Najlepši turistični kraj v zgornji Mežiški dolini

Zgodbe | dec. '20

ODSTRTE PODOBE – ČRNA NA KOROŠKEM

Slikovito urbanizirano središčno naselje v zgornji Mežiški dolini, ki je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1137, leži ob sotočju reke Meže in Javorskega potoka, kjer je več ravnega sveta. »Kakor v skalnem kotlu ga oklepajo strme apnenčaste pečine Navršnikovega, Šumahovega in Matvozovega vrha ter z gozdovi poraščeni hrbti Ludranskega in Oraževega vrha. Okolica kraja je samosvoja in razgibana, zato je še posebej privlačna za ljubitelje narave. Črno na Koroškem namreč obkrožajo štiri lepe alpske doline: Koprivna, Bistra, Topla in Podpeca,« je začel nekdanji rudarski in železarski, danes pa najlepši turistični kraj v zgornji Mežiški dolini opisovati Mirko Osojnik, 71-letni upokojeni strokovni sodelavec v Koroškem pokrajinskem muzeju – Muzeju Ravne na Koroškem.

Starejše jedro Črne na Koroškem, ki ga prikazuje pokončna fotografija na razglednici (z nemško zapisanim krajevnim imenom Schwarzenbach), odposlana leta 1900 v Pivko, se je izoblikovalo ob križišču, kjer se cesta, ki pripelje po Mežiški dolini, z enim krakom odcepi proti Koprivni in z drugim proti Šoštanju. Na tem prostoru, ki je še danes središče kraja, se z glavnega trga odcepijo tri ulice z večinoma sklenjeno pozidanimi enonadstropnimi hišami, nad katerimi izstopa župnijska cerkev sv. Ožbolta.

Ta je bila zgrajena in posvečena pet let po velikem požaru leta 1863, ki je v kraju povzročil veliko škode. Cerkev je kakovosten primerek enovito zasnovane neoromanske arhitekture iz sredine 19. stoletja. Prostor v enoladijski stavbi se v oltarnem delu polkrožno zaključi. Na severni in južni strani je ladja razširjena z dvema kapelama, ki imata na oltarni strani prizidano vsaka svojo zakristijo. Poleg glavnega oltarja s podobo sv. Ožbolta, kralja s krono, žezlom in ptico v roki, sta v cerkvi še stranska oltarja – Marijin in Križev. Lepo stropno poslikavo krasijo freske z upodobitvami svetnikov, medtem ko sta v vitražih ob glavnem oltarju podobi Svetega srca Jezusovega in Marije. V zvoniku so trije zvonovi, od katerih je najmanjši iz leta 1864, srednji iz leta 1924 in veliki leto starejši. Prvotna cerkev naj bi tu stala že v 11. stoletju, zgradili pa naj bi jo grofje Spanheimi in jo posvetili sv. Ožboltu, lovskemu patronu (v okolici so imeli svoja lovišča) ter zavetniku koscev, živine in proti kugi. Črnjanska cerkev je prvič omenjena leta 1137 kot podružnica Šmihela pri Pliberku, leta 1362 je postala vikariat, od leta 1787 pa je župnijska.

Kaplanoval brat Prežihovega Voranca             

»Od julija 1918 do decembra 1919 je v njej kot kaplan služboval Alojzij Kuhar (1895–1958), najstarejši brat pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Ker so se nemirni časi stopnjevali, je odšel študirat v Pariz, bil zatem deset let urednik časnika Slovenec, raziskovalni nemir pa ga je ponesel tudi v Anglijo in Ameriko. Doštudiral je na štirih fakultetah (politične vede in novinarstvo, pravo, ekonomijo, zgodovino) in na zadnjih dveh dosegel tudi doktorski naziv. Kot dvojni doktor znanosti je bil takrat zagotovo najbolj izobražen človek na Koroškem. Žal so bili leta 1944 zanj usodni njegovi govori slovenskim domobrancem na radiu BBC, saj ga celo njegovi strankarski kolegi niso razumeli, da je hotel le rešiti njihova življenja. Zato ni nikoli več videl rodnih Kotelj. Umrl je 29. oktobra 1958 v Bridgeportu, obmorskem predmestju New Yorka, z nepotešenim hrepenenjem po domači koroški zemlji,« pripoveduje naš sogovornik, izjemni koroški kulturnik in eden najboljših poznavalcev življenja in dela Kuharjevega rodu, ki je o njegovih članih, štirih bratih – Prežihovih »pobih« in Prežihovi bajti pripravil tudi več knjižnih del, nazadnje lani, ko sta s profesorico slovenščine Bojano Verdinek izdala monografsko delo z naslovom Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub. Razen tega je bil Mirko Osojnik 25 let predsednik Kulturnega društva Prežihov Voranc in je zdaj tajnik Prežihove ustanove, deset let pa je urejal tudi ravensko občinsko glasilo Ravenski razgledi in napisal nekaj imenitnih vodnikov po Mežiški dolini.

Med pogovorom o črnjanski farni cerkvi nas je ob koncu opozoril še na dolgoletnega župnika Toneta Vriska, ki je tu služboval od leta 1978 pa vse do svoje smrti 1. januarja 2019. »Pri župljanih je bil zelo priljubljen, ker je imel široke poglede in je veliko storil za kraj in bližnjo okolico. Bil je prijazen, poln optimizma in prijeten sogovornik,« se ga spominja, obenem pa omeni tudi sedanjega župnika Jožefa Lipovška.

Na razglednici iz medvojnega časa je upodobljena ena od priljubljenih tedanjih gostiln Pri Matevžu, ki je stala nedaleč od župnijske cerkve, njegova lastnika pa sta bila Matilda in Ivan Hodel. Zadnji se je v krajevnem spominu razen kot uspešen gostilničar in posestnik ohranil tudi kot človek, ki je leta 1911 na Meži postavil elektrarno, s čimer je Črna na Koroškem pred dobrimi sto leti dobila elektriko. Ker so vsi Hodlovi potomci pomrli, je bila hiša nekaj časa prazna, nakar jo je odkupila občina. V stavbi na desni strani še vedno deluje najstarejša črnjanska gostilna Rešer, ki ima nad portalom kamnito ploščo z napisom v grščini »Danes meni, jutri tebi« iz leta 1576; to so prenesli z nekdanjega pokopališča, ki je bilo do leta 1875 okoli cerkve.

Radi so se družili na veselicah – »gaudah«

»Že v preteklosti je Črna na Koroškem slovela kot trg, ki je vedno uspešno in veselo trgoval, zato je gostinska dejavnost tu znana že vsaj od konca 17. stoletja,« pravi Mirko Osojnik in nadaljuje: »Leta 1844 je bilo v tem malem kraju sedem gostilničarjev, pred prvo svetovno vojno in med vojnama pa jih je bilo kar devet. Ker je bilo takrat v Črni na Koroškem 112 hiš, je prišlo na eno gostilno okoli 12 hiš. Seveda pa je bilo to naselje tudi oskrbovalno središče za domačine in okoličane iz vseh sosednjih vasi. Črno na Koroškem je leta 1986 v obsežni knjigi z naslovom Črna in Črnjani obdelala tudi naša znana etnologinja dr. Marija Makarovič, ki ugotavlja, da so bile med poglavitnimi oblikami družabnega življenja med obema svetovnima vojnama dokaj pogoste veselice, po koroško »gaude«. Te so se večinoma odvijale v gostilnah. Največ veselic se je zvrstilo v zimskem in poletnem času. Najpogosteje so bile v gostilnah pri Smrečniku, Drofelniku, Krulcu, Geršaku in Matevžu. Po zatrjevanju domačinov so bile veselice vedno dobro obiskane, saj so na njih igrali priljubljeni domači in okoliški godci. Najbolj znani muzikanti so bili bratje Sušel iz Črne na Koroškem, Rajzerjeva dva iz Podpece, Šumelovi iz Koprivne, Kompreji iz Javorja in štirje bratje Geršak s Pristave.«

Začetnik fužinarstva v Črni na Koroškem je bil Melhior Puc, ki se je tu naselil leta 1620 in začel v Javorju kopati in taliti železovo rudo. Štiri leta pozneje je rudnik in fužine prodal grofom Thurnom iz Pliberka. Ti so v letih od 1772 do 1775 postavili nov fužinarski obrat v Mušeniku, ki je obratoval v povezavi z obratoma na Ravnah na Koroškem in v Mežici. Po zgraditvi železnice v Mežiški dolini leta 1863 so Thurni železarstvo preusmerili na Ravne na Koroškem ter leta 1892 fužine v Črni na Koroškem opustili in tu zgradili večji žagarski obrat. Svinčevo rudo pa je začel v okolici Črne na Koroškem leta 1644 iskati in izkopavati Matevž Ludinger, nakar sta brata Žerjav leta 1813 tu postavila plamensko peč, manjša topilnica pa je kasneje obratovala še na Pristavi. Vendar se je rudarska in topilniška dejavnost čez čas preselila k bogatejšim žilam v Žerjavu, Podpeci in Mežici.

Zdaj na tukajšnjo večstoletno tradicijo rudarjenja spominja rudarska zbirka, ki je postavljena v skalo sredi trga. Nad vhodom v rudarski muzej je mogočen kip rudarja, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić, v neposredni bližini pa votlina z nagačenim rjavim medvedom. Sredi trga stoji lep spomenik arhitekta Jožeta Plečnika, posvečen vsem padlim krajanom v prvi in drugi svetovni vojni. V kraju z 2200 prebivalci imajo tudi stalno razstavo, na kateri predstavljajo sedem svojih športnikov, udeležencev zimskih olimpijskih iger: skakalca Danila in Draga Pudgarja, alpske smučarje Katjušo Pušnik, Mitjo Kunca, Aleša Gorzo in Tino Maze ter tekačico Natašo Lačen.

 Boris Dolničar