Vsako zbadanje in trganje še ni revma
Prim. Mojca Kog Golja
Strokovnjaki še niso povsem raziskali vzrokov za nastanek revmatičnih obolenj. Zagotovo pa ne drži, da sta za njihov razvoj kriva mraz in vlaga, res pa je, da imajo bolniki več bolečin in težav ob poslabšanju vremena. Najpogostejše revmatično obolenje je osteoartroza, ki jo ima kar 80 odstotkov ljudi, starejših od 75 let.
Revmatičnim obolenjem poljudno pravimo revma ali revmatizem; izraz izhaja iz latinske besede rheumatismus in pomeni otekati, oteklina, vnetje. Seveda vsako trganje in zbadanje po sklepih, mišicah in hrbtenici ali vsaka oteklina še ne kažejo na revmo, kot so ljudje pogosto prepričani, poudarja prim. Mojca Kos-Golja, dr. med., spec. interne medicine in revmatologije v pokoju, zaslužna predsednica Revmatološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva.
Revmatična obolenja (ima jih približno 230.000 ljudi oziroma 11 odstotkov slovenske populacije) so kronična in neozdravljiva, poznamo pa tudi revmatične težave, ki spominjajo na revmatična obolenja, a so večinoma prehodne narave in nastanejo zaradi drugih vzrokov. »Do bolečin, trganja, tudi otekanja pride zaradi nepravilnih telesnih položajev, sedečega dela, telesne nedejavnosti, tudi zaradi pretiravanja pri športu in fizičnem delu, debelosti, viroz, ponavljajočih se manjših poškodb in prav tako zaradi psihične obremenitve in stresa. Pri revmatičnih obolenjih so vneti sklepi boleči, otekli, topli in pordeli. Predvsem vnetna revmatična obolenja spremlja še več kot pol ure trajajoča jutranja okorelost. Napredovanje revmatične bolezni lahko vodi v deformacije sklepov in njihovo slabšo gibljivost ter sčasoma v invalidnost.«
Kako do diagnoze?
Kako pa vemo, da imamo katero od revmatičnih obolenj in ne le prehodnih revmatičnih težav? »Osteoartrozo lahko na primer zelo hitro in enostavno diagnosticira že osebni družinski zdravnik, medtem ko je potrditev vnetnega revmatizma in sistemskih bolezni vezivnega tkiva zahtevnejša in dolgotrajnejša – poleg temeljitega pogovora z bolnikom in kliničnega pregleda so potrebne razne preiskave, laboratorijski testi, slikovne preiskave, kot so ultrazvok, rentgen, računalniška tomografija, magnetna resonanca, biopsije raznih organov in tkiv. Pot do diagnoze je včasih predolga predvsem zaradi čakalnih dob na prvi pregled pri revmatologu. Pri zakasneli diagnozi se pri vnetnih revmatičnih obolenjih bojimo invalidnosti, pri sistemskih boleznih vezivnega tkiva in vaskulitisih pa življenjske ogroženosti zaradi prizadetosti notranjih organov in organskih sistemov. Vendar smo zdaj bolj optimistični, ker je bilo v zadnjih letih razpisanih več specializacij in se je število revmatologov povečalo. Poleg tega pri oceni nujnosti pregleda na ljubljanski revmatologiji že nekaj časa razvrščajo bolnike s pomočjo napotnic (triažiranje). Na ta način so najbolj ogroženi bolniki takoj ali hitro pregledani, saj sta pri njih zgodnja diagnoza in zdravljenje res zelo pomembna«.
Poznamo več kot sto revmatičnih obolenj, ki jih delimo na pet skupin, pojasnjuje zdravnica. V prvi so vnetne revmatične bolezni: najbolj znani so revmatoidni artritis in spondiloartritisi. Po podatkih Društva revmatikov Slovenije je bolnikov z vnetnim revmatizmom od 40 tisoč do 60 tisoč. V drugo skupino uvrščamo osteoartrozo, ki je najpogostejše revmatično obolenje – prizadene več kot 40 odstotkov ljudi, starih od 45 do 75 let, in kar 80 odstotkov starejših od 75 let. V tretjo skupino spada zunajsklepni revmatizem (najbolj znan iz te skupine je sindrom fibromialgije). V četrti skupini je sklepno vnetje, povzročeno s kristali (putika ali protin), v peto skupino pa spadajo sistemske bolezni vezivnega tkiva (te so redke; najpogostejši je sistemski lupus eritematozus) in sistemski vaskulitisi (vnetje žil raznih organov in tkiv).
Vzroki za revmo
Zakaj nekateri zbolijo za revmatizmom, mnogi pa imajo le občasne revmatične težave, nekateri pa še teh ne? Medicina dokončnega odgovora nima, znano pa je, da ima veliko vlogo dedna zasnova oziroma nagnjenost k razvoju bolezni. Prav tako so strokovnjaki ugotovili, da na pojav bolezni vplivajo okužbe (virusne, bakterijske), ultravijolični žarki, spolni hormoni in hud stres. Razločevanje med več kot 100 revmatičnimi obolenji ni enostavno, saj so si nekatera med seboj podobna, eno revmatično obolenje lahko preide v drugo, mogoče je tudi, da ima bolnik sočasno več teh obolenj, pojasnjuje zdravnica.
Revma je kronična in neozdravljiva, vendar pa lahko z ustreznimi in pravočasnimi ukrepi (nefarmakološkimi –brez zdravil in farmakološkimi – z zdravili), ki jih kombiniramo, dosežemo popolno umiritev bolezni (remisijo) ali nizko vnetno aktivnost. Pri ukrepanju brez zdravil je zelo pomembno, da je vsak bolnik, tudi revmatični, dobro poučen o svoji bolezni, je prepričana prim. Mojca Kos Golja, kar je naloga zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, veliko pa lahko izve tudi v Društvu revmatikov Slovenije. »Dobro poučen bolnik je bolj aktiven in bolje sodeluje pri procesu zdravljenja in rehabilitacije. Bolnike je treba tudi nenehno spodbujati k zdravemu načinu življenja. Revmo dokazano poslabšajo kajenje, prekomerno pitje alkohola, nezdravo prehranjevanje, prevelika telesna teža, telesna neaktivnost. Vsakodnevna telesna vadba, prilagojena letom in aktivnosti bolezni, pomembno izboljša bolnikovo zdravstveno stanje, gibljivost sklepov in hrbtenice, telesno pripravljenost, poveča mišično moč, zmanjša bolečine in otekline. Bolniki se morajo naučiti pravilnih gibov in pravilne telesne drže ter uporabe ustreznega ležišča, o čemer ga poučita fizioterapevt in delovni terapevt.«
Dokazano uspešne so tudi različne fizikalne metode, ki imajo protibolečinsko delovanje in ohranjajo gibalne zmogljivosti, pravi prim. Kos Golja, ki opozarja, da bi morala biti rehabilitacija v naravnih zdraviliščih dostopnejša, sploh mladim z novoodkritimi vnetnimi revmatskimi boleznimi. »Zelo optimistični smo lahko, ker je tudi zdravljenje iz leta v leto bolj izpopolnjeno in učinkovito. Na voljo imamo vedno več zdravil, ki delujejo protivnetno in vplivajo na avtoimunske procese (zdravila, ki spreminjajo potek bolezni, biološka zdravila, tarčna zdravila) in jih praviloma kombiniramo. Bolniku smo dolžni razložiti delovanje zdravil in kako pomembno je, da jih redno jemlje, sicer tvega poslabšanje bolezni, kar lahko vodi v nepovratne spremembe in invalidnost. Ustrezno mora biti seznanjen tudi z neželenimi učinki zdravil, da ga ne odvrnejo od prepotrebnega zdravljenja.«
