Za sodobno dolgotrajno oskrbo
Dolgotrajna oskrba je področje, ki se dotika vseh nas. Če pogledamo po ulici, koliko je starejših ljudi, lahko hitro ugotovimo, da ne potrebujemo le vrtcev. Zaradi staranja bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi naraščale in se v prihodnjih letih podvojile, je bilo slišati na predstavitvi knjige Jožeta Ramovša Integrirana dolgotrajna oskrba. Slovenija, ki v dolgotrajni oskrbi petindvajset let zaostaja za razvitimi evropskimi državami, mora preiti iz opešane tradicionalne oskrbe v sodoben sistem, menijo na Inštitutu Antona Trstenjaka. Pripravljeni zakon o dolgotrajni oskrbi ocenjujejo, da daje upanje za to, potrebno znanje pa posreduje tudi nova knjiga Jožeta Ramovša.
Predlagani zakon ima po mnenju Ramovša štiri prednosti: zadostno skupno blagajno, saj je predvideno dodatno zavarovanje, kot ga poznajo v Nemčiji, odprl je pot tudi lokalnim skupnostim, ponuja izbiro med tremi variantami: bivanje v domu, oskrbo na domu ali lastno pomoč starejši osebi z nadomestilom oziroma s polno zaposlitvijo in napoveduje povezavo med formalno in neformalno oskrbo.
Med pomanjkljivostmi je poudaril, da mora vključiti tudi sodobne programe za zdravo staranje in oskrbovalne prostovoljce. Sodobno prostovoljstvo je nadomestek za sosedsko solidarnost. Pozabljena je tudi psihosocialna pomoč. Jože Ramovš, ki je tudi predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, meni, da je najhujša pomanjkljivost tega zakona neznanje in neinformiranost. »Dokler se ljudje ne soočijo s svojo težavo, ne razumejo. Toda brez civilne sfere se sodobni sistemi dolgotrajne oskrbe sesujejo. V Evropi to zahtevno nalogo opravlja redno vsak deseti prebivalec, v Sloveniji 200.000 ljudi. Če bo zakon uveljavljen, bodo pomoči deležni tudi starejši, ki živijo doma, ne le v domovih, to pa bo vplivalo na razvoj novih programov,« je zaključil.
Sodoben sistem dolgotrajne oskrbe je integriran, kar pomeni, da sta formalna in neformalna oskrba povezani v celoto. Ob zdajšnjem naraščanju potreb po oskrbi in v sodobnih razmerah življenja v družini in družbi je to po njegovi oceni edina razvojna perspektiva. Tradicionalni pristop, ko je za starostnika skrbela številčna družina, in industrijski pristop, ki so ga sestavljali nepovezani deli domače in formalne oskrbe ter nepovezane storitve zdravstvene nege in socialne oskrbe, ne odgovarjata več sodobnim potrebam. Družinski in drugi neformalni oskrbovalci v kraju vključno s prostovoljci pa se morajo redno usposabljati in omogočene morajo biti tudi različne vrste servisne pomoči ter oskrbe na domu.
