Kakšen naj bo demografski sklad?

nov. '20

Da se bo slovenska država pri pokojninah čez dobro desetletje znašla v hudih škripcih, je znano že dolgo. Pred časom je bila v več zakonov zapisana obveznost, da se do konca leta 2015 ustanovi demografski sklad, zgodilo pa se ni nič. Jeseni je svoj predlog vložila opozicija, nekaj zatem pa hlastno še vlada. Predstavniki upokojencev in sindikatov zdaj zahtevajo umik vladnega zakona, protikorupcijska komisija pa svari, da lahko postane demografski sklad, če bo sprejet vladni predlog, gojišče korupcije. Ali bomo ustanovili pravi demografski sklad ali pa se raje sprijaznili z drastičnim rezanjem pokojnin, ki bodo na koncu za vse enako visoke?

Hudo pomanjkanje denarja za pokojnine v prihodnosti so že pred desetletji predvidele vse razvite države. Splošno sprejeta ocena je bila, da se bodo izdatki za pokojnine zaradi krepkega naraščanja števila starejših in manjšega števila mladih do leta 2050 obupno povečali.

To velja tudi za Slovenijo, celo bolj kot za marsikatero drugo državo. Po študiji, ki sta jo leta 2014 naredila direktor Inštituta za ekonomsko raziskovanje dr. Boris Majcen in profesor ekonomije Jože Sambt, bi moral proračun za pokojnine čez dobro desetletje letno nameniti že dve milijardi in pol, okoli leta 2050, ko naj bi težave dosegle vrhunec, pa že skoraj tri milijarde evrov, torej kar četrtino proračuna. Država tega ne bi mogla prenesti. Do zdaj je proračun pokojninski blagajni vsako leto nakazal okoli milijarde evrov.

Nesorazmerje med delovno aktivno populacijo in upokojenimi je predvsem posledica dveh stvari: rodnost se je v zadnjih desetletjih močno znižala, pričakovana življenjska doba pa podaljšala – v Sloveniji skoraj za deset let.

Za reševanje problema je več možnosti. Prva je višja rodnost. »Če bi mladi lažje prišli do stanovanj in zaposlitve, bi ga bilo mogoče odpraviti. Toda pozitivni učinki bi se v pokojninski blagajni poznali šele čez 25 let in več,« pravi sociolog dr. Gorazd Kovačič.

Delna rešitev bi lahko bilo priseljevanje, vendar imamo dve težavi. Prva je, da slovensko gospodarstvo ustvarja premalo visokokvalificiranih delovnih mest. »Mlajši in višje izobraženi se po letu 2012 množično izseljujejo v zahodne države, v Slovenijo pa prihaja veliko delavcev z območij nekdanje Jugoslavije. Vendar so ti v povprečju nižje kvalificirani od tistih državljanov, ki se izseljujejo, imajo nizke plače in zato bolj malo prispevajo v pokojninsko blagajno. Druga težava je histerija, ki jo je po velikem begunskem valu sprožila skrajna desnica. O preudarni priseljenski politiki se je zato težko pogovarjati, saj migranti veljajo predvsem za grožnjo, ne za priložnost,« pravi Kovačič.

Na voljo so seveda tudi klasični ukrepi: podaljševanje delovne dobe, povečanje prispevne stopnje, ki pomeni večjo obremenitev plač, dodatno obdavčenje premoženja ali pa zniževanje pokojnin. »Vsak tak ukrep sproža odpor, zato jih vlade nerade izvajajo,« pravi Kovačič.

Večina razvitih držav se je zaradi nepopularnosti klasičnih ukrepov že na prelomu tisočletja odločila tudi za dolgoročno varčevanje. Ustanovile so demografske sklade, v katerih zbirajo denar za slabe čase. Sprotno porabo zbranega denarja so za več desetletij prepovedale, razen v izjemnih primerih, določenih vnaprej, dolžino prepovedi trošenja pa zapisale v zakon ali celo ustavo. Sklade so, kot se reče, po večini »zaklenile«. Poskrbele pa so tudi za strogo upravljanje skladov, ki omogoča pregledno in preudarno gospodarjenje z zbranim denarjem.

Kratkovidno odlašanje

Pri nas smo ustanovitev demografskega sklada dolgo odrivali. Eden izmed razlogov je bilo prepričanje, da bo za pokojnine v prihodnosti poskrbela Kapitalska družba za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Kad). Ta je bila ustanovljena v času privatizacije družbenih podjetij leta 1996, in sicer prav za potrebe prihodnjih pokojnin. Toda od vsakega sprivatiziranega podjetja je dobila le piškavih deset odstotkov vrednosti kapitala.

Kad je v resnici nekakšen demografski sklad, vendar z veliko napako – v nasprotju s pravimi demografskimi skladi politika zbranih sredstev ni »zaklenila« za daljši čas. Tako Kad že dve desetletji pokojninski blagajni letno prispeva po 50 milijonov. Govori se, da je bilo nekaj denarja porabljenega tudi za povsem druge namene, menda celo za neki most. Kadovo premoženje se je tako do danes strašansko zmanjšalo, saj upravlja le še približno 850 milijonov evrov premoženja. Bolečega problema prihodnjih pokojnin s tako pičlim denarjem ni mogoče reševati.

Vsake toliko je slišati posamična mnenja, da za demografski sklad sploh ni potrebe, ker težave prihodnjih pokojnin ne bodo tako hude, saj upokojencev ne bo toliko, kot kažejo izračuni. Vendar je na koncu prevladalo stališče, da gre za izjemno hud javnofinančni problem, ki se ga je treba lotiti tudi s pravim demografskim skladom, ne pa z njegovo imitacijo ali približkom.

Prvi resnejši korak je bil storjen šele leta 2012. Takratna vlada se je obvezala, da bo Kad do konca leta 2015 preoblikovala v klasičen »zaklenjen« demografski sklad. Ni pa še odločila, s kolikšnim premoženjem. »Predvidevalo se je, da bo za to uporabljeno premoženje Kada, takrat vredno približno milijardo, poleg tega pa še 34 odstotkov delnic Zavarovalnice Triglav in 10 odstotkov od prodaje preostalega državnega premoženja. To bi bilo za premagovanje pričakovanih težav pri pokojninah seveda premalo, kakšnega dodatnega vira pa niso določili,« pravi Marijan Papež, direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz).

Dva različna predloga

Potem se dolgo ni zgodilo nič otipljivega, čeprav je predstavniška organizacija upokojencev grozila celo z javnim protestom. Nekaj osnutkov je ostalo v vladnih predalih.

To jesen pa sta v državni zbor prispela dva zakonska predloga. Prvega sta vložili opozicijski stranki SD in SAB, podpira pa ga tudi večina sindikatov, ki zastopajo pravice do pokojnine danes aktivno zaposlenih. Drugega je vložila vlada Janeza Janše.

Predloga se pomembno razlikujeta. Po vladnem predlogu se v demografski sklad ne bi preoblikoval Kad, ampak naj bi na novo ustanovili Nacionalni demografski sklad, ki bi mu pripojili vse institucije z državnim premoženjem, od Kada, SDH in slabe banke, številna javna podjetja in celo Nepremičninski sklad s 3000 državnimi stanovanji za socialno šibkejše starejše, za katerega je do zdaj skrbel ZPIZ. Upokojenska organizacija je temu nasprotovala že v preteklosti. Opozicija predlaga manj podjetij, pušča jim samostojnost, predvideva pa tudi nove vire (trošarine), vlada jih ne.

Naslednja razlika se nanaša na čas porabe zbranega denarja. Vlada se je odločila »zakleniti« le polovico vseh dohodkov od premoženja sklada, drugo polovico pa naj bi porabljali kar sproti – za tekoče pokojnine, družinsko politiko in skrb za starejše. Opozicija bi zbrani denar »zaklenila« za dvajset let, potem pa ga v celoti uporabljala za pokojnine.

Tretja razlika je v vodenju sklada. Po vladnem predlogu o tem, kdo bo sedel v upravi in nadzornem svetu, v bistvu odloča vlada, po opozicijskem pa ima politika manjšinski vpliv.

Neusmiljena kritika

Vladni predlog je doživel le malo odobravanja. Direktorju Zpiza se načeloma zdi dobra podlaga za naprej, če bo doživel nekatere spremembe. »Treba bi bilo razmisliti predvsem o povišanju tistega dela sredstev, katerih porabo bi za daljše obdobje prepovedali. V prvem obdobju bi lahko varčevali s 50 do 60 odstotki dividend in 70 do 80 odstotki kupnine od prodaje posameznih podjetij. Preostanek bi porabili sproti, čez deset let pa bi se razmerje lahko obrnilo.« Meni tudi, da bi morali natančneje in ne tako ohlapno določiti, za kaj se sme uporabljati preostanek. V spornost predlaganega upravljanja demografskega sklada se ne želi spuščati, pravi, da se na to ne spozna.

Nezadovoljni so tudi pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (Zdus), in to z obema zakonskima predlogoma. Predloga imata pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba popraviti. Zakon bi moral biti usmerjen k varnosti naložb, ki bi jih lahko uporabili po 20 letih plemenitenja. Tako bi mladim dali upanje, da jim bo sklad pri izplačilu pokojnin res pomagal, pravijo. Predsednik Zdusa Janez Sušnik predlaga, da bi za zakon zaradi pandemije in nestabilnega gospodarstva uvedli dvoletno mirovanje. Hkrati naj bi do konca leta sprejeli zakon o dolgotrajni oskrbi.

 Sociolog Kovačič ocenjuje, da »ustanavljanje sklada po vladnem zakonskem predlogu nima dosti zveze s pokojninami, temveč gre za obliko hitrega prevzema oblasti nad podjetji v državni lasti. Predlog o demografskem skladu prihaja 30 let prepozno, saj država nima več veliko premoženja.«

Vladni ureditvi močno nasprotujejo sindikati, vključno z upokojenskim. Glavna pripomba sindikatov je, da vladni predlog vsebuje veliko izjemnih idej, kako sklad prazniti in izkoristiti preostalo državno srebrnino, malo pa je hotenja za njeno plemenitenje. »V resnici gre le za zamenjavo kadrov ... To je predvsem reforma, s katero si bodo vladajoči politiki zagotovili nove službe ... Kontinuitete ali dolgoročnih strategij ni,« je dejala Lidija Jerkič, predsednica največje sindikalne centrale. Sindikati so ogorčeni tudi zato, ker jih vlada sploh ni vključila v javno razpravo. Podpirajo predlog opozicije, ker sklad »zaklepa« za 20 let in predlaga dodatne vire za njegovo polnjenje.

Tudi vplivni ekonomist Velimir Bole z Ekonomskega inštituta, ki je s svojimi idejami Slovenijo v preteklosti obvaroval pred najhujšimi zablodami, je mnenja, da bi vlade morale za reševanje problema prihodnjih pokojnin poskrbeti prej. Močno obžaluje, da ni bilo premoženje družbenih podjetij ob prehodu iz socializma v kapitalizem preneseno v rezervni pokojninski sklad. Tako bi bile zagotovljene pokojnine zaposlenim, ki so družbeno premoženje pred letom 1990 tudi ustvarili, ne pa da se jim zdaj kar naprej očita, da morajo mladi zanje odvajati več, kot bi bilo treba. Toda politične stranke so takrat tak predlog zminirale. Namesto tega se je premoženje vsevprek delilo, tudi tistim, ki sploh še niso bili zaposleni. Privatizacijska operacija je na koncu koristila predvsem tajkunom in grabežljivcem vseh vrst.

Kljub temu Bole meni, da je demografski sklad tudi zdaj prava rešitev, in to »zaklenjen« za daljše obdobje. »Večina ocen kaže, da je pokojninska blagajna ob nespremenjenih pogojih upokojevanja in polnjenja dolgoročno ogrožena, saj politika ne kaže volje, da bi drastično spremenila pokojninski sistem. Tudi v preteklosti se glede tega ni izkazala.« Ali je sposobna spremeniti ključne postavke pokojninskega zakona? Sploh ve, katere in kako jih spremeniti? Je sposobna v dveh letih povečati delovno dobo na 70 let? Boji se, da ne, to kaže že obotavljanje v preteklosti.

»Varčevanje v demografskem skladu je zato smiselno začeti takoj, ne pa čakati na čas, ko bo pokojninska blagajna začela klecati. Smiselno je takoj 'zakleniti' vse preostalo državno premoženje in ga nameniti za prihodnje trošenje pokojninske blagajne. Sicer bo ostanek tega premoženja porabljen ob prvi večji težavi proračuna ali kakem novem apetitu. To velja zlasti v času pandemije, ko se javni dolg zelo hitro napihuje,« pravi Bole.

Slovenija brez mladih?

Ekonomist in sociolog imata prav, ko pravita, da je bil velik del državnega premoženja, torej premoženja vseh državljanov, do zdaj že izničen. Namesto da bi Sloveniji in njenemu prebivalstvu zagotavljalo varno sedanjost in prihodnost, ga je nepremišljena politika v veliki meri zafrčkala. To pa še ne pomeni, da bi se morali zdaj sprijazniti z novim poskusom negospodarnega ali celo zlonamernega ravnanja s preostankom skupnega premoženja.

Na kocki je veliko. Če demografski sklad ne bo zaklenjen in dobro upravljan, »se kmalu po letu 2030 lahko zgodi, da bo treba vse pokojnine izenačiti«, pravi ekonomist Bole. To pomeni, da jih bo veliko znižanih. Do zdaj se kaj takega v Sloveniji še ni zgodilo.

Kakšna bo torej naša prihodnost? Mlajše generacije se zaradi slabih delovnih, stanovanjskih in drugih perspektiv dokaj množično izseljujejo. »Boljše življenje iščejo v svetu, ne znotraj države. V obdobju od leta 2012 do 2017 smo izgubili okoli 35.000 delovno aktivnih državljanov. Toliko znaša razlika med tistimi, ki so se izselili, in tistimi, ki so se vrnili. Govorim o državljanih Republike Slovenije, ne o migracijah vseh prebivalcev, med katerimi so tudi tujci,« pravi sociolog Kovačič.

Slovenija se, kot kaže, čedalje bolj pridružuje tistim vzhodnim in južnoevropskim državam, ki jih je v razmerah odprtih evropskih meja zapustil velik del najbolj izobražene in najbolj aktivne mlade populacije, opozarja sociolog. Če si ne bodo mogli obetati kolikor toliko varne starosti, bo beg možganov še močnejši.

 Mija Repovž, fotografija: J. D. 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media