo in pozneje v času Jugoslavije. Prej je bil to pravzaprav čas skrbi za kolone, saj so se gospodarji tedaj odločali, komu bodo v naslednjem letu še dali delo in koga bodo odslovili. Pridne so celo skromno obdarovali, je povedala Irena Obljubek iz Drnovka.
Pa vendar so spremembo mošta v vino že dolgo prej tradicionalno počastili s posebnim običajem: na sode z vinom so dali jabolko, vejico rožmarina in lovora in počakali pet dni. Če je jabolko ovenelo in počrnelo, je bilo to znamenje, da vino ne bo dobro. Če je ostalo lepo, so vedeli, da bo vino to leto izvrstno. Zraven so postavili koravdo, nekakšen rožni venec iz 13 koščkov rezik. Rezika je dva do tri centimetre velik košček trtne vejice, ki so jo odrezali od trte, potem ko so pobrali grozdje, je rekla gospa Irena. Vsaka rezika je pomenila eno črko in vseh trinajst je dalo napis »Sv. Martin, varuj ga!«, pri čemer so seveda mislili vino, je dodala Silvestra Elen Brašnič Safigna iz društva Briške žene in dekleta.
Tudi pozneje, ko je že dišalo po prazniku, niso prirejali velikih pojedin, je povedala Adrijana Peresin z Brega v zgornjih Brdih. V osrednjih Brdih okrog Dobrovega pa so si skromno postregli s panceto, če je je še kaj ostalo, je povedala Irena Obljubek, pili novo vino in jedli kostanj in kostanjevo potico ali pa se posladkali s sladkim kruhom iz rdečega grozdja.
Zgodovinsko gledano, tudi v Vipavski dolini ni bilo nikakršnega praznovanja ob martinovanju. Šele po drugi svetovni vojni, se spominja vinar Benedikt Kobal iz Budanj, so začeli pri zadružni kleti proslavljati spremembo mošta v vino, a to je bilo bolj sindikalne narave. Danes je navada, da vinogradniki povabijo vse, ki so pomagali pri trgatvi, in jih pogostijo. Največkrat je na mizi svinjska pečenka in vse, kar k njej spada.
Kokoš in zelje
Na Štajerskem nad Mariborom in v Slovenskih goricah, kjer pridelujejo izvrstna bela vina, so spekli kokoš in jo ponudili z belim zeljem in krompirjem. Gosi niso pripravljali. Tak običaj so imeli v Šentilju in vinorodnih vaseh v okolici, enako velja za Kungoto, Lenart in Sv. Ano. Jed so oplemenitili še s sladko gibanco (pazi: ne z gibanico!) iz debelejšega kvašenega testa s skutinim nadevom.
V Lovrencu na Pohorju so ponudili pečeno kokoš, nadevano z jabolki, majaronom in gorčico. Kot prilogo so pristavili tanko razvaljane mlince, ki so jih naredili iz ostankov pri peki kruha. Ponekod so pripravili svinjsko pečenko s krompirjem, je rekla Slavica Kajzer. Za slaščico so ponudili boganco, to je kvašeno testo s sladko skuto.
V Rogašovcih na skrajnem zahodu Goričkega v Prekmurju so vinski ljudski praznik počastili s kolinami, ki so tedaj pri njih že bile. Zraven so ponudili jabolka biba, to je jed, podobna repnjači, a namesto repe za nadev uporabijo jabolka, je povedala Irena Škodnik iz DPŽ Rogašovci. Precej žalostna pa je bila slika med Slovenci v Porabju. Ti spremembe mošta v vino sploh niso proslavljali, je rekla Agica Hanzsek in dodala, da je danes seveda drugače, saj so moderne navade prišle tudi do njih.
Sredi Prekmurja, v Beltincih in okolici, so pripravljali martinov večer ob pajanem krüju, je povedala Marta Ferčak iz Lipe. To je bil kruh, ki so ga popekli na žerjavici in nato izdatno premazali z zaseko.
Na vzhodnem koncu Prekmurja v okolici Lendave, kjer je še danes kar precej gosi po kmetijah, pripravljajo pravo martinovo pojedino z gosjo, doma narejenimi mlinci in rdečim zeljem. In seveda pijejo novo vino, je povedala Aleksandra Sarac. Še zlasti velika praznovanja so po tradiciji pripravljali na Hotizi s krstom vina, kar so poznali sicer tudi drugje v Podravju in Pomurju. Tu je bila tradicionalna martinova gos z rdečim zeljem in mlinci obvezna.
Podobno so proslavljali tudi v Prlekiji, je povedala Vida Kožar iz Ljutomera. Večina gospodinj je pripravila pečeno raco z domačimi mlinci ali širokimi rezanci, zelje pa je bilo belo ali rdeče, kar so pač imeli doma. Mnogi so namesto perutnine spekli svinjska rebra in jih prav tako dopolnili s širokimi rezanci. Zraven so kot sladico ponudili ajdov krapec in prleško pogačo.
Raca in mlinci
V Podbočju in okoliških vaseh ob Krki so najpogosteje pripravljali raco z rdečim zeljem in mlinci, ki so jih pekli na plati špargeta, je povedala Olga Vintar iz društva Kmečke žene Podbočja. Upokojeni polkovnik Miha Butara, po rodu iz okolice Podbočja, pa se spominja svoje tete Vide, ki je pripravljala martinovo gos z mlinci in rdečim zeljem. Povedal je, da je gos pomenila nekakšen statusni simbol, zato so se gospodinje potrudile in celo prisilno pitale gos, da je bila čim bolj zrejena. Če gosi ni bilo pri hiši, so spekli raco.
Tudi v Krškem, Brežicah in drugih vaseh južnega Posavja in vse do Bizeljskega so pripravljali gos ali raco. Ponudili so jo skupaj z juho iz hrbta krškopoljskega prašiča, domačimi rezanci ter ob mesu domače mlince, solato endivijo ali drugo zeleno solato. Na koncu so jed poplaknili z mladim vinom in se posladkali s potico iz pregrete smetane ali z ajdovo potico iz paljenega testa in skute, je povedala Martina Ivanjšek. Jelka Krivec iz Društva kmečkih žena Mirna Peč pa je omenila, da so pripravljali pečeno kuro s tenstanim krompirjem in zeleno solato. Začeli so z juho, ki so jo naredili iz kurje drobovine in krempljev. Zraven jedi so ponudili čašo novega cvička in jabolčni štrudelj.
V Adlešičih v Beli krajini so za martinovo napolnili raco s suhimi slivami, jabolki in kruhom, je rekla Vida Novak, in jo spekli v krušni peči. Redkeje so pripravili mastno domačo kokoš. Za prilogo so bili domači mlinci ali pečeni krompir z ocvirki. Juho so skuhali iz račje ali kurje drobovine in krempljev. Na koncu so ponudili pečeni kostanj in mošt.
Končajmo na Gorenjskem, kjer se sicer ne morejo pohvaliti s trtami, grozdjem in vinom. A ljudski praznik prehoda mošta v vino so v bohinjski Srednji vasi vsekakor počastili. No ja, posredno, je priznala Tončka Mihovc, starosta izvirnih bohinjskih jedi. V Srednji vasi je namreč cerkev sv. Marina, ki goduje prav takrat. In poleg vseh drugih dobrih jedi so spekli tudi debele kostanje ...
