ZA SLOVENSKE ZMAGE

Negotovost

Ni potrebna jasnovidnost, da napovemo velike preizkušnje, ki nas čakajo v prihodnjih tednih, mesecih ali celo letih. Kriza, ki jo je povzročila epidemija novega koronavirusa, ni le zdravstvena, gospodarska in socialna, zajela je vsa področja našega življenja. Kako jo bomo prebrodili, je v največji meri odvisno od ravnanja oblasti, ki smo ji državljani zaupali vodenje države in družbe. Temelj, na katerem mora oblast iskati najustreznejše odločitve, je zagotovo v zaupanju državljanov v dobronamernost tistih, ki odločitve sprejemajo. Žal pa je tega zaupanja prepogosto premalo.

Današnji svet je povezan, še posebej odmevajo odločitve v državah, ki najbolj vplivajo na razvoj po vsem svetu. Ne moremo namreč prezreti posledic ravnanj v ZDA, Rusiji, Evropski uniji, na Kitajskem ... V Ameriki je na primer iskanje izhoda iz sedanje krize veliko odvisno od izida predsedniških volitev. V tej državi ima namreč izbira predsednika odločilen vpliv, kakšna bo politika ne le v domačem okolju, temveč tudi v svetovnih razsežnostih. Dosedanji predsednik Trump je na primer odločil, da Amerika ne bo spoštovala zavez o omejevanju vpliva dosedanjih gospodarskih politik na okolje, čeprav je dosedanje ravnanje dramatično spremenilo okolje na globalni ravni.

 Z geslom »najprej Amerika« so ZDA preklicale zaveze, da bodo zmanjšale izpuste toplogrednih plinov in tako omejile segrevanje ozračja. Trumpova vlada je namreč odprla vrata še večji uporabi fosilnih goriv (zlasti nafte in premoga), kar v največji meri prispeva k dolgoročnemu poslabšanju okolja na globalni ravni. Pri tem ne gre spregledati, da je bil prav »energetski lobi« pomemben pokrovitelj Trumpove predsedniške kampanje. Seveda bodo o tem, kdo bo vodil ZDA v naslednjem mandatu, odločali ameriški volivci, vendar bomo posledice njihove izbire občutili vsi zemljani, tudi mi, ki v svetovnih razsežnostih ne pomenimo prav veliko. Ostaja pa dejstvo, da se je v spopadanju z novim koronavirusom Trumpova administracija pokazala kot dokaj neuspešna. Med drugim zato, ker je spregledala dejstvo, da se v takih kriznih razmerah najbolj otipljivo pokaže, kako pomembna sta ohranjanje in krepitev javnega zdravstvenega sistema. Zdravje ljudi pač ne sme biti »tržna usluga«, ko si deležen le take oskrbe, kakršno si sposoben plačati. V našem okolju pa je skrb vzbujajoče, če takšen »koncept« zagovarjajo tudi nekateri predstavniki slovenskega zdravstva. Temu se je treba upreti. 

V prvem valu virusne epidemije je bila Slovenija dokaj uspešna. Vlada je z odločnimi ukrepi širjenje zajezila in verjeli smo, da smo pripravljeni na morebiten nov izbruh. Pa smo se motili. V premoru med prvim in drugim valom se ni zgodilo, kar bi se moralo. Ni novih postelj na intenzivnih oddelkih bolnišnic, tudi zdravstvenega osebja primanjkuje, že tako dolge čakalne vrste za druge posege se še podaljšujejo, projekti za črpanje evropskih sredstev so nedorečeni ... Drži, da je vlada z najetjem kreditov zagotovila tekoče poslovanje države, vendar bo ta dolg treba prej ali slej vrniti. To pa bo težko, če se bo gospodarska aktivnost zmanjševala in bo zaradi tega manj prilivov v državno blagajno. To »sušo« bo mogoče kratkoročno »pokriti« z najemom novih posojil, vendar bo to obenem povečevalo odlive iz državnega proračuna. Že do zdaj smo na leto za najeta posojila plačevali okoli milijardo evrov, kolikšen bo ta znesek v prihodnjih letih, pa nam finančni strokovnjaki ne znajo povedati. 

Sedanje razmere nas kot skupnost silijo k razmisleku, kam usmeriti napore, da bomo kot družba ostali povezani in uspešni. O tem, da so bile do zdaj nekatere odločitve oblasti neustrezne, najbrž ni dvoma. Tisto, kar je treba najprej doseči, da bi se izognili napakam, je zaupanje državljanov. Tega pa je vse manj, kar kažejo ne le protesti zoper vladne odločitve, temveč tudi iskanje drugačnega vzorca vladanja, ki se nakazuje z ustanovitvijo »koalicije ustavnega loka«. Kako uspešna bo ta pobuda opozicije, ni mogoče napovedati, zagotovo pa je ključnega pomena, ali bo prepričala večino državljanov oziroma volivcev. 

Na nedavnem srečanju predstavnikov vseh treh vej oblasti (sodstva, parlamenta in vlade) pri predsedniku države je sedanji predsednik vlade rekel, da si je treba zaupanje javnosti (ljudstva) zaslužiti. To zagotovo drži, vendar to velja za vse nosilce javnih pooblastil, ne le za sodnike, ki jim je prvi minister poslal to sporočilo. Tako bi se morali tudi on in člani vlade zavedati, da so v prvi vrsti oni tisti, ki morajo vedeti, da je z odločanjem tesno povezana tudi odgovornost. Na tej točki stoji ali pade verodostojnost vsake oblasti. Ne le ameriške, ruske ali kitajske, temveč tudi naše, slovenske. 

Ludvik Škoberne