S sodelovanjem do sprejemljivega sistema dolgotrajne oskrbe

Dobro je vedeti | nov. '20

V naši državi si že skoraj dve desetletji prizadevamo za uveljavitev sistema dolgotrajne oskrbe, pa se vedno ustavimo pred sprejetjem brez razumnega pojasnila tistih, ki o tem odločajo. Upamo in pričakujemo, da se to ne bo ponovilo z zakonom, ki je bil v javni razpravi v tem letu, saj politika, stroka in zainteresirana javnost soglasno poudarjajo, da je nujna reforma obstoječega sistema. Zato se bodo morali vsi udeleženci v procesu oblikovanja in sprejemanja sistema poslušati in slišati, kajti do zdaj je bilo danih že mnogo konstruktivnih pripomb in predlogov za izboljšanje predloga zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo.

Svoje odgovornosti za sprejem dobrega in v praksi uresničljivega sistema se zavedamo tudi upokojenci kot največja skupina prihodnjih upravičencev v tem sistemu. Prav zato smo se prek krovne organizacije Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) aktivno vključili v javno razpravo in svoje argumentirane pripombe posredovali pristojnim organom in tudi poslancem, ki bodo imeli zadnjo besedo pri odločanju o zakonu. Tako kot mnoge institucije (naj omenim le nekatere: Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Zdravniška zbornica Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije) smo pozvali ministrstvo za zdravje, da podaljša rok za javno razpravo in v ponovno razpravo predloži dopolnjeni predlog in potrebne podzakonske akte. Le takšen postopek nam jamči, da bomo resnično lahko uveljavili rešitve, ki bodo uresničljive v vsakdanjem življenju in hkrati pravične do vseh upravičencev do pravic iz sistema dolgotrajne oskrbe. 

Kaj je dolgotrajna oskrba

Dolgotrajna oskrba predstavlja niz ukrepov, storitev in deyjavnosti, namenjenih osebam, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb in invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Predlog zakona tudi opredeljuje storitve dolgotrajne oskrbe in jih razvršča v štiri skupine: pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, zdravstvena nega, vezana na osnovna dnevna opravila, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ki jih za posamezen sklop še konkretizira.

Iz zakonskega besedila je jasno razvidno, da gre pri dolgotrajni oskrbi za integrirano oskrbo tako socialnih kot zdravstvenih storitev, a prevladujejo socialne storitve, kar pa pri mnogih predlaganih zakonskih rešitvah ni bilo ustrezno upoštevano. Zato je utemeljena pripomba Zdusa, da predlog zakona temelji na zdravstvenem konceptu obravnave, torej ne na psihosocialnem konceptu skrbi za starejše, ter ima socialni del le zanemarljivo vlogo v predlaganem sistemu. Zdus nadalje opozarja, da je treba oblikovati take rešitve, ki bodo zagotovile izvajanje ustavne pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva ter uresničevanje človekovih pravic.

Pripombe upokojencev

V javni razpravi so bile dane številne pripombe k tistemu delu predloga zakona, ki ureja pravice in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ter pogoje in merila za njihovo uveljavljanje oziroma ugotavljanja obsega in ravni oskrbe. Predlaganih je pet kategorij: lažja, zmerna, težja, težka in najtežja omejitev samostojnosti ali sposobnosti. Dejstvo je, da so te določbe nejasne in povprečnemu zavarovancu nerazumljive, kar bi pri izvajanju povzročilo težave ne le samim zavarovancem, ampak tudi tistim, ki bi morali zavarovance uvrstiti v eno izmed kategorij dolgotrajne oskrbe. Kajti razvrstitev v eno izmed kategorij vpliva na pravico zavarovanca do financiranja storitev dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja in na obseg te pravice, razlike pa niso majhne. Zakon pa tudi razlikuje, ali gre za formalno oskrbo, ki jo izvajajo institucije (domovi za starostnike), ali neformalno oskrbo na domu, ko se upravičenec odloči za denarni prejemek ali oskrbovalca družinskega člana. Po mnenju Zdusa je treba to poglavje oblikovati tako, da bodo norme jasne in določene ter razumljive tako zavarovancem, njihovim družinskim članom in svojcem kot tudi tistim, ki bodo sodelovali v procesu odločanja o pravicah posameznega upravičenca.

V zvezi s tem bi opozorila še na nekaj iz lastnih izkušenj dela na socialnem sodišču. Če zakonske norme, ki zadevajo pravice in njihovo uresničevanje, ne bodo jasne in določene, lahko pričakujemo bistveno povečanje socialnih sporov, kar pa verjetno ni v interesu družbe. Pri tem ne gre prezreti, kakšen je materialni položaj velikega dela upokojenske populacije, ki upa, da si ga bo s sprejetjem reforme dolgotrajne oskrbe vsaj malo izboljšal. Zdus navaja, da imamo po nekaterih podatkih še danes v naši državi vsaj 50 odstotkov ljudi, starejših od 85 let, ki bi takoj potrebovali storitve dolgotrajne oskrbe, zato je zanje življenjsko pomembo, da lahko pravico nemudoma izkoristijo. Glede na navedeno Zdus predlaga, da se črta predlagana rešitev, ki določa, da je zavarovanec upravičen do pravic iz dolgotrajne oskrbe, če je zavarovan za dolgotrajno oskrbo vsaj 24 zaporednih mesecev v zadnjih 36 mesecih pred uveljavljanjem pravice.

Upravičenci opozarjamo še na eno veliko oziroma resno pomanjkljivost predlaganega zakona, ki jo je Zdus povzel v svojih pripombah. To je, da ne predvideva možnosti zagotavljanja pomoči ljudem, ki so od nje odvisni in spada na področje dejavnosti dolgotrajne oskrbe v obliki prostovoljstva, pomoči med družinskimi člani in medsosedske pomoči. Zavedati se moramo, da v Sloveniji že več tisoč prostovoljcev sodeluje pri izvajanju socialnovarstvenega programa Zdusa Starejši za starejše. Prostovoljno izvajajo storitve oskrbe na domu in letno oskrbijo trikrat več uporabnikov (21.000), kolikor jih vključuje javni program Pomoč na domu. Ker se zgledujemo po ureditvah tujih držav, zlasti po dobrih praksah, bi morali povzeti tudi dobre prakse prostovoljstva in jih tudi finančno stimulirati, kar bi bilo tako v interesu zavarovanja oziroma upravičencev kot družbe v celoti. Odgovorno se moramo obnašati ne le do naših finančnih zmožnosti, ampak tudi kadrovskih, na kar nas opozarja sedanja epidemija covida-19, ko primanjkuje delavcev tako v zdravstvu kot tudi v domovih za starejše.

Končno naj opozorim še na eno pripombo Zdusa, ki se nanaša na predlagano ureditev upravljavca obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Po predlogu zakona je to ZZZS, kar pa ni sprejemljivo. Gre namreč za dve povsem različni in ločeni zavarovanji. Zdravstveno zavarovanje poznamo in ga imamo že dolgo časa, zavarovanje za dolgotrajno oskrbo pa kot posebno vejo socialnega zavarovanja uvajamo na novo, torej gre za dve pravni osebi z lastnimi organi odločanja. Prepričana sem, da je o tej predlagani rešitvi svoje stališče sprejel tudi ZZZS, ki se zaveda svoje odgovornosti za uresničevanje pristojnosti in nalog, ki so mu dane z zakonodajo.

Anka Tominšek


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media