Martinovo po slovensko

Dobro počutje | nov. '20

 V začetku novembra na vsakem koraku slišimo o martinovi gosi. Če bi sledili medijskim reklamam in prepričevanju trgovcev, bi nas moralo biti skoraj sram, če za martinovo ne kupimo gosi in si je ne spečeno skupaj z mlinci. A ta »trgovski praznik« je bil k nam uvožen. Martinovo namreč ni nikakršen državni ali cerkveni praznik, a vse bolj postaja ljudski praznik.

Izvor je najti v štoriji o sv. Martinu, ki se je zaradi skromnosti pred imenovanjem za škofa v četrtem stoletju skril med gosi, a so ga z glasnim gaganjem izdale. Tradicionalno so pred desetletji za počastitev spremembe mošta v vino pekli gos samo na ozkem območju Slovenije, kjer se je v davnih časih v naše ozemlje zajedalo Panonsko morje in tudi gojijo vinsko trto. Tako so martinovo gos poznali v nižinskih predelih Prekmurja in Prlekiji, južneje pa v spodnjem Posavju, v okolici Brežic, Krškega in Kostanjevice na Krki. Tudi tam vsi niso imeli gosi, le premožnejše kmetije, drugi so gojili race in kokoši. In v lonec so dali, kar so pač imeli.