Spominjati se moramo, proslavljati ne

nov. '20

Janeza Stergarja, profesorja zgodovine in geografije ter dolgoletnega predsednika Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, imenujejo kar »živa enciklopedija vsega, kar zadeva slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah«. Zlasti dobro pozna razmere na avstrijskem Koroškem, saj jih spremlja že več kot petdeset let. Za zasluge s področja čezmejnega sodelovanja, posredovanja v podporo koroškim Slovencem, predvsem pa za ohranjanje osebnih »živih« stikov z rojaki zunaj slovenskih meja je dobil priznanja tako zamejskih Slovencev kot Republike Slovenije. Pogovarjala sva se predvsem o položaju koroških Slovencev v luči stote obletnice plebiscita, ki je določil mejo med tedaj novima Kraljevino SHS ter Republiko Avstrijo.

Kaj vas, Ljubljančana, že pol stoletja vodi na Koroško?

Prvič gre za zavezo iz mladosti, iz prijateljstva, ki me povezuje z družino Zwitter. Del te družine je po plebiscitu ostal v Avstriji, del živi na slovenski strani. Zgodovinar Fran Zwitter je bil rektor ljubljanske univerze in tudi moj profesor, njegov najstarejši sin Matjaž, kasneje direktor Onkološkega inštituta v Ljubljani in profesor medicinske etike, je bil moj sošolec v gimnaziji. Poleti 1966 sva šla prvič na potep po Koroškem, naslednje leto pa tam že organizirala taborjenje, ki je postalo tradicionalno. Pripravili smo več akcij v podporo zamejskim rojakom in sklenil sem številna prijateljstva. Kasneje sem na študiju zgodovine in geografije imel nekaj profesorjev, ki so bili povezani s Koroško, in na INV – Inštitut za narodnostna vprašanja so me povabili, še preden sem spomladi 1973 diplomiral na drugi stopnji. Raziskovalno sem se ukvarjal z novejšo zgodovino koroških Slovencev in bil hkrati vodilno dejaven v slovenskem zgodovinarskem društvu/zvezi in sindikalni organizaciji. Od leta 1978 sem odbornik v Slovenski matici, vključen pa sem še v nekaj združenj, ki negujejo stike s slovenskimi zamejci.

INV je bil kot Manjšinski institut ustanovljen februarja 1925 in si je med vojnama v sodelovanju z evropsko manjšinsko organizacijo pod vodstvom Tržačana dr. Josipa Vilfana prizadeval za nastanek mednarodne manjšinske zaščite. Po vojni so na inštitutu delovali strokovnjaki za etnične manjšine s pravne in filozofske fakultete, fakultete za družbene vede ... Leta 1965, še pred menoj, je bil inštitut organizator prvega svetovnega kongresa OZN o zaščiti narodnih manjšin. Čez deset let je bil drugi tak kongres na Ohridu, pa smo mi pripravili vse strokovne podlage; če omenim samo ta dva velika dogodka.

Od 2003 ste predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Trudite se, da smo mediji obveščeni o dogajanjih na obeh straneh meja. Kaj vse počnete v klubu?

Delujeta pravzaprav dva kluba, in sicer v Ljubljani in Mariboru, in odlično sodelujemo.

Klub so jeseni 1928 ustanovili tisti, ki so po plebiscitu morali bežati z avstrijskega Koroškega in iskati eksistenco v Sloveniji. Delovalo je več podružnic, in sicer v Mariboru, Celju, Dravogradu, Guštanju (Ravnah), Trbovljah, na Prevaljah in Jezerskem ter v Zagrebu in Belgradu, krajši čas še v nekaj drugih krajih. Dva do tri tisoč Slovencev je takrat zapustilo Avstrijo. Med sedanjimi klubskimi člani pa niso samo potomci teh pregnancev, pač pa tudi prijatelji in simpatizerji.

Smo nestrankarski, politični pač po sami naravi dejavnosti. Prepričani smo, da je treba notificirati slovensko nasledstvo (so)podpisa Državne pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije, ki ji popularno rečemo ADP – Avstrijska državna pogodba. Kot zgodovinar vztrajam pri tem, da gre zlasti za pogodbo o Avstriji, saj je z njo leta 1955 prišlo do formalne obnovitve Avstrije kot samostojne države in do odhoda štirih zavezniških zasedbenih sil.

Greste pogosto čez mejo?

Kar pogosto sem na Koroškem, včasih tudi po dvakrat ali trikrat na teden. Naš klub organizira gostovanja pevskih zborov, gledaliških in lutkarskih skupin, predstavitve novih koroških knjig, obiske razstav v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem ... Oktobra smo skupaj z osrednjima kulturnima organizacijama koroških Slovencev in ljubljanskim Društvom slovensko-avstrijskega prijateljstva priredili že 18. koroške kulturne dneve v Ljubljani. Urejam in tedensko na skoraj 1400 naslovov razpošiljam elektronski Koroški vestnik z najavami čezmejno povezovalnih dogodkov v slovenskem prostoru. Sem in tja skupaj izdamo kakšno knjigo s koroško tematiko. Občasno vodim strokovne ekskurzije k prijateljem na Koroškem in tamkajšnjim zgodovinskim znamenitostim, od Krnskega gradu in Gospe Svete pa do nekdanjih partizanskih domačij.

Vse to ohranja paleto živih vezi; saj veste, eno je dogajanje na visoki diplomatski državni ravni, drugo pa življenje. Letos je seveda tega druženja manj. Osmega marca, tik pred začetkom koronaepidemije, smo se člani in prijatelji kluba kot vsako leto udeležili osrednjega koncerta Koroška poje v Celovcu. Potem pa se je ustavilo.

Ali ste bili na Koroškem ob stoletnici plebiscita 10. oktobra?

Ne, pač pa sem z zanimanjem in precejšnjim zadovoljstvom gledal neposredni televizijski prenos slovesnosti iz Celovca. Bila je močno različna od tiste nemške nacionalne orgije pred pol stoletja, ki smo si jo nekateri tedanji ljubljanski študentje ogledali v živo.

Pod večer letošnjega 10. oktobra pa smo (zaradi obnovljene korone) v ožjem krogu zaključevali Koroške kulturne dneve ter zapirali razstavo keramičnih umetnin Nežike A. Novak v ljubljanski Galeriji Spomeniškovarstvenega centra.

Kakšen je položaj slovenske manjšine v Avstriji v primerjavi z manjšinami v Italiji in na Madžarskem?

Seveda moramo upoštevati različna zgodovinska izhodišča, zlasti čas od prve svetovne vojne. Primorski Slovenci so imeli med drugim močno meščanstvo, v Narodnem domu svoje gledališče, česar italijanski Tržačani niso imeli. Potem se je pojavil fašizem in se je položaj radikalno zaostril. Saj veste, da je bil Narodni dom požgan, še preden je prišel Mussolini na oblast. Primorci so se zelo trudili, da so ohranjali slovenski jezik pod fašizmom.

Porabski Slovenci, gre za osem, devet vasi, pa so praktično brez svojih institucij, bili so tako rekoč zaprti, po informbiroju so jih veliko razselili v notranjost Madžarske. Tisti, ki še živijo v Porabju, imajo silne težave s prenašanjem jezika v družini, železna meja jim je preprečevala tesnejše sorodstvene stike. Finančno pa bolje stojijo, saj jih madžarska vlada dobro podpira.

Kaj pa koroški Slovenci?

Na Koroškem po plebiscitu nacisti še niso bili na oblasti, razen posameznih primerov ni bilo najhujšega (organiziranega) nasilja do aprila leta 1942, ko je sledil množični pregon v notranjost rajha. Slovenci so imeli prej dobro razvito društveno mrežo, Mohorjevo družbo, zadružništvo, pred plebiscitom je med drugim delovalo okoli 30 ženskih društev. Po drugi vojni so bili v Avstriji na oblasti socialni demokrati, pa jim je bilo le nekoliko lažje kot ljudem v Porabju.

V Avstriji so stoletnici plebiscita posvetili veliko pozornosti. Kako so jo praznovali tam živeči Slovenci?

Slovenci nimajo česa proslavljati, prav pa je, da se spominjajo. Bilanca ni dobra: če jih je bilo pred sto leti 100 tisoč, jih je zdaj samo še okrog 10 tisoč. Če verjamemo uradni statistiki, ki ugotavlja »občevalni« in ne materni jezik ...

Avstrijci so plebiscitu res namenili precej pozornosti, veliko je bilo dogodkov, radijskih in televizijskih oddaj. Nekatere so tudi zelo objektivno govorile o dogodkih izpred sto let. Na ORF je bila dokumentarna oddaja, v kateri je zgodovinarka Brigitte Entner naštela, kakšna izguba je bila za koroške Slovence in tudi za celotno Koroško, ker je bila vsa inteligenca po plebiscitu prisiljena zbežati: večinoma vsi slovenski učitelji, množica duhovnikov – ti so bili pomembni, saj so vzdrževali zadružništvo, prosvetna društva, kjer so delovale ženske – ter odvetniki, trgovci, visoko izobraženi ljudje. Med njimi je posebej omenila Angelo Piskernik kot prvo žensko na Koroškem, ki je dosegla doktorat iz naravoslovnih ved. Naj povem, da je bila že od tridesetih let podpredsednica Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, kot je zdaj arheologinja in bibliotekarka dr. Anja Dular, hčerka omenjenega zgodovinarja Frana Zwittra.

Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je koroškim Slovencem tudi v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničitvi njihovih ustavnih pravic. Kako so to sprejeli?

S precejšnjim presenečenjem in večinoma s hvaležnostjo. Hkrati izražajo pričakovanje za popravo tistih krivic, ki se jih sploh še da popraviti, ter za večjo podporo v smislu »pozitivne diskriminacije«.

S katerimi problemi se v tem času spopada slovenska manjšina?

Če slediva spisku predlogov, ki jih je v začetku leta 2020 pripravila Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, je na prvem mestu zahteva za podvojitev finančnih sredstev za narodno skupnost. Avstrija v zadnjih petindvajsetih letih ni niti za evro povišala teh sredstev, kar je škandal. Ta sredstva gredo za dejavnost društev. Dobili naj bi tudi »plebiscitni dar«, a na izplačilo še čakajo ...

Šolstvo je še kar dobro urejeno, Avstrija financira dvojezično šolstvo in je zdaj prevzela tudi financiranje Slovenske glasbene šole, četudi samo za polovico nekdanjega števila učencev. Slovenci si želijo še celovito dvojezično oskrbo v vrtcih, ohranitev dvojezičnih okrajnih sodišč v Pliberku, Borovljah in Železni Kapli. Pa več denarja za tiskane medije in razvoj sodobnih medijev. Prej sta dve organizaciji izdajali vsaka svoj tednik, ki so ju zaradi varčevanja združili v enega; cerkev ima izvrstno urejevani tednik Nedelja. ORF ima slovenski oddelek v Celovcu, ki si celodnevni radijski program deli z zasebnim radiem Agora (založnika Lojzeta Wieserja). Imajo tudi polurno televizijsko oddajo ob nedeljah. Med drugim pa želijo tudi podnapise na nekaterih nemških programih.

Rudi Vouk posebej opozarja, da bi morali poenotiti zakonodajo, saj ima skoraj vsaka vas drugačno raven zaščite. Različne uredbe različno urejajo zadeve: kar velja za dvojezične napise, ne velja hkrati za uradni in sodni jezik. Lahko v eni vasi poteka dvojezični pouk, pa ni table z dvojezičnim napisom. Ali pa prebivalci neke vasi lahko na občini govorijo slovensko, prebivalci sosednje vasi pa tega ne smejo … Okoli 35 takih kombinacij obstaja, posebnosti so še pri vojaški, finančni in carinski oblasti.

Katere organizacije zastopajo njihove interese?

Več jih je in vse imajo svojo zgodovino. Za liberalno, naprednjaško Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem velja, da je naslednica Osvobodilne fronte; mladi predsednik Manuel Jug je bil letošnji slovenski govornik na plebiscitni proslavi. Narodni svet koroških Slovencev, ki ga zdaj vodi znani avstrijski diplomat dr. Valentin Inzko, je krščanskodemokratski. Ustanovili so ga leta 1949, ko so ugotovili, da bodo ostali v Avstriji, ki je bila večstrankarska. Novejša pa je Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, ki so jo po internem sporu ustanovili bivši predsednik Narodnega sveta Benjamin Sadovnik in več drugih uglednih kulturnih delavcev.

V zveznem merilu deluje sosvet za slovensko narodno skupnost, kjer ima vsaka koroška organizacija svojega predstavnika, prav tako pa štajerski Slovenci, ki so tudi zaščiteni po 7. členu ADP.

Koroški Slovenci torej niso najbolj enotni?

To je res. Seveda so med njimi razlike, nekateri so pristaši v Avstriji vladajoče Ljudske stranke, drugi socialistov koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja in Slovenke Ane Blatnik (ki vodi socialistične žene in je nekaj časa predsedovala avstrijskemu Zveznemu svetu), še celo predsednik komunistične partije Avstrije je koroški Slovenec Mirko Messner. Potem so tu zdaj koalicijski Zeleni, Slovenka Olga Voglauer je njihova zvezna poslanka v parlamentu. Politična stranka Enotna lista ima župana v Železni Kapli, to je Franc Jožef Smrtnik, Bernard Sadovnik pa je župan v sosednji Globasnici. Omenimo še, da je novi krško-celovški škof koroški Slovenec Jože Marketz, dosedanji direktor zelo dejavne koroške
Karitas …

Kako pa Avstrijci, sosedje, sošolci, sodelavci gledajo na Slovence?

Nemško govoreči trgovci, gostinci in hotelirji so seveda slovenskih obiskovalcev zelo veseli. Nihče v deželi se ne boji več tega, da bi slovenski sodeželani še kdaj zahtevali združitev s sosednjo državo.

Med primeri dobrega skupnega sodelovanja naj omenim spominsko slovesnost v Velikovcu, pri kateri sodelujeta oba naša kluba. Šele pred sedmimi leti smo izvedeli, da je v skupnem grobišču pokopanih ducat Maistrovih borcev in nekaj koroških brambovcev. Od takrat naprej prirejamo skupno slovesnost s sporočilom: padli v veri v domovino, ker politika v dialogu ni našla rešitve. Maistrovcem zdaj tudi predsednik koroškega Heimatdiensta javno priznava, da niso bili izdajalci Koroške, pač pa mladi slovenski fantje, ki so se le dve leti prej skupaj z nemško-avstrijskimi borili na soški fronti proti Italiji.

Za nas, ki koroške rojake spremljamo od daleč, se zdi, da so najpogostejši zapleti z dvojezičnimi napisi. Je to res?

Topografsko vprašanje res še ni dokončno rešeno. Leta 1972, 17 let po podpisu državne pogodbe, so sprejeli zakon, da bodo v 205 krajih na avstrijskem Koroškem stali dvojezični napisi. A na uradnih avstrijskih krajevnih seznamih je imelo slovenska imena približno 800 koroških krajev. Novo postavljene krajevne table so naščuvani nemški nacionalisti – pogosto kar v navzočnosti policije – v enem tednu podrli. Nove dvojezične napise so nato začeli postavljati po uredbi iz leta 1977 le v 91 krajih. Po pravi kalvariji političnih in ustavnopravnih bojev ter šele po smrti proslulega svobodnjaškega deželnega glavarja Jörga Haiderja je bila leta 2011 sprejeta kompromisna konsenzualna zakonska rešitev, da dvojezične napise postavijo v 164 krajih. Po sklepih občinskih svetov so že postavili ali še postavljajo dodatne, na primer v vseh vaseh občin Pliberk in Šentjakob v Rožu.

Kako živ je še slovenski jezik na Koroškem?

V zadnjih letih je nekoliko bolje. Naj razložim nekaj zgodovinskih dejstev. Po drugi svetovni vojni je bila Avstrija dobrih deset let zasedena, enako kot Nemčija. Razdelili so si jo Sovjeti, Francozi, Američani in Britanci. Čeprav so že leta 1949 v Parizu oblikovali državno pogodbo o Avstriji, so ADP v resnici podpisali – tudi na prigovarjanje Jugoslovanov – šele 15. maja 1955 in uveljavili čez pol leta.

No, v južnem delu Koroške so Britanci že jeseni 1945 uvedli obvezno dvojezično šolstvo. Po podpisu ADP pa so obnovili koroški »brambovski« Heimatdienst, ki je nemške starše nahujskal k stavkam proti dvojezičnemu pouku. Šolski zakon so spremenili tako, da morajo starši še zdaj na začetku šolanja otroka izrecno prijaviti k prostovoljnemu pouku slovenščine. Pod velikim pritiskom je sprva to storilo le 12 odstotkov staršev, v zadnjih 15 ali 20 letih, posebej po vstopu Slovenije v Evropsko zvezo, je bilo postopoma prijavljenih do 50 odstotkov otrok. A pouk poteka podobno kot pri nas pouk angleščine: v prvih štirih letih se učijo slovenščine oziroma je prave dvojezičnosti malo več, potem pa je to eden od predmetov. Razen seveda na slovenski gimnaziji in dvojezični trgovski akademiji v Celovcu ter višji šoli za gospodarske poklice v Šentjakobu.

Kaj pa mlade generacije, kako ohranjajo slovenstvo?

Bolj kot v šoli se to dogaja s posredovanjem jezika, tudi narečja, v družini, večkrat z vključitvijo manj zaposlenih starih staršev. Izredno pomembno je še prostočasno druženje z vrstniki v slovenskih kulturnih in športnih društvih.

Kakšen je po vašem mnenju odnos Slovenije do zamejskih rojakov?

Večina »zadovoljnih Kranjcev« zanje navija le s kavča pred televizorjem. V Ustavi RS piše le, da Slovenija zanje »skrbi« ter »pospešuje njihove stike z domovino«. Kakšna naj bi bila ta dolžna skrb, sem ob osamosvojitvi dvakrat obrazložil v Delu skupaj s predlogom vsebine posebnega člena. A člena ustave ni, »skrb« pa je v teoriji in praksi doživljala zelo velika nihanja. Te dni vlada oziroma njen Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu predlaga celo povečanje proračunskih sredstev zanje ...

Kaj pa menite o priporočilih Sveta Evrope, da bi morali biti nemški, hrvaški in srbski jezik priznani kot manjšinski jeziki, ki se tradicionalno govorijo v Sloveniji?

Narejene so analize, da je tistih, ki so pri nas rojeni in jim je nemščina materni jezik, zelo malo. Največ jih je v Prekmurju, kamor so slovenski zdomci pripeljali nemške žene. Ti pa niso manjšina, to so (i)migranti. Enako velja za Srbe, razen prebivalcev dveh vasi v Beli krajini, ki sta bili nekoč uskoški.

Predlagatelji se sklicujejo na Listino o pravicah manjšinskih in regionalnih jezikov. Ampak v slovenski ustavi imamo kot avtohtoni narodni skupnosti opredeljene Madžare in Italijane, Rome pa kot skupnost s posebnimi pravicami. Pred vstopanjem Slovenije v evro-atlantske povezave je bilo izrecno ugotovljeno, da je slovenski model varstva manjšin lahko vzgled tako vzhodni kot zahodni Evropi.

Zakaj pa niso tega zahtevali za Bošnjake, Črnogorce in Makedonce? Ali za Albance, ki jih je v Sloveniji veliko več?

Ohranjamo živo vez z zamejskimi rojaki.

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media